imamo maturantko
Fiiiiiiiiiiiijuuuuuuuuuu Pandica, tkole: moja
starejša hči, zdaj jih šteje 28, jauarja 29,
je naredila gimnazijo s prav dobrim uspehom,
potem se je vpisla na mikrobiologijo in na
medicino. Na medicini ji je manjkalo sedem
celi pik za vpis, na mikrobilogijo je bila zaradi
prevelika števila (100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} več vpisa, kot vpisnih mest!), vpisana oz. sprejeta naknadno, po osipu! Glih za glih, ti rečem. Danes je diplomirana mikrobiologinja, izšolala se je v štirih letih, pa nima revica stalne službe in zmanjkuje ji volje za vse. Ne moreš verjeti in si zamisliti, kako boleče je to spoznanje za mater, ki se za otroka razdaje in razda! Izčrpa! Boleče, tako zelo boleče, da si ne moreš pomagati in zmankuje energije tudi tistemu, za katerega bi bilo pričakovati in bi bilo zelo primerno, da jo ima. Ima fanta, ima stanovanje, ima željo po družini, pa si je ne upa ustvariti. Bog pomagaj, na svetu pa toliko otrok brez ……
Da bi se zjokal, zjokal od sreče, da pripelješ otroka do ene izobrazbe, do dote, ker mu druge ne moreš dati, in zjokal od žalosti in bolečine, ker ne more imeti, česar si tako močno želi.
Ja no, moram biti iskrena, je še nekaj malega, ampak res malega drugih reči tu zraven! A te se polagoma porazgubijo, če so drugi pogoji za to dani …….
Uf Mariči, vem da je s službo težko, a kljub vsemu se mi zdi pomembno da slediš svojim ciljem. Jaz vem, da so me, ko sem hotela biti odvetnik vsi odvrnili od tega, češ, da odvetnik potrebuje zaledje, pedigree. Saj se strinjam, a nekaterim uspe tudi brez njega. Še danes sem prepričana, da bi bila mnogo boljša kot pravnica, kot sem kot ekonomistka. In nekje v notranjosti mi je žal. Ko bo Eva čez nekaj let diplomirala (bog daj da bi), bo lahko situacija tudi kaj drugačna. Evropa se odpira, to so perspektivne vede… Nekako bo že. In če ne, bo morala poiskati kakšno alternativno zaposlitev. A upam, da jo bo vsaj študij veselil (zame je bila včasih tale ekonomija prava mora).
Ja , čisto prav imaš !
Tudi mene so starši prepričali , da sem se odpovedala svojim željam – študiju arheologije ali pa umetnostne zgodovine , češ , le kje boš dobila službo , a se boš živa zakopala v edini muzej , ki ga imamo tu … Seveda se mi je zdelo , da ne bi mogla dočakat penzije kot kustos , v najboljšem primeru profesor na gimnaziji (sovražim mularijo !) in sem šla študirat geodezijo kot alternativo (priznam , da skrajno revno) za arhitekturo , kjer je bilo tisto leto na voljo 5 mest , prijavljenih pa 150 .
Še danes mi je žal !
Vendar , kdo bi mogel v tistih letih predvideti , da se bomo ločili od Yu, da se bomo odprli Evropi , da bo možno imeti svoje firme , iskati službe v tujini – vse te možnosti , ki se že odpirajo , še bolj pa se bodo.
Svoji Evi ne bom niti z besedico poskusila preprečiti , da bi študirala tisto , kar jo bo veselilo. Trenutno kaže na medicino ali pa jezike , ki ji gredo res dobro ! Je marljiva in ravno dovolj ambiciozna , da ji bo uspelo ! Bog daj !
in tako Nikitka išče okoli tečaje restavratorstva , he , he , bedno nadomestilo ….
Prav imaš, Nikita, išči zase tisto, kar te
veseli delati, pa četudi se ti zdaj zdi, da je
to bedno nadomestilo. Saj morda je res, če
na to tako gledaš, če pa boš začela gledati na to, kot na svoj hobi, boš našla zagotovo in v tem začela tudi uživati.
Prav zato tudi mi našemu dekletu nismo nič “pridigali”, nič svetovali, nič besedičili. Tudi takrat, ko je bila vprašljiva možnost vpisa v drugi letnik, ker pač niso bili še izpolneni vsi pogoji, glavni izpiti za vpis ipd., smo bili tiho, smo ji stali ob strani, moj komentar pa je bil: boš pa toliko časa v prvem letniku, kot bo to pač porebno. Kaj pa je eno leto naprem celemu življenu, v katerem boš morala delati in dobro zate bi bilo, da bi delala tisto, kar te bo veselilo, ne tisto, kar boš morala. In na tem je ostalo in dekle se je trudilo in delalo. In naredilo. In zdaj dela, sicer ne tistega, kar bi jo veselilo, da dobi mesečno plačo. Še do oktobra. Takrat pa ………
Nikitka, ni bedno. Pomembno je, da poskusiš uresničiti vsaj nekaj od svojih želja. Pa četudi skozi hobi. Da si pa geodet, pa nisem vedela. Veš, se mi vedno tako smešni zdijo, ko merijo tukaj po Ljubljani. No saj vem, da si ti zabredla čisto v druge vode….
Ja mislim, da je pomembno, da otroke podpreš v njihovi želji. Najboljši si tam, kjer se čutiš in kar rad delaš.
Saj ne bom rekla, da sem nezadovoljna, a vedno se sprašujem, kaj bi bilo, če bi…. Sicer pa sem vedno rada delala z “mularijo” in sedaj jeseni začnem predavati še na Višji strokovni šoli, komercialistom – no pa imam spet nov izziv.
Ja zajček. Tudi meni velikokrat pomaga. Predvsem takrat, ko je najhuje. Če se spomnim samo lanskih težav z moževo službo, pa…. ma brez veze. Vse se je poštimalo In tale matura – tole je bilo tud nekaj boljšega – daj preberi si moje rpelike na post “matura” na srednjih letih, pa boš videla, zakaj mi je to tako pomembno!
Super. To je lepo slišat. Sicer pa je vedno tako, da če nekaj rad študiraš ni tak problem. Meni bi se zdelo grozno it delat izpit iz kemije. Nekomu drugemu bi bil problem “nadrkat” se pravo ali politično ekonomijo, tretjemu dela problem jezik. Ljudje smo različni.
Vesela sem, da si mi to napisal. Morda te kaj še povprašam jeseni, ko bomo štartali na fakulteti. Saj boš poiskal kako nformacijo, kajne da boš? Izkušnje starejše generacije so vedno dobrodošle.
Ne ne zajček. Npr. zgodovina, to sem totalen idiot. Nikoli je nisem marala, vedno sem se jo naučila in potem zdrdrala in naslednji trenutek vse pozabila. Uf, to je res ena šibka točka. No pa kemija tud ni moja prijateljica, nikakor ne. Sem pa ravno zdele reševala kvize na enem portalu:http://www.tabla-si.com/kvizi/
Nekako sem prošla, sam o zgodovini pa raj ne bi…..
Pa so čist splošna vprašanja, sam …..
Kaj je pa tebi zoprno
No sedaj razumeš. Moram povedati, da sem jaz tista, k mi jeziki sploh ne delajo problema, moja sestrica in angleščina pa – obupno. Ob tem pa je veliko bolj pridna kot jaz – bolj sproti dela ima boljše delovne navade, kot sem jih imela jaz…. Ves čas še dela v proizvodnji v Delu…. Skratka, bila sem vesela, da ji je uspelo. Vsaka šola nekaj stane, mislim pa da so izkušnje pozitivne. Jaz sem na faks prišla brez problema, potem pa zabušila, da je bilo kaj. Me je kar sram priznat kako sem študirala. So me ene parkrat (pa so zelo strpni) doma skor pred vrata postavili….
Ja , sama sem svojo službeno kariero začela kot predmetna učiteljica mat in fiz. In mi sploh ni bilo všeč. Dobro , delo je bilo itak začasno , dokler nisem začela kot geodet – pa tudi to ni šlo , saj veš ! Jaz sem umetniška duša , he , he , z domišljijo …
Saj restavratorstvo se mi v stvari ne zdi bedna zamenjava , tako sem napisala zato , ker je to , kolikor te naučijo v teh schnell kursih , premalo , da bi človek lahko začel samostojno potem nekaj delat. No , to pa je moja želja. Bit samostojna v delu , ki bi me veselilo.
Sama , s starimi rečmi , ki imajo svojo zgodovino , zgodbo , življenje – dušo. In jih prenovit tako , da to dušo ohranijo in ti govorijo dalje.
Veš , meni stvari govorijo. Še vedno se počutim kot otroci , ki so prepričani , da ima njihov medvedek srce, jih posluša in razume , čuti žalost , bolečino in veselje in jim čisto neslišno marsikaj pove.
Komuniciranje s predmeti , ki so doživeli in preživeli obdobja, ki jih sama ne poznam. Evo , to si želim ! Še posebej zato , ker me privlačijo vse lepe stvari , umetnost , no.
Nikitka bo začela lepo počasi , tako se daleč pride :)))
Joj zajček kar verjemi. Tole je moja življenska sramota. Redni študij. Ker se mi nikoli ni bilo treba prav dosti učiti za lepe rezultate sem bila kot trnuljčica. Hm, potem pa se na faksu sploh ni več treba učiti sproti, ker te nihče ne preganja. In sem spala cel semester in ko mi je potegnilo, da bi bilo treba na izpite, je bilo že prepozno in tako dalje. In potem sem junija zaradi ljubega mira doma naredila ene 4 in enih 5 pustila za september in potem septembra ene dva padla, ker sem štartala z učenjem tik pred zdajci…. In pol celo leto nič…. IN tako dalje. Vsa leta in potem tretji letnik spet ponavljala zaradi enega izpita, ga naredila šele julija, popucala 4 izpite za 4. letnik v septembru in šla na absolventa v Tunis, prišla domov lepa, rjava, vredna greha je rekel moj dragi, ki me je čakal doma 12 dni in mi takole mimogrede naredil otroka. Za Božič sem doma povedala in bili so čisto iz sebe. Imela sem še 5 izpitov, ta težjih kar je pri mojem načinu študi pomenilo z diploma še vsaj ene dve leti. No pa sem jih presenetila in pospravila vse do februarja, enega padla in napisala diplomo. Izpit sem naredila julija, ko sem bila 8 mesecev noseča, takrat pa oddala tudi diplomo in jo zagovarjala po porodu. No moj oče še vedno pravi, da bi brez otroka gotovo trajalo še ene dve leti.
Story of my life…pa ne zgledam tko neresna, kaj!
Nujno, te bom morala čimprej zvleči na kofe. Podobna štorija se odvija pri meni doma, samo da sin nima še nič v planu punce…otroc…ampak nasvete bom pa rabila..od tebe!!!!
Ja, srednja šola sta se učila brez problemov, sta bila skoz v OŠ in pol odlična in pravdobra, zdajle pa uhuhu škriplje…ker se uči ko gusti, na koncu…sprot ni treba:)))))