Mah, ja no. Ti pač pogrešaš to, jaz pogrešam pa tako življenje kot si ga imela ti. Mi smo bili ves čas in vse življenje v neki zakotni vasici bogu za hrbtom. Grozno mi je bilo, ko sem morala na študij v drug kraj. Sploh se nisem znašla. Jaz ti npr. zavidam.

Glej, ti se nisi znašla, ko si morala na študij v drug kraj, mi smo se pa kar naprej selili. Saj to ni enostavno. Mojim staršem je bilo všeč, ker sta imela iz leta v leto nove uspehe, jaz sem se pa vsakih poslavljala od prijateljev, jokala, strah me je bilo, ker nisem vedela, kam bomo prišli, ali me bodo tam sprejeli, kakšen jezik za vraga spet bomo govorili. Tisoč in ena stvar. Saj v 20 letih se nabere neka kapital, ampak človek pogreša neko zmernost, stalnost, okolje, ki te sprejema. Zdaj imam po celem svetu neke kvazi prijatelje, kaj prijatelje, znance, k njim lahko grem na obisk, ampak to je vse. V bistvu nimam nikogar “zares”. Še s sorodniki, ki so ves čas v Sloveniji, smo nekako tujci.

Po vsem prebranem, še vedno nisem dovolj pametna, da bi ti lahko tako vehementno dala enoznačni odgovor za akterim bi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stala. Strinjam se, da je verjetno bojkot otroka znak, da se ne počuti dobro v določenem okolišu in jaz vsekakor menim, da je selitev nekam bolj na deželo, kjer boste v stiku z lokalnim prebivalstvom in z nekoliko mirnejšem okolju.

Zdaj pa glede hrane kot take. Čisto mogoče je, da je otrok začel bojkot zaradi ene stvari, zdaj pa ga nadaljuje zaradi druge.
Moj sin do lani ni poskusil stvari, v kateri je bilo dodano maslo ali smetana (creme fraise – se tko piše?), zavohal je na daleč, pa če še tako za moje pojme ni bilo čutiti.
Čisto mogoče mali ni bil okus všeč. Zdaj pa, ko s tem, da zavrača hrano, nekako poskrbi za to, da je okoli nje vedno ena majhna štalca in ukvarjanje z njeno prehrano, to podzavestno uporablja za vzbujanje pozornosti.

Se pa tudi tebi vidi, da se nisi ravno dobro prilagodila, ker te res stvari motijo – pa tu ne bom pisala o večji strpnosti, ker natanko vem, da lahko tega nekdo sploh opazil, tebe pa pač moti in to je edina realnost, ki je zate potrebna, da se nekje dobro počutiš oziroma ne ..

Tudi jaz poznam nekaj otrok, katerih starši so delali po celem svetu in leto tu in leto tam, res ni bilo po njihovem okusu, ker nikjer niso mogli pognati korenin. To, da je dom tam, kjer sta vidva z možem, velja zate, za malo pa je potrebna je še drugačna stalnica.
In ni primerjave z družinami, ki veliko potujejo in to že z zelo majhnimi otroci. Oni še vedno izhajajo iz neke točke, kjer so spustili korenine in se tja vračajo, vi pa ste leto in pol tu, leto in pol tam. tako se korenin ne spusti. In morda mičkeno to moti. Eno je da se navadiš na selitve, drugo pa da je to način življenja, ki si ga želiš.

Deja, želim vam umiritev sistema. Mislim, da boste s selitvijo v mirnejši predel in v kotiček, kjer je lokalna skupnost bolj povezana, umirili tudi ta malo.

Se precej strinjam z metkomarjetko. Očitno je v vaši družini precej premalo prostora z otroka, ne jemljeta ga kot enakovrednega vama, nima pravice do svojih želja, prilagajt se mora vama in sprejt vajin način življenja. Ja, vama tak način ustreza, mnogim otrokom bi tudi, če pa ustreza vajinemu, je drugo vprašanje – nanj morata odogovorit vidva, ampak za začetek bosta morala svojega otroka POSLUŠAT. Tega pa NE počneta, terata naprej stil življenja, ki ustreza VAMA.

Izpostavila si se kritiki, res je. Mislim, da je večina kritik dobronamernih, da ti želi pokazati še drugo plat. Seveda je velikansko bogastvo, če spoznavaš različne kulture, jezike, narode, dežele, je pa to tudi velkanski stres, napor. Nekateri otroci to prenašajo krasno, drugi so blazno nesrečni. Nekateri to krasno prenašajo pri 2, 3, 5 letih, pa kasneje ne več, drugi tega v otroštvu ne prenašajo, pa kasneje brez problemov podelajo selitve. Zato pa ima vsak otrok SVOJ par staršev, ki naj bi gledal na to, kaj temu, točno temu otroku- in ne sto drugim – ustreza. Med zabubljenjem na enem in istem kraju za nadaljnih 30 let in selitvami vsako leto ali celo vsakih par mesecev je veliko vmesnega prostora. Zamenjati 2 do temeljev različna kontinenta, dve kulturi, živeti v dveh različnih kulturah in jezikih staršev, govoriti 5 različnih jezikov – vse to pri 3,5 let ni normalno, povprečno, vsakdanje, to ni običajno otroštvo. In TVOJ otrok ti to sporoča. Ali ga boš slišala ali ne, ali se mu boš vsaj malo prilagodila, je seveda povsem na tebi oz. na vama. Moje mnenje je, da morajo biti s takim načinom življenja zadovoljni vsi, otroci in starši, če eden tega ne prenaša, je edino pošteno, če se najde rešitev, ki je sprejemljiva za vse, ne pa da eden tera svoje ne glede na ljudi, ki bivajo z njim.

Kako si lahko prepričan, da je 3,5 letnik zadovoljen in srečen? Tako, da ga vprašaš. Da ga vidiš, kako živi, da ga gledaš in ga res tudi VIDIŠ, da mu prisluhneš. Otrok, ki generalno zavrača hrano, ne more biti srečen in ti to tudi sporoča. 3-letnik ti res nezna povedat “veš, mami, to, da smo se preselili s Kitajske v Francijo, mi ne ustreza, ne gre v moj kotekst, ni mi všeč kultura, jezik, mentaliteta, pogrešam Min-Lin, Jacquelin je ne more nadomestiti itd” Tega od triletnika ne boš doživela. To ti bo povedal naokoli, velik del pa s svojim obnašanjem. 3,5 letnik ogromno pove in ogromno razume, velikokrat bistveno več, kot starši pričakujemo. Če otroka vsaj malo poznaš in se vsaj malo poglabljaš vanj, moraš vedeti, kaj občuti, veš generalno, ali je ali ni srečen. Jaz za svojega vem od prvih tednov naprej. Je pa res, da ti otrok kdaj sporoči tudi kaj takega, kar si ne želiš slišati, pa moraš, če ti je otrokovo dobro kaj mar.

Tebi in tvoji družini, predvsem pa tvoji deklici želim vse dobro, da bi našli način, ki bo ustrezal vsem 3.

Ak kako ste res vsi bogi, ko ste videli toliko sveta in lahko greste jutri v Avstralijo, če hočete – res se mi smilite iz dna srca!
Vsi ste tako zakomlplicirani in niste z ničemer zadovoljni… Če bi pa vse življenje čepeli v neki zarukani vasici pa ne bi imlei možnosti (finančne ali kaj druga) kam odpotovat pa bi vas mučilo prav to!! Res se mi smilite – booogi reveži… Pa kaj dobra služba in kapital pa cel svet sem videla… ahhh tako sem boga.. 🙁
Neverjetno nezadovoljstvo je čutiti

Res upam, da moja hci ne bo tako nesrecna kot si bila ti. Korenine so res vazne… ceprav, ali ni ponavadi ravno to, da si vedno zelimo nekaj drugega? Jaz, ki imam mocne korenine, jaz, ki sem imela starsa na razpolago vsak dan od 15. ure naprej in vse vikende, jaz ki sem prvic sla na potovanje v tujino ko mi je bilo 18. let …. ne morem reci, da dobro cenim te korenine. Ceprav imam starsa zelo zelo rada in ju spostujem. V otrostvu pa mi je manjkalo akcije, premikanja, izzivov.

Jaz si nekako predstavljam, da je lazje otrokom, ki so manjsi s tem bolj prilagodljivi. Razumem pa, da potem ko so enkrat stari 10 in vec let, da se tezje prilagajajo in tezje zapuscajo prijatelje. Zato si mislim da imamo vsaj se nekaj let v dobrem.

Sedaj po letu in pol anonimnega zivljenja v velikem mestu, si zelo zelim biti prepoznavna. Selimo se v malo vas, kjer vsak pozna vsakega. In za vse nas bo to nova izkusnja, upam da lepa in ce nam bo zelo lepo, bomo morda tudi ostali. Kdo ve?

maja, pa se ti podaj na tako življenje, zakaj se ne? Možnosti so, vedno so, samo najti jih moraš in izkoristiti. Ne norčuj se iz reči, ki jih nisi izkusila in o katerih -več kot očitno!- ne veš nič. Ko boš izkusila, ko boš sprobala, kako je, ko se zjutraj zbudiš in celo minuto tuhtaš, kje točno pravzapravi si danes, boš morda od daleč razumela, kako je, če se 2 x letno neprostovoljno seliš z enega konca celine (ali celo sveta) na drugega. Če bi mene nekaj tako vleklo, kot tebe vlečejo selitve, bi poskrbela, da bi vsaj košček tega tudi izkusila. Boš ti?

Res mi je to zelo zanimivo – upam, da še boš poročala o vaših podvigih in prilagajanju…

Tako pogoste selitve tudi pri nas niso v normali. Sedaj se bomo selili, ker je okolica res neznosna in bo dobro za vse nas. Sicer pa so normalno pogodbe tri letne.

Sama potovanja pa ze ne morejo skoditi. Na vec urnih letih smo res intenzivno skupaj in se imamo dobro. Celo Azijski obrok lahko narocim za hcerko.

Hcerka mi seveda pove veliko stvari iz sole. Pove tudi, da ji ni vsec v soli, da ne mara hrane, da ne mara fantov ki so tako grobi…. saj pove… Pri tej starosti bi rekla, da je veliko otrok, ki bi raje ostali doma pri mamici, kot pa sli od doma. Nemogoce je vedno ugoditi otrokovim zeljam.

Seveda sem nezadovoljna, saj sem to povedala. Ker sem si pač vedno želela nekaj drugega od tega, kar sta si želela moja starša. Pa ne norčuje se iz moje situacije, še najmanj si pa misli, da se da z denarjem vse kupiti in z letanjem po svetu vse dobiti. Včasih je lahko “zarukana vasica” z malo denarja in mirnimi toplimi ljudmi več vredna. Ampak ti tudi tega verjetno nimaš, tako da ne razumeš 🙁

Vrjemi mi, da nimam.. niti nimam potovanj po svetu… Žal… si ne morem privoščitz ne enega ne drugega… zato pa me razjezi jamranje ljudi, ki so videli vsaj nekaj.

Tisto, ki smo videli nekaj sveta, vemo, da je doma najlepše. Pa kjerkoli je že to.

Ne vem kje je/bo DOM za mojo hcer, ki se je rodila v mesani druzini in v tretji drzavi?

Se strinjam s tisto, ki je napisala, da je morata bolje prisluhniti otroku.
In ni res, da je rutina privzgojena.
Poznam kar nekaj družin, ki so se ali odselile iz Slovenije, ali pa preselile v SLO. Tudi sami smo bili med njimi. Pri nekaterih so otroci selitev lepo sprejeli in se hitro prilagodili, spet drugje totalna štala in bojkot. Trenutno so na tujem naši dobri prijatelji s tremi otroci. So mislili, da bo z deset letnico največ problemov, pa jih je najmanj, takoj je padla noter in si našla prijatelje. Največ problemov je pa z najmlajšo, ki praktično v šoli sploh ne govori …
Tako, da ne moreš kar nekaj poslpoševati v stilu zadovoljni starši, zadovoljen otrok.

Midva sva tudi doživela šok, ko smo šli na prvo potovanje pri hčerinih slabih dveh letih. Je bila taka štala, da smo predčasno zaključili. Še dobro, da smo se klatili po Evropi in ne po Aziji ali Južni Ameriki. Sva pač dvakrat globoko pogoltnila in smo naslednjih pet let preživljali dopust na enem kraju. Sedaj pa spet potujemo in mala ni več čist nesrečna, včasih celo uživa.

Vzemita otroka kot enakopravnega člana, mu prisluhnita in malce umirita vaše življenje.

Ti nočeš dojet kaj ti hoče Tudi taka povedat! Verjetno ti bolje veš od nje, kako je doživljala svoje otroštvo, kako se je počutila in kako se zdaj počuti.

Tam, kjer ji ga bosta z možem ustvarila. Tam, kjer bosta prisluhnila tudi njej, ne samo sebi, kjer ji bosta dala občutek, da je pomembna, da so pomembne njene želje, da je pomembno njeno mnenje, počutje, občutje, tam, kjer bo občutila, da šteje tudi ona in da ni avtomatsko samoumevno, da se samo ona prilagaja vama, vidva njej pa ne. Dom niso samo in zgolj 4 stene, je celotno okolje, v katerem živimo. Verjetno veš, da imajo ljudje palače in gradove, pa nimajo doma, da imajo ljudje kolibice, pa jih imenujejo dom. Otroku delamo dom predvsem starši, pa ne z doživetji, pustolovščinami, prekrasnimi stanovanji, pač pa s tem, da mu damo občutek varnosti, sprejetosti, sigurnosti, ljubljenosti – občutek, da tudi on, četudi samo majčken froc, še kako šteje in soodloča Starši smo velik del tega doma, ne pa edini, štejejo tudi prijatelji in drugi njemu dragi ljudje, ki mu jih ne smemo kar tako vzeti.

Deja dobronamerno.
Prisluhni svojemu otroku, ne pa samo sebe prepričevat, kako drugi zmorejo. Tvoj otrok je edinstven in ni enak sosedovemu ali prijateljičinemu ali od sestričnine znanke itd. Tvoj otrok ima svoje želje. To da ti zavrača hrano je samo pokazatelj, da je v stiski, da se upira in je iznašla način upora. Res sem dobila vtis, da so vajine želje pred otrokovim (morda se motim), ampak si res lahko srečna, če vidiš in doživljaš, da je tvoj otrok popolnoma nesrečen. Pri 3.5 letih ti ne zna pojasnit svoje stiske, pa lahko ti tukaj trdiš, da je ne vem kako super inteligentna, ona ni odrasel človek, ampak je otrok. Dovoli ji biti otrok in prisluhni ne samo njenim besedam, ampak tudi dejanjem, ki ti bodo marsikaj povedala. Ne iskat izgovorov za vaš stil življenja, ki je vama všeč, ampak naredi si tak stil življenja, kjer boste vsi srečni. Vso to izgovarjanje kako je vse to super je vrtenje v začaranem krogu in nereševanje problemov, ki niso tako majhni. In tudi jaz se strinjam, da pripisovanje krivde maslom in kremnim jedem ni na mestu.

En nasvet, s katerim nočem biti pametna in vsevedna, vendar bi jaz to poskusila. Poskusi si vzet čas za deklico (kakšen prost dan), pozanimaj se o zanimivostih in otroških dejavnostih, ki jih nudi mesto v katerem živite. Z možem preživita sproščen dan z njo, poskusita ji predstaviti čim več zanimivosti in dejavnosti, naj se počuti najbolj pomembna. Ko bo čas kosila jo vprašajte, če je lačna, kaj bi jedla, to ji omogočite in ji ponudite dan, ki bo samo njen in kjer bodo izpolnjene samo njene želje. To večkrat naredite in boste videli rezultat. Zraven vsega tega, pa ji dajte vtis, da se vidva zraven tudi neizmerno zabavata.
Ena izmed možnih rešitev, sami pa presodite, če jo boste uresničili.

Povem vam lahko da tudi najini hceri nudiva občutek varnosti, sprejetosti, sigurnosti, ljubljenosti ….. ceprav se selimo, se dobro pocuti z mamico in ockom. Se nikoli ni protestirala, da cesa ne bo. Edini problem je v soli, in predvsem s prehrano.

Se nikoli nisem hcere obravnavala kot enega frocka. Seveda jo spostujem in tudi svoje mnenje lahko izraza. Veliko se pogovarjamo in moja prednost je, da imam ves cas izven sole zanjo.

Ja in? Tudi jaz nimam nobenih prijateljev, samo znance, pa ne po celem svetu ampak samo v mojem kraju, ki mi nadvse preseda. Moči za selitev drugam pa nimam. Ti jo pa verjetno imaš. Hočem reči, da se selitve, mnoštva novih znancev, drugačne kulture in vsega ostalega človek navadi in se tega potem več ne boji. No, jaz se bojim tega. Ker nikoli nisem bila navajena.

Nikoli se nisem nanasala na druge. Predvsem cistim pred svojim pragom.
Pediatrinja mi je rekla da je mozno, da ne prenese dolocenih mlecnih izdelkov. Saj je v glavnem od mlecnih stvari samo jogurt, mleko ki je kuhano v kasi, v palacinkah….

Ja, poslusam svojo hcer in ji tudi ustrezem, mogoce prevec, saj velikokrat kuham posebej samo za njo. Vsak dan jo vsaj dvakrat vpasam kaj bo jedla in ko pride iz sole poskribim da bo nekaj kar ima zelo rada in bo dobro za njeno zdravje. In za zajterk je to najveckrat riz na vec nacinov…

V tem tujem svetu imam cas za svojo deklico na prvem mestu. Mogoce sem celo prevec z njo in jo vozim gledat se prevec stvari. Vsak dan greva vsaj enkrat v park. In tudi ko je partner doma, si znamo organizirat dobre izlete, ali pa se doma zabavamo. Hcerka je vedno dobre volje in pripravljena sodelovati. Jaz bi rekla, da bi ze nasprotovala, ce ji ne bi bilo do cesa.

Torej vse to nima veze s hrano. V se ne vem kaksni dobri atmosferi, si ne zazeli hrane, ki je sicer ni na njeni listi. Doma seveda je, saj ji pripravim stvari, ki jih ima rada. Ko pa smo v restavracijah, hotelih pa poskusamo z drugo hrano. Zal brez uspeha. Morda gre za golo izbircnost.

Ko svoje mnenje izrazi – je upoštevana?! Se ji prilagodita? Sta jo vprašala, če hoče spet drugo bivališče? Drugo okolje? Drug vrtec? Druge otroke? Drugo učiteljico? Ve, kaj pomeni “na deželi”? Dvomim!

3,5 leten in mlajši otrok ti ne bo pretestiral v direktu. Mogoče bo kdaj rekel “nočem”, ampak 2-3 letnik nima pojma, kaj je to “selitev”. Kaj potegne za sabo, kaj pomeni; otrok se ne upira, ker se ne zna, ker ne ve, čemu naj se upira. Otrok ne ve, da bo dobil novo stanovanje, nov vrtec, nove prijatelje nove sosede, novo baby-sitter, nov jezik, novo kulturo – OTROK TEGA NE VE!! Je pa v stiski – a ti to še vedno ni jasno????

V Franciji sem bila in meni tudi ni bila všeč tista hrana. Vse preveč komplicirano in težko, pa vse tiste neke omakice,..tako da…jaz bi tudi bojkotirala:)

da o ljudeh ne govorim, meni so se zdeli Francozi naduti in vzvišeni in niti tisti v turističnih pisarnah niso “znali” govoriti ne angleško, ne italijansko..

Nisem hotela nič slabega. Me veselite, da imate takšen odnos in močno upam, da gre samo za to, da ne mara hrane.

LP in srečno!

Ne razumem, kako lahko na podlagi enega posta določene osebe (v tem primeru Deje) tako vehementno trdite, da je njen otrok nezadovoljen in nesrečen zaradi selitve, da starša otroku ne znata prisluhniti in da bi morala upoštevati tudi njene želje, pa jih ne. Kako si nekatere upate trditi, da njen otrok nima mamice in očeta, ki bi ju brigalo za počutje svojega otroka?? Da ji je pomembno samo to, da se otrok prilagaja njej, ona pa ne naredi ničesar, da bi se prilagodila otroku? Madona, kakšne trditve! Na podlagi enega posta o selitvah in o tem, kako otrok ne mara določene hrane!

Moje mnenje je, da je odločitev za to, ali se bodo selili ali ne, kako in kje bodo živeli, SAMO in izključno v domeni oseb v družini, ki so zrele in sposobne o takih vprašanjih odločati. To pa še zdaleč ni triletni otrok. Če imata oba (ali eden od staršev) tako službo, kjer se vsaka tri leta potuje po svetu, ali naj da odpoved in se zaposli samo v eni državi ne glede na veliko slabšo možnost preživetja samo zato, ker otrok odklanja določeno hrano ali ker se še ni navadil na okolje? Prav in nujno je prisluhniti otroku in se posvetiti njegovim težavam (kar Deja že počenja, nenazadnje se bodo selili na deželo samo zaradi tega), nikakor pa ni nujno pri prvih težavah kar dati odpoved in se odpovedati raziskovanju tujih krajev samo zato, ker menimo, da bo to za otroka bolje. Kaj pa če ne bo? Kaj če njene težave sploh ne izhajajo iz menjave okolja, ampak samo ne mara eno od vzgojiteljic? Ali ima težave zato, ker jo neprestano nadleguje kakšen od otrok? Ali ima enostavno težave samo zato, ker ni navajena razposajenih in malce divjih ostalih otrok, saj je mamica povedala, da je bila do prihoda v novo prebivališče zgolj v družbi odraslih, ki so bolj ali manj zaščitniški. Morda vse skupaj sploh nima zveze s tujo državo.

Deja, postopate pravilno, vaša deklica ima po moje težave predvsem zaradi razlike med okoljem, v katerem je sedaj (ne glede na drugo hrano in jezik), kjer ni navajena na otroško agresijo in vrstniško nasilje, ter med tistim, kar je imela prej (samo eno vzgojiteljico, ki je bila vedno z njo in vkolikor je prihajala v stik z drugimi otroki, so bili le-ti prijazni in neagresivni). Ko bo premostila te težave in se določene mere agresivnosti pri nekaterih otrocih ne bo bala, bo na konju.

In zdaj naj triletnika sprašuje, če se lahko preseli?? Pa potem, ko bo hotela imeti še enega otroka, naj jo vpraša, ali hoče brata ali sestrico. Ker če noče, potem je starša ne smeta posiljevati s še enim otrokom.

Mislim, svašta! Saj zato pa je tako, da z ničimer niso zadovoljni, če jim poskušate ustreči spredaj in zadaj in če že triletniki lahko odločajo o tako pomembnih rečeh.