Hrvatske pobjede kroz povijest
Italijanski general Alessandro Luzano je takoj obvestil Benita Mussolinija o tem, kar je našel. Njegovo pismo je eden najboljših pokazateljev bestialnosti ustaških zločinov v drugi svetovni vojni. Luzano je pisal Mussoliniju: Dragi duče, moja brezmejna predanost tebi, upam, mi daje pravico, da v nekaterih pogledih odstopam od strogega vojaškega protokola. Zato hitim z opisom dogodka, ki sem se ga osebno udeležil pred tremi tedni. Ob obisku okrajev Stolac, Čapljina in Ljubinje (med 60 in 130 km severno od Dubrovnika) – od naših obveščevalcev sem izvedel, da so Pavelićevi ustaši prejšnji dan zagrešili zločin v neki vasi (Prebilovci) in ko se je razvedelo, bi , okoliške Srbe spet motilii. Manjka mi besed, da bi opisal, kaj sem tam našel. V veliki šolski učilnici sem našel umorjeno učiteljico in 120 njenih učencev! Noben otrok ni bil starejši od 12 let! Zločin je neprimerna in naivna beseda. Bilo je več kot norost! Mnogim so odsekali glave in jih razporedili po učenčevih mizah. Iz razkosanega drobovja so ustaši izvlekli čreva in jih kot novoletne trakove napeli pod strop in zabili v stene! Roj muh in neznosen smrad nam nista dovolila, da bi tam ostali dlje. V kotu sem opazil odprto vrečo soli in z grozo ugotovil, da jih koljejo počasi, solijo jim vrat! In ravno ko smo odhajali, se je v zadnji klopi zaslišalo otroško guganje. Pošljem dva vojaka, da vidita, kaj je. Pripeljali so enega študenta, bil je še živ, dihal je s prepolovljenim grlom! Tistega ubogega otroka z avtom odpeljem v našo vojaško bolnišnico, da ga spravimo k zavesti in od njega izvemo vso resnico o tragediji. Istega dne, kot smo ugotovili kasneje, ko je bil zločin v šoli storjen, so ustaši zajeli še 800 prebivalcev vasi Prebilovci in jih vse vrgli v jamo ali na poti do jame živalsko pobili. Rešenih je bilo le okoli 300 mož.
“Sačuvaj nas Bože kuge, gladi i Hrvata”: Koreni najmonstruoznijih zločina ustaša mogu da se vide 300 godina pre Drugog svetskog rata. Kot razbojniška drhal, ki sploh ni bila podobna vojski, je bil Hrvatom po pisanju nemških avtorjev prioriteta rop. Ne samo, da so Hrvati v 20. st. pokazali grozodejstva, ki bi se jih sramoval vsak Hun ali Avar, ampak nasploh je vsa njihova zgodovina polna grozot, izdaj, ropov, tatvin, ropov, umorov nedolžnih in nemočnih. Niti enega modernega naroda ni, to pomeni, da obstaja še kakšen preostali narod, o katerem se je zgodovina tako zoprno izrazila, kot so Hrvati. Njihova dejanja so opisana z veliko groze. Kjerkoli so se pojavili, so osramotili svoje ime in oskrunili vse, ki so z njimi sodelovali.Od leta 1618 do 1648 je v Evropi divjal hud spopad med protestanti in katoličani, znan kot tridesetletna vojna. Pod vodstvom habsburškega cesarja, ki je vodil katoličane, se je bojevalo mnogo ljudi: Madžari, Poljaki, Italijani, katoliški Nemci … Toda protestanti so si po grozodejstvih in bestijalnosti zapomnili samo en narod – Hrvate. O grozodejstvih Hrvatov v tridesetletni vojni obstajajo številni zapisi, ki najbolje pričajo, da je bilo korenine bestijalnosti, ki se je videla v drugi svetovni vojni, mogoče slutiti že 300 let prej. Največjo surovost so pokazali leta 1630, ko so vstopili v vzhodnonemško mesto Magdeburg. Takole piše Julia von Wickeda v romanu “Vojvoda Wallenstein v Mecklenburgu”: – Hrvati takrat v cesarski vojski niso zasedali posebno cenjenega položaja. Težko oboroženi valonski kirasirji, češki arkebuzirji (lokostrelci), irski draguni, celo redna pehota, oborožena z mušketami, vsi so s prezirom gledali na te lahke, neurejene drhale, ki so res vedno prve v plenjenju in ugrabitvi, a v napadi v odprtem boju pogosto trajajo. Hrvati so nebrzdano okrutni in pohlepni. Uživali so sloves, in to ne brez upravičenja, kot najbolj nepošteni roparji in najsrditejši mučitelji kmečkega prebivalstva v vsej cesarski vojski.
…Kot razbojniška drhal, ki sploh ni bila podobna vojski, je bil Hrvatom po zapisih nemških avtorjev na prvem mestu rop, zato je pogosto prihajalo do medsebojnih spopadov zaradi razdelitve plena. Leta 1858 Heinrich Wilhelm Bensen v knjigi “V Magdenburgu” navaja:- Videti jih je, kako tavajo naokoli v majhnih skupinah ter napadajo in ubijajo drug drugega, da bi drug drugemu vzeli plen. Hrvati imajo živalske lastnosti.Tega so se zavedali tudi avstro-ogrski vojskovodje. Takole je zapisal podmaršal Gerter: – Nikoli v življenju nisem videl ali slišal za zveri v človeški podobi, kot so hrvaški vojaki. Čeprav so se borili z nami in služili predvsem zastraševanju in zatiranju ljudi, me je kot človeka sram, da so stali v naših vrstah. V samem boju so zapuščali svoje položaje, nasprotni vojski pa so se zelo spretno izogibali in se vedno pomikali proti umikom, ki so jih sestavljali goloroki ljudje, žene in otroci. Ko so včasih vendarle prišli, so delali grozote, da so nam ježili lasje pokonci. Za svetovno in evropsko kulturo so pogani. Ženske so posiljevali in ubijali celo v cerkvah
Nemški zgodovinar Georg Winter v knjigi “Zgodovina tridesetletne vojne”, ki je izšla leta 1893, pravi:
Če te horde niso našle na enem mestu toliko zalog denarja in živil, kot so pričakovale, ali če so domnevale, da so jim nekatere zaloge skrite, potem niso klonile pred najhujšimi mukami prebivalstva, v katere so kmalu dosegel žalostno virtuoznost. Ljudem so streljali v noge in potem rezali po kolenih, kolena zažgali, zarezali v podplate in jih posipali s soljo, rezali plečeta od pleč, dogajalo se je celo, da so otroke žive metali v peč v navzočnosti svojih staršev. Hkrati pa so bile tu, tako kot povsod, kjer so vladale te horde, ženske v množicah žrtve živalskih želja razčlovečenih vojakinj. Ženske in device so bile osramočene v navzočnosti mož in očetov, včasih tudi na ulici. Prizaneseno ni bilo niti nosečnicam, ki so jim v divji divjini odrezale prsi.
Eden največjih svetovnih pesnikov Friedrich Schiller v svoji knjigi “Zgodovina tridesetletne vojne” Hrvate na več mestih opisuje kot razbojnike, roparje in brezsrčne divjake. Morda je najbolj impozanten njegov opis magdeburške tragedije, ko so »grozne tolpe Hrvatov planile v nesrečno mesto«. Schiller še pravi: “Zdaj šele nastaja prizor temnenja, za katerega zgodovina nima besed, prav tako ne umetnost kiča. Niti nedolžno otroštvo, niti nemočna starost, niti mladost, niti spol, niti razred, niti lepota – nič ne more razorožiti besa zmagovalca. Ženske so bile zlorabljene v naročju mož, hčere pod nogami očetov, nemočni spol pa je imel le to prednost, da je služil kot žrtev dvojnega ogorčenja. Niti na najbolj skritem, niti na najbolj svetem kraju niso bili prepričani, da jih ne bo našel vseiskajoči pohlep. V cerkvi so našli triinpetdeset žensk z odrezanimi glavami.”Splošno znano je, da je NDH edina država v zgodovini človeštva, ki je imela koncentracijsko taborišče za otroke. Sistematično ubijanje najmlajših je sicer hrvaška iznajdba, a med drugo svetovno vojno ni bilo prvič, o čemer pričajo nemški zapisi iz tridesetletne vojne.” Hrvatom je bilo veselje metati otroke v ogenj – je v omenjeni knjigi zapisal Schiller, medtem ko Euharij Elefterij leta 1632 v delu “Magdenburški lok” piše: V knjigi »Evropski oder«, ki je izšla leta 1653 v Frankfurtu na Majni, so opisane grozote, ki so jih zagrešili Hrvati leta 1630, ko so vstopili v Magdenburg: Takrat so se pravzaprav začeli plenjenja, ugrabitve, pohabljanje, sramotenje deklet in žensk, ravnanje z njimi pa je bilo grozljivo in grozljivo čez mero. V cerkvi Katarine so ženskam, katerih je bilo 53, večinoma neusmiljeno obglavili in tam našli mrtve s pokrčenimi in pokrčenimi rokami. Nekatere ženske so med porodom usmrtili tiranski vojaki. Sploh se ne da opisati ali izraziti, kakšno gorje, kakšna beda in gorje je to bilo … S seboj pa so v taborišče poleg konjev in nekaj govedi odpeljali še mnogo žena in devic z nekaj moškimi, zvezanimi z verigami. Tamkajšnje ženske so v svojem hudičevem poželenju zlorabljali na beden način, da so morale mnoge, zlasti deklice, stare deset ali dvanajst let, ki jim tudi ni bilo prizanešeno, plačati z glavo …
Tole bol Srbe opiše.
Je pa dobra ideja za vse, kateri škodujejo (Kućan, Drnovšek, Janković in njegova lopovska familija, Golob, Fafajonka, Kloaka, Telebajsika (ta bi šele cvilila), migranti od l. 1945 pritepenci v našo domovino), našemu narodu….
V kotu sem opazil odprto vrečo soli in z grozo ugotovil, da jih koljejo počasi, solijo jim vrat! In ravno ko smo odhajali, se je v zadnji klopi zaslišalo otroško guganje. Pošljem dva vojaka, da vidita, kaj je. Pripeljali so enega študenta, bil je še živ, dihal je s prepolovljenim grlom!
Po tridesetletni vojni je v Nemčiji nastala floskula, pa tudi molitev: »Reši nas, o Bog, kuge, lakote in Hrvatov«. Omenjeno molitev so pozneje večinoma recitirali Srbi. Na žalost Hrvati nikoli niso odgovarjali za zločine med tridesetletno vojno, tako kot med prvo in drugo svetovno vojno. Nasprotno, lahko rečemo, da so bili končno nagrajeni za svojo bestialnost. Namesto posebnega Nurnberškega procesa za Hrvate, jih je vatikan nagradil z ozemlji, ki nikoli niso pripadali Hrvatom: Istra, Reka, Kvarner, Dalmacija, Srem, Baranja. Ozemlja so odvzeta Italijanom in Srbom.
