Imam možnost it živet v velemesto, a me je strah vsega
Po moje nisi material za it, ti se pa seveda sama odloči.
Me pa zanima nekaj drugega, kaj delate taki ljudje, ki ste tako neodločni, cincavi, nimate nobene spontanosti, nimate nobenega entuziazma, nimate teh nekih kvalitet, ki dajo življenju dobro noto, a delate delo, kjer napredujete in vas pošiljajo v tujino?
Mislim, če bi ja pošiljala delavca v tujino ali pa da napreduje doma, bi iskala delavca, ki ima pozitivno energijo, je optimist, goji zdravo mero entuziazma, je odločen, se zna obrnit okoli sebe in znajt v vsaki situaciji ter situacijo prilagoditi sebi…
Kaj so tvoje prioritete. Da imaš hišo in zemljo. Da imaš več znanja. Da spoznaš tuje kulture. Kaj. Sestrična si je vedno želela večje posestvo. Je šla v tujino za pet let delat in potem tu v Sloveniji enostavno kupila. Zdaj dela v večji firmi. Plačo ima dovolj veliko, da poravnava stroške svojega bivanja. Je srečna. Kaj si ti želiš. Otroke….to ni važno kje jih imaš……. Če ti je prioriteta višji položaj imaš enkratno priložnost. Kaj hočeš od življenja………….in potem boš veliko lažje delala, kar delaš, ker boš vedela zakaj delaš in boš vse težke trenutke preskakovala kot kenguru. Brez večjih travm.
Ona ima kariero že v Sloveniji, ne slabo, zunaj bi bilo (lahko) samo boljše, če sem prav razumela post. Ne primerjat tega izhodiščnega nihanja s tem, da ti delaš za minimalca in živiš v najemu. Avtorica si je svojo priložnost že naredila, predlagam ti, da to poskusiš tudi sama, glede na to, da bi tooooliko dala za tako karierno priložnost. Ja, daj, ne!? Doma na kavču te priložnost ne bo našla….
Avtorica, bivanja in ritma življenja se privadiš, pol leta je težko kot pes, potem pa počasi gre. Ni vprašanje nekaj let. Marsikje firma lansira človeka ven, ko le ta doma preraste okvirje in mora it s tokom ali pa ven. Če si na tem, ti je tako ali tako jasno, da si porinjena v kot, da odločitev v smislu ja/ne tako ali tako ne obstaja, razen če je politika podjetja res takšna, da svoje delavce pošilja projektno ali mandatno na piljenje v tujino.
Veš tudi, da starejša boš, manj boš odporna za take začetke. Po drugi strani, praviš, da si samska. Verjetnost je, predvidevam, da srečaš nekoga pravega tam, v tujini. Dobro je vedeti, kaj bi to pomenilo zate v podjetju, namreč, imeti recimo otroka tam. Pošiljajo te samsko, brez otrok.
Za medklic @ takooooj! Definitivno je Slovenija raj za imet otroke, četudi za ceno imeti manj. Tega se tisti na minimalcih, ne zavedate. Marsikdo v tujini nima minimalca, plača se sliši da ušesa bolijo, ampak otrokom marsikdo ne more privoščiti niti v sanjah tega, kar imajo otroci pri nas. Ne glede na vse jamranje in pobirke raznih zavodov in društev, jaz v Sloveniji NE VIDIM revnih otrok! Starše še že mogoče tu in tam, ampak ne imeti I-phone ni revščina! In tiste klobase o lačnih otrocih, dajte no dajte, saj otroci niso kanalje, ne bo sošolec stran metal svojega kosila, da bo ga drug lačen zraven gledal! Hrane gre v naših šolah v pomije toliko, da glava peče! Pri nas, če že nima blagovnih znamk, ima vsaj življenje, marsikje v tujini ima pa posedanje z mestnimi tolpami med visokimi stolpnicami, medtem ko mama tlačani cel ljubi dan.
Če je zgodba takšne narave, da se “moraš odločit” in se ve, da je odgovor ne nesprejemljiv, ti je tako ali tako jasno, da moraš it. Ali delat v tujino ali iskat delo drugam. Slednje je verjetno lažje, vendar lahko kar traja, da ne vzameš ravno nekaj iz dežja pod kap.
Če se pa tvoj jaz bojujeje zgolj z menjavo bivalnega okolja, torej naravo zamenjat za beton, je to manjši del odločitve. Sprejmeš kot dejstvo, rasteš v firmi, rasteš osebnostno, širiš obzorja, dosegaš nove cilje, delaš vse dni, služiš enormno plačo in živiš za teden dni odklopa. Penzijo si boš zaslužila malo prej, s pametnim vlaganjem izstopiš iz kolesja norenja čez dvajset let in živiš relativno udobno življenje pri letih, ko ti bodo hribi in izleti še zmeraj zelo pomembni. Mnogo je takšnih, ki se naprezajo intenzivnih petindvajset, trideset let svojega življenja, preostanek pa užijejo v sadovih svojega dela.
Vse dobro.
Ps: osebno sem se odločila za Slovenijo, čeprav imam kar precej tujinskih izkušenj
[/quote]
Se strinjam glede otrok. Kdo je bil dosti v tujini, ( pa ne na otokih na morju ) ve, kaksna revscina je lahko. Pri nas je, sploh za nizji razred in otroke dobro poskrbljeno. Bolj kot ne je vsem otrokkm dostopna hrana in solanje, otroški dod in zastonj vrtec…Zdaj če starši to zapravijo za čike je druga pesem, ampak v osnovi je poskrbljeno.
Kaj ti pomaga ves denar, lepa plača, če si pa osamljen, kot pes na ketni!
Sem starejša in grem za nekaj let v tujino, ker sem primorana, za stare pri nas ni dela. To mi je izziv. Pa vendar ne grem toliko daleč, da ne bi bilo mogoče z vlakom domov za kakšen dan vsaj na mesec dva časovne razlike.
Pod temi pogoji.
Da dva tedna delam non stop, nato sem nekaj dni frej in lahko potujem.
Če bi bila še enkrat mlada, niti pomislim ne, da bi se zaradi kariere odrekla otrokom, materinstvu, sploh v najlepših letih.
Ni tega denarja.
Biti osamljen je najhuje, kar te lahko doleti, zanesljivo vodi v bolezen. Noben denar tega ne zmote zapolniti.
Ogromno ljudi se odloči za denar. Zato je toliko groze po vsem svetu. Ker za denar podirajo ljudi in delajo trupla. Ko se odločiš za kariero je že drug prizvok čeprav te rado zanese v sumljive posle. Vse je v nas samih konc, koncev. Res napiši kaj hočeš biti, kdo hočeš biti, dodaj pluse in minuse. Beton te naj pa ne skrbi. Vedno se najde čas, ko lahko pobegneš v zelenico oaze.
To je pa čisto tvoja odločitev.
Jaz mislim da te je samo strah neznanega.
Ne vem sicer katero mesto je to, ampak kje ne moreš it tečt po službi brez da te zaštihajo? Malo pretiravaš se ti ne zdi?
Pa kje je to mesto da je do najbližje narave 3h? Honk Kong? (ima super park btw za tečt in tako) NYC? (manhattan je nabasan, ampak imaš z podzemno 10 min vožnje od midtowna brooklyn ali pa malo dlje quens kjer ni stolpnic kot pa srednji del manhattna, je veliko parkov, plaže….moraš pa malo bolj pazit kje najameš stanovanje ker ni povsod varno. Hribi in narava ipd je čez reko v NJ ali pa upstate čudovita. Veliko ljudi gre čez vikende na pohode ipd..
Tokyo? To pa ne poznam dobro, ampak kar sem videla je pa res sam beton in stolpnice. Pa grozen zrak. Tja ne bi šla.
Jaz se po vsej verjetnosti selim v NYC. Po pravici komaj čakam, čeprav me je strah. Ampak vem da bo dosti lažje nove ljudi spoznati kot tukaj (se poslužiš meetup ipd.), pa jaz imam še druge razloge. Imam pa rada mesta. Če si tip, ki je totalno mahnjen na mir, da nima veliko ljudi okoli sebe, rad po službi leži na terasi in posluša ptičke….potem velemesta niso zate. Oz. če najameš stanovanje v predmestju mogoče.
Če pa se rada družiš z ljudmi, rada spoznavaš nove ljudi, nove kulture, nimaš tipično slovenskih predsodkov pred vsem kar ni janez in micka, rada probavaš različno hrano, različne vrste zabave…..potem ti bo super. Se pa vsak človek navaja po selitvi. Veliko mojih prijateljev se je že od selilo in vsi povejo podobno, da prvi mesec je super vse, ker imaš še občutek da si na dopustu, potem te totalno sesuje ker si moraš vse na novo postavit….po kakšnem letu si pa spet fajn.
A greš v london? Moj bratranec je tam in ja, točno tako je pri njemu. Pa še avgo je brezveze imet, vsaj on ga nima, ker itsk se vozi s podzemno, pravi da čez par let, ko si nabere denarja, pride nazaj. Je pa drago vse zelo, ampkak ok, on zasluži ogromno za naše pojme.
[/quote]
Iz Londona si v slabih 2 urah v SLO, ona pa pravi, da je predalec in predrago za pogiste obiske…
A greš v london? Moj bratranec je tam in ja, točno tako je pri njemu. Pa še avgo je brezveze imet, vsaj on ga nima, ker itsk se vozi s podzemno, pravi da čez par let, ko si nabere denarja, pride nazaj. Je pa drago vse zelo, ampkak ok, on zasluži ogromno za naše pojme.
[/quote]
London so same stolpnice in nič narave? Resno? Pa tri ure do narave/pohodništvo ipd? Ti to resno?
Pa drage vozovnice do doma in dolg let?
Jaz bi šla. Nimaš družine nimaš partnerja torej je odlična priložnost zate. Greš probaš, če ni to to, prides nazaj. Izkušnjo boš imela.
Sama sem šla v tujino in tukaj ostala našla partnerja in dobila nekaj novih prijateljic. Za nova prijateljstva se je potrebno kar potrdit it ven, preveit online kje so skupine, da ljudi spoznaš. Če boš kje v stanovanju s sostanovalci, spoznaš njih, njihove prijatelje, znance itd. Če boš sama, pojdi čim več ven, fitness vadbe, hojo, nekaj kar ljudje počnejo v skupinah. Poišči online, kakšne meet up dogodke.
Sicer nisem v tvoji koži, ampak če mi zdajle nekdo ponudi selitev nekam v eno velemesto, sploh ne bi dosti razmišljala. Pa sem precej starejša kot ti, ampak na srečo z odraslim otrokom, samska.
In ja, bilo bi me strah, ker sem navajena na to, da hodim dosti po gozdu in to bi zagotovo v enem takem mestu pogrešala. Imam to srečo, da sem navajena biti sama in uživam v svoji samoti in ljudi ne pogrešam.
Predvsem pa bi vzela, da je to samo začasno, da sem šla na neke malo drugačne počitnice 🙂 Človek je izredno prilagodljivo bitje in ko si vržen v eno situacijo, se pač prilagodiš, da preživiš. In mislim, da bi bilo tudi v tvojem primeru tako. Itak je treba za napredovanje premagat določen strah in ravno to, česar te je strah, moraš storiti.
Vem, lahko je nam govorit v varnem zavetju pred tem ekranom, ko pa je zunaj širni svet, ki ni vedno prijazen, ampak izkušnje štejejo.
Poznam ljudi, ki so šli po svetu mladi in takšne, ki so šli na drug konec sveta v zrelih letih. Vsak ima svoje dobre in slabe izkušnje, zavedaj pa se, da nič ni dokončno. Kaj pa je nekaj let proti celemu življenju? 🙂
Znanka je že nekaj mesecev na Floridi, v Miamiju pa ji ni prav nič dolgčas. Čez dan dela, zvečer gre z kolegi, sodelovci ven na pijačo, večerjo. Doma je sploh nič ni. Med vikendom se pa ravno tako okrog potepa po raznih izletih ipd. Če ti je gor res taka grozna muka pač ostani tukaj ampak, da neboš potem jokala zakaj nisi šla.
Priložnost izgubljena ne vrne se nobena.
Zdaj imaš možnost spoznati nove dimenzije, tako poslovno kot zasebno.
Zdaj si v letih, ko še rasteš. Še malo, pa se bo krivulja obrnila navzdol. Ne bo več toliko moči v tebi, počasi se začenjajo plaziti bolezni …
Da ti ne bo kdaj žal, kajti če ne poskusiš, ne moreš vedeti.
Zakaj iščeš izgovore in slabe plati mesta, kam bi šla, namesto dobrih? Delovni čas je čisto normalen, 8-9 ur, pot do doma je pa odvisna od tega, kje si doma. Če ti toliko pomeni, si pač išči bivališče bližje ali drugje, seveda pa nujno z javnim prevozom, po možnosti vlak ali metro, nekaj, kar ni vezano na ostali cestni promet, kjer so večji zamaški.
Ko se boš usedla in našla razloge ZA selitev, in jih primerjala z razlogi ZA Slovenijo, potem se boš začela odločati. Dokler boš iskala razloge proti selitvi in za Slovenijo, nima nobenega smisla, da pišeš tu gor. Razen če gre za provokacijo.
Kot je že ena omenila – Life begins at the end of your comfort zone.
resnično zanimivo je prebirat pametovanje ljudi, ki nimajo pojma, kaj je selitev, ki ne poznajo absolutno nobene pasti dela v tujini, ki nikoli niso skusili nepremičninskega trga druge države, ki nimajo pojma, kaj pomeni urejati zdravstvene zadeve v tujem jeziko, tukaj bi pa vsi tako JAAAA, v bistvu pa tudi klinčeve prošnje za delo v tujini niso še nikoli napisali. Ahjej
Ljudje so v velemestih zelo osamljeni, sploh tujci, ki nimajo svojcev, partnerjev ali družine.
Odnosi so zelo površinski. Navdušenje ki je med službo, po službi v hipu izgine. Vsak gre svojo pot.
Karierno gledano je tujina zelo dobra. Imaš možnost napredka, ki ga doma ni.
Prostega časa je malo. Razdalje so daljše in odpeljati se za vikend proč, je cel projekt (gneča).
Hrana je slabša kot doma. Tako kot kuhamo Slovenke, tujke ne kuhajo.
Tujina da širino, ki jo doma ne moreš dobiti.
Zase vedno pravim da bi si želela službo, kot jo imam v tujini in Life kot doma. To bi bila dobitna kombinacija.
Ja moras pogledat pluse in minuse. Ter primerjat s svojimi cilji npr. v roku leta ali petih. To ti naj odloci. Npr. ce zelis imet otroke v tem casu, potem ne hodi.
Pri meni je bilo rahlo v plus odhodu, ampak samo za tocno dolocena mesta, regije.
Na koncu ko je prisla zanimiva ponudba, je odlocilo vprasanje, ali mi bo zal, ce ne poskusim.. in sem sel.