IN OTOŽNOST, KI ……
……. se zarije v srce s tako močjo in tolikšno
intenzivnostjo, da iščemo pot iz tega kot iz pekla.
Da, pekel je naša usoda, ki so nam jo zapisali,
mi pa nimamo radirke na koncu svinčnika, da bi
jo poradirali. .. to našo zlo usodo, zapisano v naše
bivanjsko okolje…..to usodo, ki jo lovimo kot metulje,
a nam uide, kakor hitro naredimo en sam samcat
nekontroliran gib.
Kje si, o ……., ki naj bi mi stal ob strani, ko me zapopade želja po ničnosti, po izginotju od tod do …., kje si roka, ki bi me potegnila iz živega peska, imenovanega Življenje? Kje si, upogljiva veja, ki bi se je lahko človek prijel vsaj za hip, toliko, da obstane z glavo iznad …..??????????
Naj nam bo, v imenu božjem, dopuščena sled stezice, na ktero bi naj stopili in po njej odhiteli proti luči, ki sveti v dalji…. pa naj bo to samo luč v naših mislih, naj bo to zgolj odsev luninega sija, da le je nekje ob koncu stezice svetloba, h kateri naj nas vodi pot……in pridi nam, prijatelj, z iztegnjeno roko naproti……. mi pa bodimo pripravljeni dlan in roko prijateljstva sprejeti …….
Res je jesen polna melanholije, megla, oblaki in mesec, ki se z mocno svetlobo skusa prebiti skoznje.. vse je tiho, le ura odbija v cerkvenem zvoniku..
In otoznost.. Le zakaj?
….Zato, ker danes ne vidim odtisov zajckovih sapic… Tud cebelicini poskusi niso obrodili sadu, se malo pa bo polnoc, zajcek je nekam izginil…
Le kod hodis ZAJCEK; kje si? Jezka zelo skrbi zate!
Ja, ta otožnost, ko ni bilo znanih sledi, mi
je narekovala pisanje, vidiš, ježek moj. In
ni samo mene skrbelo, vidim. Tudi drugi
ste pogrešali tisto, kar sem pogrešala jaz.