Verjames ali pa ne. Njeno mneje steje.

Glede novega bivalisca pa tako. S menoj je bila na parih ogledih in skupaj sva izbirali. Nove hise se zelo veseli in tudi sama priganja, kdaj se bomo preselili. Celo sama je spakirala nekaj igrack. Saj smo sedaj v stanovanju, sicer blizu parka, ampak to ni isto kot hisa.

Veseli se nove sobe, vrta, lastnega igrisca, sanja o novih stvareh… muce. In kot sem ze omenila, edini Francoski prijatelji, ki smo jih spoznali so iz te vasi. Torej bo tudi hcerka blizu prijateljice in se bosta lahko videle celo veckrat na teden.

NA LASTNI KOZI, res ne vem zakaj si tako negativno nastrojena? Bos rekla, da otroci, ki so v domovini dozivljajo samo sreco in popolno sreco? Ne bi rekla!

Deklica je doživela pravi kulturni šok. Od umirjene in tihe Kitajske, ki jo je poznala in sprejela kot njeno, do glasne in prepirljive Francije (saj gredo nekako tako stereotipi o narodnostih), zato se mi meni ne zdi nič čudnega, da odklanja hrano. Najbrž bi se rada vrnila v čase Kitajske kjer se je počutila sprejeta (riž za zajtrk) ampak vseeno menim, da boste težavo rešili pravzaprav jo že rešujete s selitvijo v bolj prijazno okolje. Potem tudi hrana ne bo več tak problem, počasi seveda.

Na tak odgovor pa cakam ze cel dan. Hvala za vzpodbudo.

Zanimiva debata. V bistvu vemo premalo, da bi ti lahko dali nek nasvet in bi ti rekli – takole naredi, pa bo. Razumem tebe in tvoje želje po popotovanjih, ampak tvoja deklica se zdi v tem tempu selitev malce izgubljena. Ne vem, sama sem tip, ki se zelo rad potepa, sama sem prevadrala dobršen del Evrope, tudi Francijo, vendar sem se zaradi otroka odločila ostati (bolj ali manj) na enem mestu. Ne vem, kje sta xxy in Deja našli obsodbe in podtikanja, da za punčko nihče ne skrbi ali da si, Deja, slaba mama. Jaz vidim samo vprašanja, na katera lahko predvsem sebi, pa za naš firbec nam, odgovoriš samo ti, Deja, kot mamica. Ti punčko poznaš, punce pa, ki si jih vprašala za mnenje, so ti povedale svoje mnenje. Ostalih 78, ki ti niso po volji, si označila za obsojanje in nastrojenost proti tebi, kot praviš sama, si pa čakala samo na tisto eno, ki bo dalo tebi prav. Se ti zdi to pravi način? Se ti zdi, da imaš samo ti prav?

Čudovito, da se punčka veseli selitve, da se veseli nove hiše in nove sobice. Morda bodo problemi izzveneli v novem, bolj osebnem in mirnejšem okolju, gotovo pa ji bo pomagalo, če boš to novo okolje sprejela tudi sama; se mi zdi, da ga ravno tako zavračaš, kot ga zavrača hči.

Morda 3-letnik res ne odloča ravno enakopravno, za moje pojme pa ima prav tolikšno pravico do svojega mnenja kot 30-letnik. A otrok ni oseba? Nima čustev in občutij? Nima pravice, da nekje ni zadovoljen? Nima pravice, da se ne strinja s selitvijo vsakih par let, ko se ravno vživi v neko okolje in se ga navadi, pa mora spet drugam? Ne vem no, moje mnenje je, da imajo tudi otroci svoj delež pri stvareh, ki se tičejo cele družine. Če neka služba pomeni, da se morajo preselit vsi ali pa da enega od staršev sploh več ne bo domov – a se vam ne zdi, da to še kako vpliva na otroka/otroke in da vsaj malo besede le imajo pri tem? Če se hoče, se običajno da najt rešitev, ki je primerna in ustrezna za vse družinske člane. Da pa otroka, pa tudi če triletnega, ne bi nihče nič vprašal, si jaz osebno ne znam predstavljat. Seveda ne bom zato, ker bi, ne vem, hotel da ostanem doma, to tudi naredila. Bi pa skušala najt kompromis – služba, ki bi mi puščala več časa za otroka, recimo. Službo, ki ne izključuje selitev, so pa manj pogoste ipd.

Kakorlkoli že, dobila si veliko mnenj, veliko odgovorv, po mojem tudi veliko snovi za razmišljanje. Mislim, da je enkrat po dolgem času na MON-u ena debata dosegla 80 odg, pa nihče ni nikogar zmerjal, obsojal in pljuval. Bravo! Vidim sicer, da ti nisi iskala nujno drugačih razmišljanj, bolj si želiš potrditev, da je tvoj način edini pravi. Jaz ti ne bom pritrdila, ne bom pa tudi ne prepričavala, da je narobe. Jaz osebno bi delala drugače. Kako boš delala ti in boste delali vi , je vaša stvar, ne bi pa zavrgla mnenj pie, tudi take, na lastni koži, ksantipe 22 in še koga, ki ti je pokazal tudi drugo, manj bleščečo plat stalnih popotovanj in selitev. Srečno!

Meni se npr. take navedbe:”Tam, kjer bosta prisluhnila tudi njej, ne samo sebi, kjer ji bosta dala občutek, da je pomembna, da so pomembne njene želje, da je pomembno njeno mnenje, počutje, občutje, tam, kjer bo občutila, da šteje tudi ona in da ni avtomatsko samoumevno, da se samo ona prilagaja vama, vidva njej pa ne. ” zdijo obsodbe staršev, da ne prisluhnejo otroku, ji ne dajeta občutek, da je pomembna in da šteje in da se samo otrok prilagaja njima, oni pa ne njej. In takih obsodb je kar nekaj. Deja ni nikjer napisala, da svojemu otroku ne prisluhne in da je njeno mnenje ne zanima, ravno obratno. Da bi pa samo zato, ker se pač ne ustalijo in ne najdejo bivališča samo na enem mestu in ker ima hči nekaj težav s prilagajanjem v okolju, sklepali, da je otrok nesrečen, da ga ne upoštevajo in se ji nikakor ne prilagajajo, se mi pa zdi absolutno pretiravanje.

Seveda se otroku prisluhne in seveda se je treba vživeti v njegove probleme, in ja, če so ti problemi resnično nepremostljivi in so resnično posledica stalnih selitev, razmisliti tudi o tem, da bi spremenili način življenja. To je samoumevno. Ni pa samoumevno ob prvih težavah kloniti in jih, ne da bi sploh prodrli globlje vanje, imeti kar apriori za posledico stalnih selitev. Ker nikjer ni rečeno, da otrok ne bo imel težav, tudi če bi se sedaj odločili, da bodo ostali na enem mestu. Poleg tega je mogoče na tehtnici ali stalna selitev ali odpoved enemu od staršev, ki bi ga otrok videl enkrat ali dvakrat na leto. Stvari so mnogo bolj zapletene, da bi jih lahko poenostavili samo na eno vprašanje: Ali ostati na enem mestu ali se seliti?

Neumestno je tvoje razmišljanje: ali otrok ni oseba, ali nima pravice, da bi se ne strinjal s selitvijo ipd. Seveda je oseba in seveda ima vse pravice povedati svoje mnenje, se strinjati ali ne strinjati s čim. Ne more pa odločati o tako pomembnih vprašanjih, kot so selitev, rojstvo novega otroka ipd. Saj se verjetno strinjaš, da se bo tvoj prvorojenec lahko izjasnil o tem, ali si želi ali ne sorojenca, vendar bo zadnja odločitev na tebi in tvojemu možu. In če si še enega otroka resnično želiš, se mu najbrž ne boš odpovedala, ker tvoj triletnik pravi, da noče imet bratca. Otroka boš kljub temu imela, boš pa poskušala prvorojencu zadevo čimbolj olajšati, ni tako? Aboslutno sem proti temu, da na otroke prelagamo breme velikih odločitev ali pa se zanje odločimo samo na podlagi tega, ker je otrok rekel “da tega ne mara”. Ponavljam, če gre za resnično velike težave otroka, ki brez dvoma izhajajo iz naše odločitve za določen način življenja in so nepremostljive, je na mestu, da tak način življenja spremenimo, če se le da. Ni pa na mestu, da vsaki namišljeni ali nenamišljeni težavi takoj popustimo in se “zaradi otroka” odločimo drugače, kot mislimo, da je prav. Velikokrat se namreč tudi npr. ločene matere samo zato, ker otrok nasprotuje njihovi zvezi z novim moškim, odločajo za prekinitev zveze z njim, čeprav ga imajo rade. Moje mnenje je, da je to popolnoma napačna odločitev. Na določene zadeve se otrok mora pač navaditi in dati priložnost tudi spremembam v svojem življenju. Moje mnenje.

Zanimivo, vidiš, kako vsak drugače beremo, jaz sem taisti odgovor razumela čisto drugače, nekako tako, da niti ni važno, kje točno bo ta dom, važno je le, da bodo v njem zadovoljni tako otrok kot starši, da bo vsem všeč.

Ne vem če je neumestno, letelo je na ranjino vprašanje, a se zdaj triletnika sprašuje. Ja, se ga sprašuje, če se ga iztrga iz njemu ljubega in domačega okolja. Še kako se ga sprašuje, seveda pa ni nujno, da se samo in izključno po njegovih željah naredi. Seveda ne more otrok sam odločati in determinirati celotne družine, kar bi bila ena skrajnost, ne moreta – vsaj po mojem mnenju – pa tudi ne starša prezreti otroka se delati, kot da ga ni, kar je druga skrajnost. Pa preden kdo skoči – nikakor ne trdim, da to počne Deja ali kdo drug. Želje staršev naj bi bile po tvoje veliko pomembnejše in tehtnejše kot otrokove – zakaj pa? Ok, starši moramo prehranjevat in oskrbovat družino, nosit odgovornost ipd, pač biti odrasli, mapak po mojem zato še vedno nimamo pravice otrok “povozit” v njihovih željah. Niti triletnikov ne. Mislim, da smo dolžni slišat otroka in nato iskat kompromis, ki vsem -ne samo enemu na račun drugega!- ustreza. Nekako tako počnemo pri nas, pa smo še daleč od tega, da bi se pokoravali otroku ali obratno. Ga pa upoštevamo. Mene niso, pa nimam kaj lepih spominov na določene stvari, ki so še kako vplivale na moje življenje.

Na določene stvari se otrok mora navaditi, to je res, jih tudi mora sprejeti, vedno pa ni nujno, kdaj pa kdaj se da sklenit tudi kompromis. SPet drugič je treba vztrajat, ker je pač treba. Ena (ne da se mi več iskat katera in kje) je nekje dobro napisala: zato pa ima vsak otrok svoje starše, ki naj bi vedeli, kaj je za njihovega otroka v danem trenutku prav. Če bi bili vsi otroci enaki, bi lahko imeli vsi ene starše, a ne?

Ne, nimamo pravice otrok povoziti v njihovih željah, če staši odgovorno verjamemo, da je uresničitev njihovih želja nekaj, kar bi pripeljalo do sprejemljive rešitve tudi za starše. Če pa je uresničenje otrokove želje za starša (ki je odgovoren in zrel roditelj, ali pa naj bi vsaj bil) nekaj, kar se ne sklada s tem, za kar starš misli, da je prav in dobro, pa uresničitev otrokove želje niti približno ni na mestu.

Imamo pa vso pravico, da otroka povozimo v njegovih željah, ki se nam ne zdijo sprejemljive in njihovo uresničenje ne pravilno ali dobro. Pa da ne bluzimo samo v temi in se pogovarjamo o megli. Z možem sva se odločila za četrtega otroka. Najstarejši je imel takrat 16 let in ni bil niti približno navdušen. Tako takrat kot tudi sedaj sem mnenja, da je bilo rojstvo še enega otroka popolnoma v moji in moževi domeni. Seveda sem se s sinom pogovorila, povedala, kaj in kako, vendar če bi upoštevali njega, naše 20-mesečnice sedaj ne bi bilo. Pa jo je krasno sprejel, sedaj ga nikoli nihče ne priganja, da jo pestuje, varuje, se z njo igra. Pa vse to dela in verjamem, da ga tudi bogati. In če je ne bi sprejel? Če bi se čutil odrinjenega in če bi čutil, da ga nismo upoštevali? Bi pač moral predelati svoje občutke z našo pomočjo. Bog pomagaj! Odločanje o tem, ali bo njegova mati imela še otrok ali ne, pač ni v njegovi domeni in nikoli ne bo. Če bi se pa sedaj morali seliti in če bi bilo to neizbežno zaradi financ, bi se seveda tudi selili. Če bi selitev ne bila neizbežna in če bi imeli alternativo ali selitev in boljši standard ali ostati doma z malo slabšim standardom, bi bili seveda pri tem upoštevani vsi družinski člani. Da bi pa prepustila odločitev o selitvi otrokom, pa čeprav bi potem tolkli lakoto, mi na misel ne pride. Zakaj? Zato, ker takega bremena oni enostavno ne morejo sprejeti. Ker ne vedo, kaj pomeni finančna stiska in bi lahko presojali iz napačnih nagibov (prijatelji, šola ipd.). Določene stvari imajo pač prednost pred drugimi in če gre za preživetje, ni debate, kaj je pomembnejše.

Torej, draga Skrbna, če želiš še naprej polemizirati o tem vprašanju, navedi konkretne primere. Ker samo splošno razglabljanje o tem, ali naj se otroka upošteva ali ne, ne pripelje nikamor. So zadeve, pri katerih bi se ga moralo upoštevati, in zadeve, kjer ga odgovorni starši ne bi smeli upoštevati. Tudi odpovedovanje lastni sreči, da bi le osrečili otroka (pa čeprav je otrokova sreča tukaj več kot vprašljiva) spada k slednjemu.

xxy se strinjam s tabo, ampak nihče tukaj ni želel njej dopovedovat, da je njihov način življenja napačen, ampak so ji (vključno z mano) hotele dopovedati, da morda otroka bremenijo neprestane selitve in je zato v stiski, kar pa ne pomeni, da mora ona zdaj prekinit s selitvami in narediti tako kot bo tamala želela, ampak naj vzame v obzir, da se pa njen otrok ne more tako zlahka prilagoditi. Samo vzame v obzir, kar pa ni nujno, da je temu tako.Zato pa naj ona in njen mož poskušata otroku pomagati pri sami prilagoditvi.
Tisti post, ki si ga citirala in smatrala za obsojajočega, pa je samo odgovor na Dejino vprašanje, če dobro pogledaš in je dobro napisan. Mislim, da avtorica ni direktno ciljala na Dejo, ampak je želela generalno predstaviti kaj ona smatra kot dom, ki bi ga naj starši nudili otrokom. Zakaj? Zato, ker tudi starši (odrasle osebe) se zmeraj ne odločamo pravilno in zmeraj ne ravnamo pravilno, kar je normalno, ker smo samo ljudje, delamo napake in nismo popolni. To velja za vse nas in ne samo za Dejo. Osebno moj post in menim, da tudi ostali nimajo namena Dejo obtoževati, ampak ji pomagati v tem smislu, da pa je morda kaj spregledala in morda bo na določene stvari bolj pozorna. Dober starš ne pomeni popoln starš, ampak starš, ki se trudi otroku omogočiti lepo življenje in ga vzgojiti v dostojanstvenega človeka. Pri tem pa vsi počnemo včasih tudi napake, ki so človeške in normalne. Vsaka kritika, ki je tukaj napisana je konstruktivna vsaj z moje strani.

Upoštevati otroka in uresničevati njegove želje sta dve povsem različni stvari. Rezultat upoštevanja ni zmeraj uresničitev otrokovih želja in v tvojem primeru je zelo jasno. Ti si mnenje tvojega otroka (sina) upoštevala že s tem, da si se z njim o tem pogovorila, kar je dovolj. Verjemi in menim, da tudi sama to veš, da bi se tvoj sin grozno počutil, če bi ga popolnoma prezrla. In tukaj je ta razlika.
Ne moremo od otrok pričakovat, da jim bodo naša dejanja kr samoumevna in takoj jasna, kakor tudi ne moremo pričakovat, da nam bodo vedno jasno nakazali, da jih nekaj muči. Zato smo starši tisti, ki otroku pojasnimo , predstavimo in pomagamo.

Meni se je zdelo, kot da ji hočete odpirati zaprte oči, saj ubožica ne vidi, da je otrok prizadet samo zaradi naprestanih selitev (in nekateri posti so imeli točno tak prizvok, ne pravim, da ravno tvoji). Kar pa vsaj po moje sploh ni nujno res, kot tudi močno dvomim, da je res, da se Deja sploh ni spomnila, da bi mogoče lahko na otrokovo počutje vplivala selitev. To se mi zdi enostavno podcenjevanje čovekove inteligentnosti. Čisto normalno se mi zdi, da je mati pomislila na to, da se otrok mogoče slabo počuti zaradi novega okolja in ker se nanj pač še ni navadil. Saj je to prvo, na kar človek pomisli. In tudi tvoja misel, naj ona in njen mož otroku vendar pomagati pri prilagoditvi na novo okolje, se mi zdi podcenjujoča. Kot da se vsak normalen in odgovoren starš ne potrudi maksimalno, da bi otroku pomagal pri življenjskih spremembah. Kar pa je daleč od tega, da bi se uklonil vsaki njegovi želji (s čimer se tudi ti strinjaš).

Jaz pa recimo menim, da ni starševa prvenstvena naloga omogočiti otroku “lepo” življenje, karkoli naj bi že to pomenilo, pač pa nuditi otroku življenje v skladu s svojimi vrednotami in pogledom na svet, in sicer tako, da bo nekoč lahko zrasel v odgovornega in samozavestnega človeka. Kar pa “lepo” življenje velikokrat ne omogoča. Ravno obratno, veliko otrok z “lepim” življenjem poznam, ki so v sebi prazni. Ob vseh izpolnjenih željah in zaradi vsega, kar so starši naredili “samo zanj”, ni ostalo prostora za osebnostno rast in dozorevanje – ki pa žal, ali pravzaprav na srečo, nastaja ravno skozi vsemogoče življenjske preizkušnje, odpovedovanja in hrepenenja.

Če torej pomeni, da upoštevati otroka pomeni pogovoriti se z njim in reševati težave, če jih ima (vendar ne tako, da mu kar izpolnemo željo), je vsa naša polemika tukaj brezplodna, saj to vendar delajo vsi odgovorni starši. Kje so danes starši, ki bi ob težavah svojega otroka zamahnili z roko in rekli, da to ni njihova stvar? Kdo se danes ne pogovori z otrokom, ki kaže jasne težave pri prilagajanju na nove situacije? Kdo ne išče pomoči, če je njegov otrok v hudi stiski? Možno, da taki obstajajo, ampak taki prav gotovo ne bodo iskali pomoči na tem forumu. Ali kjerkoli drugje.

No pod to lepo življenje ne spadajo materialne dobrine, samo skrajšat sem hotela to kar si ti pojasnila.
Podcenjevat pa je nikakor nisem želela, ker bi se mimogrede lahko znašla v podobni situaciji. Jaz verjamem, da se Deja in mož trudita v vseh smereh, ampak prosim poglej naslov posta in sama oceni zakaj smo podale takšno mnenje.
xxy kako lepo bi bilo na svetu in kako srečni bi bili vsi otroci sveta, če bi vsi starši bili takšni kot jih ti opisuješ. Pa žal temu ni tako. Pa da ne bo pomote, sem nikakor ne štejem Deje.
Nikakor pa nisem želela Deje podcenjevati, če pa je dobila takšen vtis, pa se ji globoko opravičujem, ni bil moj namen.

Glej, želela sem povedati, da starši včasih nehote spregledamo otroka in se lahko zgodi, da ga morda ne upoštevamo. Vsi smo zmotljivi in vsi delamo napake. Tudi jaz, tudi ti in vsi ostali, kar pa je daleč od tega, da smo zanič starši. Jaz ne trdim in nisem trdila, da je Deja to spregledala, ampak sem ji ponudila opcijo, ker je ne poznam in ne poznam razmer, predstavit sem ji samo hotela moje videnje njene situacije in moje razmišljanje. Morda se motim, morda tudi ne.
Si pa verjetno tudi sama opazila, da veliko staršev piše na forum samo zaradi potrditve in ne zaradi želje po pomoči. Še enkrat povdarjam, da Dejo ne štejem avtomatično v to skupino, je pa možno in zato sem ji tudi napisala kar si mislim.

Jaz sem njen izhodiščni post razumela, kot da je ženska predelala vse možnosti za punčkino slabo počutje v vrtcu in da ostane predvsem ta težava, da se še ni navadila na francosko kuhinjo. To se je v kasnejših njenih postih tudi potrdilo. Saj se konec koncev selijo drugam zato, ker menijo, da se bo tam otrok bolje vživel v okolje in pridobil kakšnega prijatelja. Vendar pa bo problem s hrano ostal, tudi če se navadi na drugo okolje. Verjetno bi morala Deja zadevo malo bolje opisati in obrazložiti, potem bi bilo tudi manj ugibanj in brezplodnih razglabljanj.

Jaz pač najprej pomislim, da gre pri tistem, ki piše nek post, kjer bi rad pomagal svojemu otroku, za odgovornega in zrelega človeka, saj nimam osnov, da bi takoj pomislila na to, da je pisec posta neodgovoren in slab roditelj, ki mu je otrokovo počutje zadnja stvar na svetu. Konec koncev je že s tem, ko je na forumu prosil za pomoč, prikazal, da ga otrokove težave še kako zadevajo. Zato najbrž res ne potrebuje postov v stilu, pomisli že na otroka in ne misli samo nase.

Kakorkoli že, debata je bila bolj ali manj konstruktivna. Sedaj pa ti želim lahko noč, ker zadnjih 15 minut kar naprej zeham.:))

Ja mene tudi odnaša, pa lahko noč tudi tebi.
Najbrž se še beremo!

xxy, mislim, da itak govoriva obe približno isto. Ne eden na račun drugega, pač pa drug z drugim. Kompromis. Bistvo skupnega življenja, kjerkoli, kakorkoli. Konkretno praviš. Pri mojih 9-tih letih se je pri nas začelo zidat. Glede na to, da smo živeli v mini stanovanju z nekimi 36 m2, od katerih je bila pozimi uporabna samo mini kuhinja in dnevna soba (in zima je pri nas trajala od novemba do maja), v kopalnici in spalnici smo imeli 1 cm ledenih rož po stenah, se je mojim staršem zdelo logično, da je treba zgradit hišo in se preselit. Nihče me ni vprašal, ali sem za, kam bi se preselili – nič. Bilo pa je logično, da sem prevzela vsa bremena, ki jih je gradnja prinesla. Vzela mi je 6 let otroštva in mladosti, med 9. in 15. letom ni bilo oddiha, ni bilo dopusta, ni bilo počitnic, ni bilo ene same samcate nove obleke, ni bilo valete, bilo pa je gospodinjstvo do A do Ž, pomoč pri gradnji kjer se je dalo itd itd itd. Itak, da devetletne mule ne bo nihče spraševal, ali bomo gradili ali ne, ker 9-letna mula o tem ne more odločat, nima pojma o financah bla bla bla, očitno pa imajo starši vso pravico za uresničitev svojih želja vzet svojemu otroku 6 let mladosti in življenja. No, posledica je, da je bila zame selitev ena velika travma, da kraj, kjer stoji hiša, še danes sovražim, zame nikoli ni bil in nikoli ne bo dom. Je samo hiša mojih staršev in od tam sem jo pobrisala prvih 5 minut, ko sem jo lahko.

Bi se straši morali odpovedat gradnji in lastnemu domu, ker meni ni bilo do tega? NIKAKOR! Bi me morali kdaj vprašati, kaj si o tem milsim? Vsekakor! Bi morali tempo gradnje kdaj prilagodit tudi meni kot otroku? Vsekakor. Dokler ni bil narejen izkop za hišo, niti vedela nisem, kje ta hiša bo, kaj šele da bi me kdo vpršal, če mi je ta kraj všeč, če mi je všeč, da bom postala vozač, vezana na avtobus, daleč stran od vsega, kar sem imela “doma”. Ne, starša sta videla svoje cilje, soje želje, zame ni bilo prostora.

Tega sinu ne delam oz. se vsaj trudim, da mu ne bi. Gradnjo in hiše smrtno sovražim, vendar če bi si mož ali pa sin nekoč srčno želel gradit hišo, bomo isakli in našli kompromis, s katerim bomo vsi lahko živeli. Ali otroci lahko odločajo, koliko otrok bodo imeli njihovi starši? Iskreno rečeno, nikoli nisem o tem razmišljala, ampak po mojem – ne. Ali otroci lahko soodločajo, kje in s kom bodo živeli, je pa že druga tema. Seveda jim ne moreš odločitve prepustit v celoti – pol bi jih potem živelo na igrišču, nekaj v kinu, kdo celo v McDonaldsu – vendar če vidiš, da otrok selitev težko ali pa sploh ne prenaša, bi se jaz osebno trudila prit do bolj stalne službe. Seveda pod “slabo oz. ne prenaša” paše kaj več, kot pet solzic 2 meseca po selitvi, enoinpol letni bojkot hrane se mi že zdi en precej jasen signal, da otrok nečesa ne more predelat. Leto in pol je pri 3,5 letnem otroku pol njegovega življenja!

Toliko, več pa ob tejle uri ne spravim skup. Sicer pa mislim, da je ksantipa22 zelo lepo povzela bistvo teh debat.

Vcasih je hrana samo hrana – ko sem s sinom obiskala SLO, je bilo to edino obdobje v njegovem zivljenju (en mesec), da je jedel jajca, nikoli prej in nikoli kasneje. Tudi meni po zivljenju v petih drzavah se vedno najbolj vlece hrana po slovensko, razen indijske.

No, pa naj še malenkost odložim odhod v posteljo.

Selitev se je, praviš, morala zgoditi, saj se v prejšnjem stanovanju ni dalo bivati. Niso te vprašali, kam bi se selila in to jim zameriš. Meni se bolj zdi, da jim zameriš to, da si se morala odpovedovati vsem za druge “normalnim” stvarem zaradi gradnje te hiše. Če bi gradnjo na isti lokaciji pač namesto 6 let podaljšali za 10 in bi si med tem časom vzeli čas tudi zase in za lastne razvade, bi verjetno selitev veliko bolje prenašala kot si jo. Če se staršem tvoje gospodinjenje ne bi zdelo čisto samoumevno in če bi te zanj znali tudi nagraditi, bi se ti nova hiša najbrž zdela čisto sprejemljiva. Tako pa verjamem, da jim nisi mogla oprostiti vsega, kar je zidava hiše prinesla s seboj. Vse sovraštvo in gnev, ki si ga čutila do staršev, ki so ti onemogočili stvari, ki so jih drugi počeli in imeli, si prenesla na zidavo hiš in selitve. Ker naj bi te hiša oropala otroštva. In pa starši, ki v svoji sebičnosti niso videli tvojih potreb.

Sem mnenja, da bi tvoje težave vsekakor morali videti in bi se seveda morali toliko odpovedati zidavi in v taki meri, da bi tebi olajšali stvari in ti omogočili veselejše otroštvo z manj odpovedovanj. Nisem pa mnenja, da bi se morali odpovedati želji po lastni hiši, če so si tega resnično želeli. In močno dvomim, da bi ti kot devetletna deklica bila zelo proti sami zidavi. Najbrž si bila predvsem proti temu, kar ti je zidava vzela in odnesla (bližino staršev in njihovo naklonjenost ter vse, kar najstništvo predvideva za samoumevno). Zato pa tudi mislim, da si izrazito nenaklonjena gradnjam, selitvam in podobnim stvarem in morda si zamišljaš, da je to v očeh marsikaterega otroka nekaj slabega in nesprejemljivega.

No, mi smo se pred 8 leti tudi preselili v novo hišo. Tudi moj sin mora z avtobusom nazaj v domači kraj (iz gimnazije), tja ga peljemo. Ali smo otroke vprašali, če se s selitvijo strinjajo? Ne. Zaradi pomanjkanja prostora je bila selitev nujna. Ali smo jih vprašali, kam bi se radi preselili? Ne. Z možem sva izbrala zemljišče, ki je pač bilo na voljo in čim bližje prejšnji lokaciji, osnovna šola in vrtec v bližini. Ali sva jih prikrajšala za otroštvo? Nikakor. V dveh letih je bila zadeva narejena, gradili so drugi, ne mi. Vsi trije so bili navdušeni nad novo hišo. Ali se ne bi preselili, če bi najstarejši (takrat 10 let) izazil željo, da bi ostali v prejšnjem stanovanju? Vseeno bi se, ker ni bilo prostora. Ali bi se preselili v blok, če bi tako hoteli otroci? Ne, ker sem mnenja, da hiša daje veliko večjo možnost gibanja, lepote, lenarjenja na vrtu… kot stanovanje v bloku in ker bi za stanovanje odšteli le malenkost manjšo vsoto denarja. Ali bi najstarejšega, ki je edini hodlil v OŠ pustila v prejšnji šoli, če nikakor ne bi želel vpisa v novo? Ja, vsekakor, ker oddaljenost ene od druge ni bila velika.

Ja, najbrž bi tvoji starši morali gledati na to, da bi ti ne izgubila svojega otroštva na račun hiše. In verjetno bi bila v vašem primeru boljša izbira nakup nekaj večjega stanovanja in ne gradnja hiše, če je bilo bivanje v prejšnjem stanovanju skoraj nemogoče. Ja, verjetno so naredili napako, ki jim je še danes ne moreš odpustiti. In prav nič te ne zanima, če je bila ta napaka narejena ravno zaradi tega, da boš ti deležna boljše prihodnosti. Saj so ti na račun prihodnosti vzeli sedanjost. Te razumem, vendar pri tebi ne gre za vprašanje selitev in novogradenj, niti za vprašanje upoštevanja ali neupoštevanja otrokovih želja (ker tvoja mržnja do nove hiše ni bila prisotna ob samem začetku, ampak se je razvijala počasi in vztrajno zaradi okoliščin ob zidavi), pač pa za vprašanje odpovedovanja sedanjosti na račun prihodnosti. In tega ne priznavaš. Da naj bi se na račun prihodnosti splačalo potrpeti v sedanjosti, stisniti zobe in garati, da nam bo nekoč bolje (ali našim otrokom). (Tako so žal mislili naši starši in tako so bili vzgojeni, niso bili taki, ker ne bi imeli radi svojih otrok ali ker jih ne bi upoštevali.) Pri Deji pa ne gre za to. Oni ne garajo v tujini in se vsemu odpovedujejo zato, da jim bo nekoč bolje v domovini. Oni živijo svoje življenje in morda uresničujejo svoje sanje. In nikakor ne na račun otroka, če mene vprašaš.

Zdaj pa res lahko noč, ker se mi že rahlo megli pred očmi.:)

Ah Skrbna, le zakaj bi se mi zdelo da imam samo jaz prav? Ce bi bilo tako, niti ne bi zelela sodelovati v tej debati. In seveda me zelo zanimajo mnenja drugih. Ravno tako me zanimajo mnenja tistih, ki so okusila tako zivljenje kot ga ima moja hci. Sama poznam nekaj takih primerov, ki so odrastli v svetu in njihove zgodbe so bile v vecini pozitivne. Pa saj so vedno prednosti in slabosti.

Moj komentar o nastrojenosti je bil namenjen NA LASTNI KOZI, ki me je spravila s tira s svojimi vprasanji in ne ostalim 78. To da sem bila vesela vzpodbudnega spota od xxy, je pa tudi cisto clovesko. Vsak raje slisi kaj obetavnega kot pa kritiko, pa tudi ce je koristna. In to vsekakor ne pomeni, da je ne zelim slisati.

Zelo zanimivo je kako razlicni ljudje, razlicno beremo. Eni vse prevec berejo med vrsticami in drugi vzamejo besede prevec strogo. Vcasih dobi stavek cisto drugacen pomen, kot ga sicer ima. No ja, ko se clovek postavi na prepih se ga pac malo prepiha.

In sploh ne zavracam mnenj. Seveda pa me motijo doloceni komentarji/vprasanja. Npr. A otrok ni oseba? Nima čustev in občutij? Nima pravice, da nekje ni zadovoljen? Razumem da se to ne nanasa name, saj vsaj upam da nisem nikjer nakazala, da svoje hcere ne spostujem kot osebe… Prav gotovo jo! Pa tudi ce je ne vprasamo ali ocka lahko prevzame delovno mesto v drugi drzavi. Zelo veliko se pogovarjamo z njo, sama delim morda se prevec stvari z njo in se posvetujem o stvareh, ki so za tako malo glavico prenaporne, ceprav je zelo bistra.

S parnerjem razumeva, da je hcerka dozivela velik sok, ko smo zapustili Kitajsko. Zelo pogresa gospo, ki ji je dala popotnico v zivljenje, naucila jo je toliko stari, med drugim ji je morda dala tudi okus po hrani, … Lani smo sli na obisk k njej. S partnerjem naju je skrbelo kako bo hcerka reagirala, ko jo bo videla po enem letu. Reakcija je bila/jeza, zamera, kot da je gospa kriva da smo odsli, ljubosumna je bila tudi na druzino z otroci pri katerih je sedaj zaposlena… Sele po parih dneh sta se spet ujeli. Vsi upamo, da bomo enkrat spet prisli skupaj. Taka naveza nikoli ne propade.

Seveda pa je tole Francosko okolje cisto drugacno. Prisli smo iz okolja, kjer smo se vziveli ta prvo uro, pocutili smo se dobrodosle. Tukaj pa ne cutimo ne eno ne drugo. Pravijo da je vsaka stvar za kaj dobra in mogoce mi je tole leto in pol prineslo eno bogato izkusnjo vec. Svojo domovino sem zacela bolj ceniti in morda se bom enkrat zelela vrniti nazaj.

Hm, tole je pa zanimivo glede tvojega otrostva. Tudi moja 2 sta gradila celo moje otrostvo. Sta rekla da delata zame in potem jo je edinka popihala v svet.

Tudi sama sem jima nekoc zamerila, ker se nista imela casa igrati z menoj Clovek ne jezi se…. seveda poleg gradnje sta imela tudi vsak po dve sluzbi in prvih mojih sest let smo ziveli v sobici manj kot 20 m2, brez kopalnice. Kot otrok nisem razumela materialnih dobrin, pogresala sem starsa, vsaj enega. Danes vem, da sta zelela najbolje zame. In v 70 ih je bilo ob gradnji hise res eno zivotarjenje za povprecne drzavljane Slovenije, ceprav sem sama pogresala samo starsa.

V nasem primeru pa ni cisto tako. Odkar imam hcerko ne delam, za prezivetje imamo dovolj, zato se raje posvetim hcerki. Tako sva loceni 4 dni v tednu, za 8 ur ko je v soli. S partnerjem sva se pogovarjala, da bi bilo morda 6 ur dovolj. Vsekakor je druzenje zelo pomembno tako za hcerko kot zame. In v casu, ko je v soli ona naredim tudi kaj zase. V veliki meri ji poskusam nadomestiti tudi oceta, ki je veliko na poti, ampak ko je doma, dobi hcerka 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pozornost od njega. Seveda ga pogresa, ampak ko je doma, ve da bo na razpolago njej.

Zanimivo bo slisati kako bodo nasi otroci komentirali naso vzgojo, … Bo treba pocakat se par let.

Zanimivo. Moja hci ne bi prezivela brez jajc, tako kot tudi ne Kitajci.

Meni se zdi, da se po vecih letih od doma pocasi oddaljujem tako od Slovenskih obicajev kot tudi od hrane. V druzini imamo precej skandinavskega vpliva, zaradi partnerja. Potem smo se zamenjali par drzav in okus se potem spreminja. Ko sem prisla v Mehiko, se nikakor nisem mogla navadit na koriander, danes pa je ena mojih najljubsih zacimb.

Tudi Indijska hrana mi je zelo vsec. Ceprav, ce ste hrano jedli v Indiji potem je bila verjetno prevec zacinjena s cilijem in curryjem. Sama sem delala nekaj let skupaj z Indijci in veckrat so me povabili k sebi domov na vecerjo. Meni na ljubo so zmanjsali dozo cilija in currija in moram reci, da sem zelo uzivala v hrani. Jedla sem z rokami, tako kot oni, ceprav se mi je zdelo da imam sape v primerjavi z njihovimi malimi rocicami. Amapak hrana ima res drugacen okus/boljsi, ko jes z roko.

Meni se pa tale tvoj post zdi jamranje rahlo razvajene edinke. Tudi mi smo gradili in tudi mi smo se odpovedovali. Starša sta bila v službah do treh popoldan, potem sta šla “na bajto”. Jaz, kot najstarejša od treh otrok, sem po prihodu iz šole skuhala kosilo in pazila na mlajša dva (najmlajši je imel tri leta). In tako 8 let. Novih oblek tudi pri nas ni bilo, razen ko sem zadeve tako prerasla, da je bilo že smešno videt. Počitnic in dopustov nismo poznali, govoriš o valeti – upam, da ne misliš na tisto ob koncu OŠ, tega pri nas sploh ni bilo. Valeta ob koncu srednje šole: mama si je sposodila od sodelavke zame dolgo krilo in to je bilo to. Nobenih stroškov. Pa vendar nisem občutila svojega otroštva kot izgubo in nisem staršem zamerila, da so se odločili za boljši jutri. Potem sem imela svojo sobo, ki sem si jo tako dolgo želela, svoj kotiček, ki mi je bil ljub in drag in samo moj.

Mislim, da nam zaradi odpovedovanja v otroštvu vseeno ni manjkalo osnovnega: ljubezni staršev, smeha in dobre volje. Vse ostalo so materialne dobrine, ki vsaj zame nimajo vrednosti same po sebi. Starši so nas otroke navadili samostojnosti, delavnosti in odgovornosti in to je zelo veliko. Ne zamerim jim in jih ne sovražim zaradi tega. Tako je takrat živelo veliko družin. Ti pa bi morala predelati svoje občutke jeze do staršev in razmisliti tudi o tem, kaj si pridobila s tem, da si morala biti odgovorna in delavna že zgodaj v otroštvu. Danes tega več ne vidiš oz. zelo zelo redko. Temu primerno so tudi otroci veliko bolj mehkužni, nezadovoljni, nič se jim ne da in mislijo da je samo po sebi umevno da bodo starši naredili vse namesto njih in jih za vsako svojo potezo spraševali. Kolegica je odpikala svojega novega partnerja samo zato, ker se njen razvajeni 16-letnik edinček ni strinjal s tem, da ona hodi z njim in ima z njim stike. Pa sploh ni šlo za to, da bi živeli skupaj. Enostavno se sinku ni zdelo sprejemljivo, da bi mamo delil z drugim moškim. In zdaj je kolegica vsa nezadovoljna, živčna in neizpolnjena, ampak otrok je vendar na prvem mestu. Močno dvomim, da to dolgoročno za otroka koristno, namreč popolnoma se prilagajati njegovim željam in odmisliti svoje. Saj vem, da tudi ti tega ne odobravaš, hočem samo povedat da je takih primerov danes veliko več kot pa takih, kot smo bili mi, ko nas starši “niso nič vprašali”. Pa misliš, da so sedaj otroci zaradi tega srečnejši? Močno dvomim.

Glej xxy, kot že tolikorat, govoriva obe isto, samo vsaka s svojega zornega kota. V danih razmerha je bilo logično, da v nedogled ne moremo tako živet, da je treba nekaj spremenit. Vendar ja, pri nas se je na račun prihodnosti odpovedalo sedanjosti. Popolnoma. S to razliko, da tista “prihodnost” pravzaprav nikoli ni prišla. Na račun hiše je šlo z moje strani moje otroštvo, s strani staršev njuna mladost, dediščina te bajte pa se vleče vse do mojega 18. leta, ko je zaradi bremena kreditov, očetove zgaranosti in posledično bolezni v kombinaciji z ekonomsko krizo odplaval tudi moj študij. Vi ste hišo dali delat, pri tej hiši so bili edini plačani mojstri krovci in fasaderji, vse ostalo, od prvega cegla do zadnje žičke napeljave vključno s 4 metrsko betonsko škarpo je naredil oče z lastnimi rokami in mamino 8p atudi mojo) asistenco. Nobenih mojstov, nobenih “curakarjev”, nobenih zidarjev. Pri nas gradnja ni tekla ob našem življenju, pač pa je gradnja postala edin znani in dovoljeni način življenja. Ne vem, mogoče je kdo drug ne bi zasovražil, jaz sem jo, gradnjo, hišo in vse povezano z njo. Tudi danes, 20 let kasneje, ti na vprašanje, če je bilo vredno, odgovorim z enim velikim in odločnim – NE! Ni bilo vredno, in vedno bolj to priznava tudi mati sama. Zamera je morda toliko večja, ker je bila možnost izbire, ker so bile druge, manj zahtevne, manj ubijalske možnosti, pa jih – predvsem mati – ni hotela.

Ob vsem tem ni mene nikoli nihče nič vprašal. Zmorem, ne zmorem, znam ne znam, vem, da sem v 4. razredu prišla domov z željo, da bi se učila klavir, pa sem dobila ploho zgražanja, kako sem lahko tako nehvaležna, da ne pomislim, koliko stane klavir, koliko stane glasbena šola, koliko časa gre za to, mi pa gradimo, g-r-a-d-i-m-o – kako da tega ne zastopim, da moram pomagat, da mama pomaga očetu, jaz pa moram mami – in tako v nedogled. Mislim, da sem takrat, v tistem momemntu, nehala govorit o svojih željah. Ko sem trenutne obleke in čevlje prerasla, je mama okoli sodelavk, žlahte in znank nafehtala nekaj rabljenega. Ni bilo važno kaj, samo da sem spravila na rit. Vem, da se je moda hlač na korenček začela v 4. razredu, prve hlače, ki niso bile na zvonec, sem si kupila sama v 1. letniku gimnazije, ko sem si jih prislužila z delom v Avstriji. Do takrat sem nosila stvari, stare po 10, 15, 20 let. Pa prvič v življenju sem si kupila 5 najlonk v paketu. Do takrat so ni namreč na zimo pripadale ene. Do konca zime so bile tolikokrat zašite, da je bilo več cverna kot najlonk, gorje pa, če je mati opazila prej kot jaz, da so strgane. Predavanj in očitkov ni bilo ne konca ne kraja. Betka, je to zate razvajenost?

Smeha in dobre volje je bilo pri nas bore malo. Ne bom rekla, da me starša nista imela rada, vendar predvsem mati tega ni nikdar znala (ali hotela) pokazat. Oče je drug in drugačen tip, on je znal najti čas za vprašanje, kako gre, pa če znam, če pridem skozi s kuho, pospravljanjem in učenjem, kadar sem bila določena njemu za pomoč pri hiši, mi je večkrat dal prosto za kak sprehod – to pa je bil že višek prostega časa in sprostitve. Edina pohvala, ki sem jo kdaj dobila od matere je bila “saj znaš, če hočeš. Učiš se pa sama zase, zame ne. “. To je bila tudi edina pohvala za 7 let odličnega spričevala v OŠ, v 8. mi ni več zneslo. S tem, kam bom šla, ali bom šla, kako bom šla po OŠ, se ni nihče ubadal. V 8. razredu smo se selili, temu je bila posvečena vsa pozornost, energija in ves denar. V poštev je prišla samo šola v domačem kraju. K sreči se je vsaj za silo poklapala z mojimi željami, če se ne bi, pa tudi ne bi bilo nič drugače. AJa, valeta. Pri nas so vsi 8. razredi imeli zaključni izlet in zaključno proslavo s plesom. Zame je odpadlo oboje. Če ni, pač ni, vem, da generacije pred nami valete niso imele, mi smo jo imeli, ali bolje moji vrstniki in sošolci so jo imeli. Jaz je nisem. Priznanje za 7 let odličnega spirčevala, za dobre uvrstitve na tekmovanjih, za bralne značke itd, sem dobila pri pouku. Še na izlet za odličnjake ne bi šla, če ne bi bil med tednom in popolnoma brezplačen, še malico smo dobili- in če ne bi oče zaropotal, da vsaj to pa moram it. Betka, tvojim staršem je uspelo, kar mojim ni. Verjemi, da 15-letnik ne gre od razvajenosti delat v tujino. Jaz sem šla, po lastni izbiri. Vse počitnicie in vse prvomajske praznike v srednji šoli sem od 2. dne do predzadnjega dne počitnic delala. Za prveg maja doma, pri tusrističnih agencijah, poleti v Avstriji. Prvo leto v tiskarni, fizično, naslednja leta, ko sem bolje govorila nemško, nekaj v pisarni in nekaj po družinah kot varuška. Popolni tujci so me veliko večkrat spraševali po mojih občutjih in mojih mnenjih kot so me doma kdajkoli. In sprva sploh nisem znala odgovarjat. Ja valjda, da je dobro, vse je bilo dobro. Če verjameš ali ne, imam na te počitnice, ki smo mi tekle med popolnimi tujci, v trdem in natančnem delu od 9h-17h 5 dni na teden, bistveno lepše spomine, kot na vse tiste, preživete doma, z izjemo dni, ko sva jih 2 leti z očetom preživela na sindikalnem smučanju, ko so bile karte zastonj, za jest sva pa imela vsak 1 pomarančo, 505 bonbone in rebrce gorenjke – za ves dan. Od same razvajenosti sem verjetno tudi dan po maturi spakirala potovalko in šla živet in delat 800 km daleč stran. Iz svojega denarja sem si plačala vse, kar je bilo potrebno za maturantski ples, na maturantski izlet nisem šla, ker sem si lahko plačala ali izlet ali pa šoferski izpit, ker sem vozniško rabila tudi za počitniško delo, je to pač imelo prednost. ZA študij mi je mama razloćno povedala, naj od doma ne pričakujem nič. Glede na to, da sem si skozi učni uspeh 8ki me stal marsikatere neprespane noči) priborila takrat Titovo štipendijo, sem rabila malenkost, vzpodbudo, nekoga, ki bi mi rekel “bo že, bomo zmogli, pejd, začni!”, dobila pa sem”kaj pa je treba, bajto maš, delat pejd!” Na sprejemnje izpite na fax sem šla skrivaj! To vidiš, je bila moja “dobra volja, smeh in ljubezen”.

To je samo par utrinkov, za ilustracijo moje razvajenosti. Kaj mi je dalo tako življenje? Trdno odločenost, da jaz tega svojim otrokom, če jih bom kdaj imela, ne bom nikoli naredila. Ne da jim bom vsako malenkost vtaknila v rit, jim omogočala vsako traparijo in afnarijo, ne da jih bom nosila po rokah in zavijala v vato po nepotrebnem, počelo namesto njih stvari, ki jih lahko počenjo sami- o, ne, nikoli! Jih bom pa upoštevala kot enkovredne člane naše družine. Vsem mojim izkušnjam navkljub sem že rekla, če se bosta mož in sin kdaj zaželela gradit hišo, jo bomo gradili, samo zelo drugače, kot smo jo s starši. Vedno, v še tako različnih željah, se da najt kompromis in srednjo pot, če se ljudje med sabo poslušajo in upoštevajo. Velja tudi za otroke.

Ne, Betka, svoji staršev ne sovražim. Sem jih, predvsem mater, skozi določeno obdobje. Ko sem se pri 20-tih po 2 letih zaradi vojne vrnila iz tujine in po parih mesecih odšla iz te hiše na svoje, sem zaradi vsega, kar je bilo in se je še dogajalo, fizično resno zbolela. Vendar skozi psiho. Sledili sta 2 leti predelovanja in seciranja otroštva in najstniških let, spopadanja z očitki, z naprtenimi občutki krivde in še marsikaj. Določene stvari sem razumela, sprevidela, druge razumem šele sedaj, ko sem sama mati, tretjih ne bom razumela nikoli. Nekje po 2 ali 3 letih sem prerasla zamere in sovraštvo, zadnjih 7, 8 let povsem povprečno shajam z materjo, z očetom pa zelo dobro. Ob spominih ni besa, jeze, sovraštva, je pa grenkoba in bo vedno, dokler bom živa.

Da otroka naučiš odogovornosti, ni treba, da ga povoziš. Da ga naučiš samostojnosti, ga ni treba vreč ven sredi avtoceste. Da uresničiš svoje želje in cilje, ni treba drugih pohodit. Taka je pač moja izkušnja, v svojem nadaljnem žiljenju izhajam iz nje. Najin sin in njegove želje imajo enako težo in pomen, kot najine. Ko sem se odločala za menjavo službe, je bil sin moj prvi pomislek. Ko se je mož odločal za izobraževanje, je tudi sinko pristavil svoj piskrček; tudi on bo namreč krepko občutil atijevo odsotnost in mora z njo shajat. Pri nas je zaenkrat tako. Verjamem pa, da je za koga to povsem narobe – zato pa k sreči žvimo vsak zase in vsak po svoje.

Skr bna, kolikor sem prebrala tvoje izkušnje, ne gre za gradnjo in odpovedovanja. Gre za to, da mati ni zmogla osnovne ljubezni do otroka, sočutja in empatije. Lahko bi živeli popolnoma enako kot ste, vendar v ljubečem in razumevajočem vzdušju, pa bi imela verjetno čisto drugače spomine na mladost in otroštvo. Kljub gradnji. Tako je bilo pri nas, pa sem imela marsikatero izkušnjo identično kot ti, vključno s tem, da sem si sama kupila prve moderne hlače, ki sem jih kdaj imela. Prej je bilo vse zašito, zakrpano, sposojeno, kupljeno v “komisijski trgovini”, ki je bila takrat moderna. Ampak empatije, ljubezni in razumevanja, smeha in veselja kljub relativni revščini je bilo pri nas v izobilju.

Pa še nekaj bi te vprašala: Ali si zaradi tega zrasla v slabega človeka? Si sedaj zagrenjena, tečna in ne znaš pokazati ljubezni svojemu otroku (kot je tvoja mati ni znala tebi)? Najbrž ne.

Kaj pa če bi imela čisto vse, kar bi ti srce poželelo, vendar bi bila prav tako brez materine ljubezni? Če bi se valjala v materialnih dobrinah ob vedno odsotnih starših? Misliš, da bi bila kot človek boljša kot si zdaj s svojo izkušnjo? Mislim, da bi bila veliko veliko slabši človek, slabša mati in slabši partner. Nenavajena dela in skrbi za druge.

Torej imaš v primerjavi z nekaterimi celo srečo, da si taka kot si.

Pa oprosti za razvajenost.