Hodim po gozdu…te dni se je ogrelo…vse vrvi od življenja, čutim, kako se v meni prebuja hrepenenje. Spomini…nate moj ljubi…Mi ni bilo boljše prej, ko sem mislila, da se ne želim ljubiti, da mi je to odveč? Potem pa s tabo…spominjam se…v avtu…Usedla sem se nate, te čutila v vsej tvoji moškosti…v takem položaju še posebej točko g, ti pa si se mi predajal. …Videla sem, kako želiš, da uživam, tako zelo si bil moj…Gledala sva se v oči in nisem vedela, kako bi se kljub temu, da sva bila v avtu, še bolj stisnila k tebi, te poljubljala… In ti si se mi dotikal prsi. Prej mi je bil ta dotik neprijeten, ob tebi…prijalo..noro…In obratno…ti na meni…želela sem biti vsa tvoja… Le kako bi se ti lahko še bolj predala, te še bolj začutila..? Nisem želela samo tvojega telesa…moje predajanje je pomenilo, da ti pripadam z vso mojo dušo…nikoli nisem mogla biti dovolj tvoja…

Spominjam se, nekega dne, sredi gozda…ja lastnino je treba varovati…je prišel okrog kmet… Ne diskretno…čisto do avta je prišel…on nesporni gospodar tega koščka narave, ki nama je pomenila zatočišče…kraj, kjer sta dve duši kradli ljubezen in se skrivali… Pobegnila sva, ni nama bilo prijetno…pa vendar poseben spomin. Odcep do tega kotička….Jezus na križu…res…božja ljubezen…Nikoli te nisem imela dovolj, vedno samo za kratke, ukradene trenutke. Kratki, prepolni trenutki sreče in mučenje, hrepenenje v predolgih urah drug brez drugega…

Naslonila sem se na drevo…ob teh spominih je roka zlezla pod hlače…vroč, vlažen klitoris, mehkoba…pogledovala sem naokrog, nikogar ni bilo…Dotik je pasal in sanjarila sem o tebi v meni…o tebi, ki se mi predajaš… V tvojih rokah sem bila tako ženska ali pa princeska, kot si mi rekel… Mmmm…topel dotik sredi dišeče narave…vročeee….vzdrhtela sem…doživela orgazem… Kratek krik in sesula sem se na tla…obsedela…in….razjokala… razjokala…ker sem osamljena… sedaj je vedno tako…razjočem se milo in nihče mi ne more pomagati… To moram preboleti samo sama…

Mackonka, še jaz bi se razjokala, ker čutim tvojo bolečino. Tudi zate sveti sonce, tudi k tebi prihaja luna in mesec in zvezde. Ne misli, da si sama. Tudi drugi se borimo z bolečino, na ulici ponosno dvigamo glave, na jasah pa jočemo. Ne boj se. Čaka te nekje. Tvoj lepi neznanec. Samo najti se morata. Mi smo s teboj. In ti držimo pesti.

zelo bi bila vesela, da bi ti lahko pomagala….vendar kako?….

razumem te kako se počutiš in razumem tvoje solze bolečine…ne prenehaj upati, spet bo prišel nekdo, ki bo v tebi zbudil vse te lepe občutke in jih znova oživel….

morda misel….

Upanje v človeškem srcu je kot pluta v vodi. Včasih jo lahko potisnemo do dna, toda vedno splava na površje.
Dumas

Hvala res…tako je…saj imamo vsi nekaj, zaradi česar jočemo…čeprav se na zunaj ne vidi. Saj bo…kot sem rekla, moram preboleti sama…ampak paše, če napišem..

Ja, so mi poznani občutki…sicer iz drugačne zgodbe.

Vendar, kot si rekla energija ostaja….nas polni, dela iskrive, igrive….
Življenje pa teče naprej, prinaša veliko in več….naredi nas senzibilne in mehke. In zato smo hvaležni za vse čute (tudi hrepenenje)…ker zaradi njih prihaja vse sladko še slajše….

Mačkonka,če te kdo razume te jaz,doživljala sem podobno usodo….hrepenela do onemoglosti……in ko že skoraj obupala….da nisem človek ki bi bila vredna sreče……a prišla je ko sem najman pričakovala,ko strela iz jasnega…..sedaj je še lepše…….nepozabno…..tako da ne obupaj in vrjemi,da bo tudi zate kmalu posijalo sonce…samo malo se je pa treba potruditi.