Idealen zakon
Koliko idealnih zakonov poznate? Kdo izmed vas ima idealen zakon?
Ali jim verjamete? Tudi jabolko je lahko na zunaj lepo, zdravo….ko pa ga ugrizneš?
Poznam nekaj primerov, ko smo se vsi spraševali zakaj sta se pa tadva ločila, če pa sta bila takoooo srečna, nerazdružljiva, imela takoooo urejeno družino…
Lubica moja…. moj je idealen.
Že skoraj 15 let… al pa to še spada v “začetek”….
Je pa res, da si vsak idealen zakon predstavlja po svoje.
Takega idealnega, ki bi laufal sam od sebe, ni! V vsakega je treba vlagat. In če z veseljem vlagaš ter se veseliš vsega, kar ti je povrnjeno (tudi z veseljem pri partnerju!)… pa če klapa konverzacija, seks, vzgoja otrok, pogled na svet… potem je to po moje idealen zakon!
Včasih se ti je morda zdelo, da ne obstaja. Zdaj poglej malo v svojo vezo… nikjer ne piše, da se mora pokvarit, veš… lahko ostane vedno tako sočna in prijetna!
jaz sem pred leti mislil da obstaja idealen zakon; od mojega najboljšega prijatelji starši so bili to kar bi lahko rekel idealni zakonci( pozorna drug do drugega, fula sta si pomagala, se držala za roke, se poljubljala…)- res- kar naenkrtat se pa ločita- razlog- ženska je samo čakala da njen sin diplomira in brcne starega v rit z razlago da ga že 10 let komaj prenaša in se preseli k novemu moškemu- šok je bil popoln tako za njih, ma še meni ni bilo vseeno ker sem jih poznal in sem bil dosti pri njih- eni so rojeni igralci- tako da idealni zakon-kaj je že to, mislim da ne obstaja so samo zakoni za ene in ječe za druge ali kot parvi stari pregovor; zakon je kot oblegana trdnjava, tisti ki so notri hočejo ven, tisti ki so zunaj pa noter
Moj zakon še zdaleč ni idealen, je pa kar v redu,naj tak tudi ostane.
Še pred pol leta sem malo zavidala sošolki, ker je imala tak idealen zakon.
Prejšnji teden pa me pomotoma kliče,sploh ne ve da se pogovarja z mano in mi takoj pove da je moža vrgla iz hiše, ker je zvedela da ima že dve leti razmerje z drugo.
Idealnih zakonov ni.Povsod sčasoma kaj zaškriplje in je treba problem rešiti takoj s pogovorom,kančkom razumevanja,popuščanja.Kdor pa pravi da je v “idealnem” zakonu je pa srečnež ali pa si pred malimi problemi zatiska oči in srečo kaže samo navzven.Težave in provblemi so pa povsod le pravilno jih je treba znati reševati.
Mal brcate v temo.
Niste niti opredelili najprej, kaj je to idealen zakon.
Najprej pomislite na primere, ko so se poljubljali, držali za roke, imeli lepo hiši, tri otroke in lep avto ter še lepše službe. Pozabili ste pa prej pogledati v ta “idealen” zakon. Koliko se ta dva človeka razumeta, kakšne skupne cilje imata, ju zanimajo iste stvari, kakšno imata vsak svoje življenje, koliko sta odsotna zaradi služb, kako funkcionirata na dopustu, ali vedno vlečeta zdraven otroke, ker sta zaradi njih skupaj? ali jih pustita kdaj pri babici in jima ni treba na dopust nesti tri izvode revij, 5 knjig in kup križank, da lahko preživita?
Idealen zakon ni goveja juha, tenstan krompir in solata, pa sadna kupa, niti ni pasemski pes in lep krznen plašč. pa ni idealen zakon potovanje na tenerife, havaje in maldive, pa ni idealen zakon pretirana skrb za otroke, ali bodo res najboljši v razredu, ali imajo najdražje kavbojke, ali povabimo za r.d. vsaj 25 otrok in zavijemo njihovim staršem torto….ni idealen zakon lepa nova bajta, novo moderno pohištvo in dober avtomobil z nalepko otrok v avtu……
V zakonu nebi smel biti nihče samo zaradi žlahte, sosede in tečne žene ali posesivnega moža. V zakon se odločita iti dve zreli, polnoletni osebi, ko naj bi vedeli, kaj sta si obljubili takrat(ali če živita brez papirja, sta nekoč ravno tako šla zavestno v vezo, celo imela mogoče zato otroka).
Ne razumem, zakaj se ljudje poročajo, pa ne enkrat …reaje trikrat, pa vedno iščejo nove veze, nove ljubimce…..pa ko so prepričani da idealna veza (zakon) ne obstaja…pa kar rinejo v nesrečo?! Zakaj? A sebi hočete slabo? To je zame mazohistično dejanje, ko zavestno sebe pehaš v nesrečo, ki jo slutiš. Kdor ima pred poroko, pred skupnim življenjem (predvsem, preden se odločita imeti otroke) samo en dvom, da to ne bo delovalo….potem naj ne gre v to. Naj reče, da ne verjame v idealne veze, da se bo počutil kot s ketno okoli vratu in….mogoče mu bo drug partner dal več svobode:) Mogoče bo lahko počel to, za kar misli, da potem ne bo več smel.
Ne razumem vas, vseh trpečih v zakonu…zakaj si to delate??? Zakaj toliko stroškov? zakaj uboga mala bitja, ki jih zaplodite v ta kruti svet, ko veste, da če ne bo on vas varal, boste vi njega ali pa se boste počutili kot v ječi? Zakaj zavestno to delate? Je to gol človeški nagon??? Nagon po razmnoževanju??? Žal ene žene zgleda samo to. Pa potem, ko so opravili svojo nalogo, ko so dali iz sebe….krivijo druge, da so jih podjarmili. Ker ne znajo sprejeti odgovornosti za svoja dejanja!
Ubogi ljudje, kdo vas sili sploh v zakone? (in veze)
Nimate toliko jajc, da bi rekli…ej mala, js nisem tvoja lastnina, dokler bova, pač bova…..nisva za nič odgovorna drug drugemu….to so vse kompromisi.
Torej, kdor ne pozna človeka, s katerim se gre nek zakon, kdor v 20 lketih ne pozna svojega partnerja, kakšen ima strahove, želje, ali se pretvarja, ali je iskren, se dobro počuti, ali ima ljubimce….ali si želi nečesa drugega….in kdor ni pripravljen dati svojemu partnerji svobode, ki mu pripada, kdor ga začne po poroki si lastiti, nadzirati, ga sekirati…..ta ni zrel za zakon. Še manj za otroke, ker res si ne zaslužijo, da bi rastli ob dveh zafrustriranih osebah.
Za idealen zakon morata biti dva! Se močno truditi, odpovedovati in včasih žrtvovati….je pa žetev potem toliko slajša, ker človeka ob sebi poznaš. Mu pri 70 še vedno lahko rečeš…..raje star sem, star in z njo:) (ali njim)……
V idealnem zakonu ni skrivnosti, so prepirčki, so pogovori in kompromisi. Ni skozi samo prisiljenih nasmehov in rožic….so tudi grenke solze, besede, ki jih težko izrečemo, dejanja, ki jih težko priznamo, misli, ki so krivične do drugega….pa vendar…morajo prevladati pozitivne stvari, spoštovanje, ljubezen…tudi spolnost. Samo vlagati je treba, sejati, da bi želi. Tega se ne kupi z denarjem. Za dober zakon ni treba univerzitetne izobrazbe. ni treba prevelike inteligence. Najlepše je videti dva starčka, živeča v revni hiški, katerih otroci so po svetu….ona dva pa pravita….ja, še vedno se imava rada. Lepo nama je. Srečna sva. To je idealen zakon….ko si v srcu srečen in veš, da je tudi tvoj zakonec(partner) ….to se vidi v očeh. To ne piše v Lady, to ne pove opravljiva soseda, to se ne vidi skozi okno!!!
Je pa dejstvo, da je preveč zaigranih zakonov in preveč zakonov zaradi golega razmnoževalnega nagona. Ko pa pride na vrsto odgovornost, pa večinoma nezrele osebe pogorijo. Dovolj je en nezrel partner, pa ni več zakona!
kdor si upa rečt da ima idealen zakon, rešuje probleme sproti in se jih zaveda, ter ve, kaj pomeni….idealen zakon.
Kdor si pa zatiska očke, pa se tolaži da idealnega zakona tako ni, da se tud sosedje ne razumejo, da so ste tud eni kolegi locili, pa tako idealno je blo….taki so pa pač na dobri poti, da se ločijo, po nekaj letih…”idealnega zakona” …..iz vzroka….ker so itak vedeli da ne obstaja, pa so probali:)))))))
Isto velja za koruznike, kot za zakonce:)
Mirella….dober dan…
Berem tvoje poste….imaš prav, veliko, pa vendar ne vsega oz. vse ampak pomanjkljivo.
Če pogledamo dandanašnji zakonski/koruzniški trend: čedalje več je ločitev, ne glede na okolje, izobrazbo, finančni položaj,… Zakaj? Do sedaj so ženske ‘živele’ v senci mož in je bilo tako kot so možje ‘rekli’ in je zakon funkcioniral, če ne je pa črna okol hodila. Medtem se je malo spremenilo, ker so žene začele prispevati v družinski proračun enak delež denarja kot moški in s tem so zahtevale enake ‘pravice’ in moški se niso znali/hoteli ukloniti oz. sprejeti kompromis in evo ga razpad zakona. To je prvo.
Drugo je, da lahko greš ti še tako optimistična v razmerje z nekom, pa slučajno naletiš na človeka, ki je podn od človeka, žal si opazil prepozno in evo, zakon ne funkcionira. Za prepir sta vedno kriva dva, brez izjeme.
pišuka, me vmes motijo in se ne morem skoncentrirat na to temo.
sem pozabila kaj sem še hotela napisati.
Mogoče kasneje….
oh…hotela sem še dodati, da nisi vedno sam kriv, če nekaj ne funkcionira. Sama dostikrat sprejmem kompromis do skrajnosti, ker mi je do tega da razmerje uspe in se obdrži. Niti ne bom kar obupala ob prvem nesoglasju in šla iskat novega partnerja na štacjon, ma ne, to je res brez veze. Sem pa že bila razočarana in to boli, ker veš, da si se sam potrudil.
Hotela sem prej še dodati, da včasih pa res tako pride, da se je s partnerjem treba razziti, pa da ravno nisi sam toliko kriv kot partner in da je bolje tako. In žal je tega čedalje več, če pogledamo današnji trend.
Glej, jaz ne pravim, da mora kdo s kom ostati celo življenje samo zato, ker se je z njim poročil. Nisem niti rekla, da je samo ženska kriva, glede na to, kakšnega si je izbrala. Veliko je tudi razočaranih moških, ki trpijo v zakonih. Enostavno je vse preveč vez, kjer se najdeta dva, ki kasneje ne funkcionirata. Težko je pri tem iskati krivca, ker mogoče v današnjih časih je težje moškim (kot je bilo včasih ženskam). Včasih je bila že vzgoja takšna, da so ženske vedele kako in kaj bo, ne glede, s kom so jih poročili. Še vedno živijo kulture, kjer so ženske hudo zatirane, kjer ločitve ne pridejo niti v poštev, kjer je kazen za varanje-smrt (za žensko).
Ne morem pa jaz trpeti za vse ljudi tega sveta. Ne morem pa jaz iti v neko vezo, zakon z mislijo….saj tako ne bo uspelo, ali…itak se loči vsak 3 par…al pa…kaj če je pa čudak, če je do sedaj igral, kakšen je. To se dogaja ženskam, ki se zaljubijo in enostavno nočejo spoznati svojega moškega kakršen v resnici je, ampak si ga hočejo oblikovati po svoje in kakršnega si one želijo. Potem pa so razočarane, ker jih je razočaral. Ker ni tak kot so mislile da je….žal, ampak jaz osebno nisem za te finte.
Veliko ljudi poznam, ki so ločeni in bolj srečni. Ko sta dva, ki sta bila včasih poročena, oba super posameznika (skupaj ni šlo) …zdaj, ko sta si našla vsak drugega partnerja, se razumejo vredu. Mogoče so bili takrat še premalo zreli, so se iz propadlega zakona tudi kaj naučili, mogoče kasneje bolj znajo živeti z nekom (je pa vse odvisno od osebnosti)
Enim ločitev spremeni življenje na bolje! Tudi to zagovarjam, če dvema ne gre, naj ne trpita. Ločitev pa je za pametne, tako kot zakon. Ko vidiš, da si dal vse od sebe, pa ni nič bolje, potem….dobro da narediš korak naprej.
V zakonu, kot nekem idealu, pa jaz nebi govorila. Tudi otroci pa starši, ki so po naravi in krvi povezani, ki živijo skupaj 20 let …se včasih ne razumejo in je bolje potem, ko gredo otroci na svoje. Torej, ni nekega pravila, če boš tako in tako živel, bo idealno. Ker gre vedno za več udeležencev z različnimi karakterji. Pri zakoncih je to še težje, ker na vsakega vpliva (hočeš ali nočeš) še njegova družina, predvsem odnosi med starši, vzgoja, njegov odnos do staršev….bratov, sester….V zakon, vezo vedno prinesemo neko zgodovino, neke vzorce, po katerih pa ni nujno, da bo znal živeti naš partner, ker on ima svoje navade, svojo zgodovino…..Zato je razumeti se, živeti skupaj in se imeti rad 20 ali 50 let …umetnost….tudi 10 je nekaj;)
Dovolj je, da prebereš, kaj pod “ideal” piše v SSKJ (pejstal sem spodaj) in odgovor dobiš na dlani: je nekaj, sicer dobrega in plemenitega, ampak nedosegljivega ali težko dosegljivega.
Torej, že vsak zakon oziroma vsako partnerstvo, kjer se partnerja razumeta in spoštujeta do te mere, da lahko funkcionirata oba – vsak zase in skupaj, kot družina, kjer na težave reagirata zrelo, kar pomeni, da poskušata težavo rešiti, ne pa iskati krivca ali bežati od nje, kjer oba skrbita in negujeta odnos, kjer obstaja pogovor, ne pa monolog ali ukazovanje, kjer…. – no za nekaj takega lahko rečemo, da je normalno partnerstvo, kakršno naj bi bilo. Že tisto je daleč od idealnega, istočasno pa je večina obstoječih partnerstev še dlje od zgoraj opisanega.
Še moje skromno mnenje – vloge moških in ženskih so se drastično spremenile, nepisana ali pisana “pravila igre” pa ne sledijo spremembam. Vsak posameznik je obsojen na iskanje, pri čem je težava v tem, da sploh ne ve ne kaj naj išče, ne kje naj bi dobil kakršnekoli smernice za iskanje. Zato pač toliko poskusov, ki se, žal, v večini primerov končajo neuspešno…
ideal -a m (a)
1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko
dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale;
navduševal se je za napredne politične ideale;
umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih
bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni,
socialistični, življenjski ideali; ideal svobode /
Stritarjeva disharmonija med idealom in
resničnostjo
2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s
prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti
v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski
ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal
humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal //
kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali
posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse
mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal