HUDA DILEMA II.
Tiste, ki se me še spominjate. Hvala za vsako toplo besedo. Zaradi mojega zdravstvenega stanja pikec v meni umira in jaz mu ne morem pomagati. Izjokala sem že vse solze, iskala tolažbo v svojih že rojenih otrocih, pa vseeno tako zelo boli. Tolažim se, da mati narava naredi prav, takrat ko je to potrebno in mora. Navzven sem zaradi svojih otrok nasmejana, v sebi pa jočem in kričim. V bistvu ne vem komu je huje, meni, ki vsaj o tem govorim ali možu, ki molči in v sebi vem da trpi.
Hvala vsem, ki ob meni hodite po tej poti.
Ne drži bolečine v sebi, iztisnita jo oba z možem, ker le tako vama bo vsaj malo lažje. Dobro je, da nista sama v bolečini in da imata sončke, ki vama dajejo voljo in jasen pogled za v prihodnje.
Držita se in vse dobro vam želim. Ko bo težko, pa le z bolečino in čustvi na plano.
Spravita ven – oba.
Vem, da ti ne morem pomagati, pa vseeno mislim nate.
Vseeno pa tudi jaz mislim, da morata spravtiti ven – že zaradi vajinih živih otrok. Čeprav skrivaš pred njimi, sigurno opazijo, da je z vama nekaj narobe. Če so dovolj veliki, jim povej, saj ti bo lažje, ker te bodo tudi oni razumeli, če so še premajhni, pa se pogovarjajta vsaj z možem. Tišina ne bo rešila ničesar.
Držita se!
LPM