Si je se kdo zasral zivljenje?

Ne da se mi od zacetka po 15letih,res ne.

Ampak biti vsak dan slabe volje ker partner ni to kar je bil na zacetku

(poljubi objemi pogovor…) ni vec

je res v vsakem zakonu ali vezi isto in to z leti mine? ce bi bilo tako zakaj to ljudje se vedno po 20letih iscejo ker tega doma vec ni?

Ne gre se da se navelicas partnerja

ampak je problem da postane samoumnevno vse

zato propade vse

zivot sux

sem tudi jaz,pa jih imam sele 30.

S partnerjem sva imela vmes nekaj kar je spremenilo vse.

Ni bilo varanja ampak…enostavno namesto pogovora med nama je vsak iskal dobro voljo drugje.

Sama enostavno tega ne morem pozabiti.

Ce spoznam nekoga ki mi bo  v celoti ustrezal popokam in grem

ko namesto da se trudis v  vezi je lazje it drugam ane.

Tudi sama tega bivsemu nisem oprostila. Naj zdaj se naprej hodi na kavo z drugimi zenskami

ŠE ENA RAZOČARANA ĆEFURKA !

Vzela si najjačega, tistega petilna kateri se je povsod stepel, povsod vse pokavsal, saj vas dobro poznamo, danes imaše še vedno doma tistega srboriteža, še vedno se kavsa okoli, ti pa doma za fato.

Kakor si postelješ , tako tudi ležiš, zato pa sem zabičal potomcema, stran od ćefurk, te so lene , zadirčne in nesramne, štajerka je glasna in potrebna, iz večjih mest vse presrane in fine da bi ga v usta z rokovicami nesla, poiščita si vaško deklino , je malo bolj robata, mašina ji dobro štima, kavsa ne stradaš, če jo dobro podmazuješ ti bo dolga leta dobro služila.

Ne, ni povsod slabo. Slabo pride, če pustiš da gredo stvari po svoje. Ne postanejo samoumevne, če se zavedaš tega že od začetka, če kaj narediš za to, se zahvališ za tisto, kar lahko postane samoumevno, ipd.

Jaz sem še vedno pretežno srečen. Pravzaprav vsako leto še malo bolj – ona pa pravi podobno. Vsekakor je bilo kar se odnosa in počutja doma tiče še za nekaj odtenkov boljše kot leto pred tem – in prav tako boljše, kot npr 5 let nazaj.

Jst mam čist zjebano vse skupi. Najprej prevare, zdaj ob novem partnerju pa nikakor ne gremo s stopničko naprej. Bolj služi kot prijatelj za obiske kot kaj drugega. Glede na to da sva skupaj že 3 leta bi človek pričakoval da bova skupaj kupila kako skupno stvar Oz. Da bom imela vsaj stike z njogovo familijo. Tako pa imam občutek da me raje skriva. Sem pa sigurna da Nim druge.

Avtorju: pa ti, si preprican, da si enak kot si bil na zacetku, tako fizicno kot osebnostno? Namrec, vsi se spreminjamo; tole 2letno obdobje je pa sploh – lahko – usodno, saj se ej marsikatera ‘pokrita’ situacija pokazala kot je v resnici…

Sicer pa vse zivljenje biti povsem enak kot na zacetku, brez sprememb tako v zanimanjih kot zunanjosti, potrebah, zeljah, je nerealno. Zase vem, da sem v dolgoletnem partnerstvu od zacetka pa do danes precej drugacna. Sprejemam razlike, kompromisi so stalnica skupnega zivljenja. Komunikacija je nujna. Prevarjati, ali nas je drugi v izražanju ne samo slišal, ampak tudi razumel. Velikokrat se izkaze, da se ne ‘slišimo’ – kaj je povedano pomenilo. Drugi lahko povedano razume po svoje in ne kot je bilo dejansko mišljeno..

Noben zakon ni tak kot je bil na zacetku. Dokler skupaj rastemo je vse ok. Problem nastane, ce vsak raste v svojo smer.

Lepo! Sm podobnga mnenja.

Jaz sem zelo srečna. Za srečen zakon se je treba zelo truditi. In to oba

kmetice so ravno zate ker si nehigienski in tvoj kurac zraven

smrduh  neobrezan

😂😂😂😂

Uh… (⤴)

Zajeban brak. Iskreno ce povem se kr mal bojim. I dont want to be stuck. Tezko je ja… Ko gre enkrat tancica zaljubljenosti stran pol pa obstanes z eno osebo ki ni pripravljena sodelovat…

Srečna. Kmalu bo 10 let. Naj traja in traja.

Midva sva zelo srečna. A vmes sva imela po 6 letih eno večjo krizo. Takrat sva se zaradi veliko obveznosti nekoliko odtujila en drugemu. Pač, samo služba, pa domov malo pospravit, pa pojest pa spat… Midva en drugemu pa sva postala rahlo samoumevna, češ saj bo, sam da mal izplavamo… Pa se je ena tretja oseba začela med naju vrivat. Zelo postopoma, zelo subtilno. En od naju je to še pravočasno opazil in sprožil pogovor. Bilo je zelo naporno, več mesecev sva to premlevala, debatirala o tem, kaj in zakaj se to dogaja in to osebo tudi postavila na svoje mesto. Spet sva na polno zafunkcionirala kot par in skozi to izkušnjo ugotovila, da nikoli več ne smeva tako zanemariti najine zveze. En drugemu sva zelo dragocena. Zavedava se, da morava stalno negovati komunikacijo, hvaležnost, nuditi oporo, prisluhniti, vprašati… Dobra zveza je trdo delo. Brez dopusta.

Kdo,kdo….malokdo.Z leti se večina predaje en drugega,ni več  strasti,skupnih interesov.Jaz to rešujem z avanturicami, in mi je lepo.

Vsi se spreminjamo z leti, to je normalna stvar. Pomembno je, da se oba partnerja spreminjata na bolje, ne na slabse.

Enkrat en vlece voz, drugic drugi, vcasih vleceta oba, vcasih noben, tudi s tem ni nic narobe, dokler se voz premika in ce ni vedno samo en ta, ki ga vlece.

Pride obdobje, ko se partnerja mako izgubita, tudi to je del zivljenja in zakona. Se mi zdi, da se to zgodi skoraj vsem zakonskim parom. Najprej se rojevajo otroci in sta oba posvecena temu, potem ti otroci zacnejo hodit v solo, pa en trening, pa glasbena, vozi sem, vozi tja in partnerja dejansko naenkrat zivita po tri ali stiri zivljenja, eno svoje, eno sluzbeno in se zivljenje vsakega od otrok, ni casa za dihanje, kaj sele za partnerja in tu se zgubita.

Tisti, ki so mentalno zdravi, to prebrodijo, ce ne prej, pa ko se otroci pocasi osamosvajajo in ne potrebujejo vec celega starsa, kdor pa ni zrel, pade na tem izpitu in isce kao neko svojo sreco, ker so mu za nesreco vsi drugi krivi, le sam ne.. .

Tako da, kot je nekdo zgoraj ze napisal, vsako leto sva srecnejsa in naj le tako traja. Otroci so se doma, a prakticno odrasli, imava cas zase in drug za drugega, ni isto kot pred 30 in se nekaj leti, ko sva gledala zivljenje skozi roznata ocala, bila zaljubljena cez usesa in polna mladostnega entuzijazma, a ce bi mi kdo takrat rekel, da bova pri 50ih tako kot sva zdaj, bi podpisala takoj! Meni osebno je tole zdaj veliko vec kot vsa tista zaljubljenost z najstniskimi hormoni!

Sreča ni povezana z drugim partnerjem, ampak s tabo. Lahko imaš idealnega partnerja pa si zagrenjena oseba in nesrečna. Lahko si večno samski pa najdeš stvari, ki te veselijo. Vsak je svoje sreče kovač.

👏Bravo,res je

To se zgodi, ko ljudje pomešajo ljubezen in zaljubljenost. Ostati z nekom v katerega si samo zaljubljen, kjer plešejo hormoni, je norost. Živeti moraš s tisto osebo kjer veš, da je ljubezen. Preberite si malo o tem. Zaljubljenost mine, ljubezen pa nikoli. Ja po 17letih, komaj čakam, da sem lahko s partnerjem po službi in tudi nasploh.

Ja. Po moje že v štartu nimamo sreče. Srečat pravo osebo ni lahko. Moja kolegica je zaljubljena od 10 leta, hodita od 15. Ves čas se poljubljata in objemata, pri 45, po 30 letih se ni nič spremenilo. Jaz naprimer tega nikoli nisem imela z možem. Sedaj sem spoznala nekoga. Grozno. Skoz bi ga objemala. Sva samo kolega. Vsak dan se pogovarjava 1 h. Nisva še. Kej tazga, sploh nisem vedela, da obstaja. Kako pa zamenjat, pa ne vem. Si ne upam?

Veš, to sem si dopovedovala celo življenje. Ko sem rekla bratu, vseeno je s kom sexaš, enako je. Pravi, ne govori tega. Kao, čaki v katerem primeru bi s kom drugim. ???? Kao ni važno s kom, za to se trudiš z nekom s katerim ne funkcionira. Pol pa srečaš nekoga, do katerega v resnici full čutiš. ja to obstaja. In ja, ogromna razlika je. Z nekom komaj klepetaš 5 min, pol pa kar na lepem z nekom 1 h.??? Zakaj, kako. Po moje se ljubezni, ne da pridobit. rodila bom otroka, in on se bo zaljubil. En drkec pekec se bo zaljubil, ali pa ti? So samski ljudje, ki so full srečni. Obstaja ljubezen, jaz verjamem. Po pravici, tudi jaz še nisem doživela, samo sanjarim. Pa uživam vsak trenutek, ko se mi zdi da mož nek gleda. Z nekom drugim in ja je razlika. Ko noč in dan.

Trenutno zelo srečen. Kmalu mi bo končal v riti.

Vsi dobri moški so že poročeni. Ta bo težka. Najti nekoga, ki mi v popolnosti ustreza. Jaz pravim, kako bi vedeli kdaj smo srečni, če nikoli nebi bili nesrečni. S katerega planeta ste že ženske?

Nama gre dobro, verjetno zaradi tega, ker nisva imela nekih filmskih pričakovanj, ker nama je bilo jasno, da s spreminjanjem sebe dosežeš lastno srečo. 30 let sva poročena in to 30 dobrih let, bi ponovila takoj.

Popolnoma zadovoljna in srečna sem z nekom, katerega sem spoznala šele pri 40. Spoznala sem ga šele takrat, ko sem znala bit srečna sama s seboj.

Mislim, da partnerja ne bi smeli iskati takrat, ko smo osamljeni ali nesrečni.