iskreno kdo je srecen v vezi ali zakonu?
Jaz sem srečna. Danes mi je z njim še boljše, kot na začetku, pred +20 leti. Drugače, ampak boljše. Življenjske (pre)izkušnje, vzponi in padci, rojstva in vzgoja otrok so naju povezali do te mere, da sva si partnerja v pravem pomenu besede. Se pa vedno postaviva na prvo mesto, nikoli nisva zanemarila odnosa, tudi ko so bili otroci majhni, sva si občasno privoščila razvajanje v dvoje. Danes so ti trenutki seveda pogostejši. Imava res posebno povezavo in mislim, da ga, če bi iz tega ali onega razloga ostala brez njega, nihče ne bi mogel nadomestiti. Bi raje ostala sama.
POROČEN ALI NE, TO MORAŠ PREBRATI…
Ko sem prišel zvečer domov, je moja žena pripravljala večerjo, prijel sem jo za roko in rekel, da ji moram nekaj povedati. Opazil sem bolečino v njenih očeh.
Nenadoma nisem vedel kako bi odprl svoja usta. Ampak moral sem ji povedati, kar me je grizlo že nekaj časa. Želim se ločiti, sem ji rekel. To sem izrekel zelo mirno. Zdelo se mi je, da je moje besede niso vznemirile, namesto tega me je nežno vprašala, zakaj?
Nisem ji odgovoril na njeno vprašanje, kar jo je razjezilo. Vrgla je proč palčke, ki jih je jedla in zavpila name, ti nisi pravi moški. Tisto noč nisva več spregovorila drug z drugim. Ona je vso noč je jokala. Vedel sem, da je želela izvedeti, kaj se je zgodilo v najini zakonski zvezi. Vendar težko bi ji dal zadovoljiv odgovor; enostavno izgubila moje srce, ki je zdaj bilo za Jano. Nisem je več ljubim. Z njo sem bil le še zaradi dolžnosti.
Z globokim občutkom krivde, sem pripravil razvezni sporazum, ki se je glasil, da lahko ima ona najino hiše, avto in 30 % deleža mojega podjetja. Ko sem ji ga ponudil, ga ni niti prebrala, ampak ga je takoj raztrgala na koščke. Ženska, ki je preživela deset let svojega življenja z mano mi je postala v tem trenutku popoln tujec. Žal mi je bilo zanjo, da je z meno zapravljala svoj čas, denar in svojo energijo, vendar nisem mogel vzeti nazaj tega kar sem rekel, in kar sem čutil, zakaj tako zelo sem ljubil sem Jano. Končno je glasno zajokala pred mano, kar je bilo za pričakovati. Zame je bil njen jok pravzaprav olajšanje. Ideja o ločitvi, ki me je morila že nekaj tednov je bila končno jasno izrečena.
Naslednji dan sem prišel iz službe zelo pozno, našel sem jo nekaj pisati pri mizi. Nič si nisva povedala, šel sem naravnost spat in zaspal sem zelo hitro, ker sem bil utrujen po napornem dnevu z Jano. Ko sem se sredi noči predramil, je bila še vedno tam pri mizi in je nekaj pisala. Nisem si delal skrbi, obrnil sem se in spal naprej.
Zjutraj mi je predstavila njene ločitvene pogoje: nič ni hotela od mene, ampak potrebovala je en mesec, preden bi vložila ločitvene papirje in o tem povedala ljudem. Želela je, da se ta mesec oba obnašava, kot da ni nič narobe, da ta mesec živiva povsem normalno življenje. Njen razlog je bil preprost: najin sin je imel v tem mesecu veliko izpitov in želela je, da ga ločitev ne bi vznemirila. To je bilo zame sprejemljivo.
Vendar je želela še nekaj, prosila me je, da se spomnim, kako sem jo na poročno noč nesel od vhodnih vrat do najine spalnice. Zdaj je želela, da jo vsako jutro v tem mesecu nesem iz najine spalnice do vhodnih vrat. Mislil sem si, da se ji je zmešalo. Da bi najin zadnji mesec skupnega življenja naredil znosnega, sem sprejel to njeno nenavadno zahtevo.
Jani sem povedal, kakšne ločitvene pogoje mi je postavila žena. Glasno se je zasmejala in dejala, da je to absurdno. Ne glede na to, kaj ima za bregom, se bo konec koncev morala sprijazniti z ločitvijo, je rekla zaničljivo.
Z ženo nisva imela telesnega stika odkar sem jo varal z Jano. Torej, ko sem jo prvi dan odnesel do vhoda, sva se oba počutila precej nerodno. Najin sin je šel za nama, očka nese mamo v rokah, je nagajivo komentiral. Ob njegovih besedah sem začutil bolečino. Iz spalnice v dnevno sobo, nato do vhodnih vrat, z njo sem hodil več kot deset metrov v naročju. Zaprla je oči in tiho rekla; ne povej še najinemu sinu o ločitvi. Prikimal sem, počutil sem se nekoliko vznemrijenega. Pri vratih sem jo dal dol. Odšla je na avtobus, jaz pa sem se z avtom sam odpeljal v službo.
Naslednji dan nama je že šlo lažje. Objela me je okrog vratu in se sklonila na moje prsi. Lahko sem vonjal vonj njene kože in parfuma na majici. Zavedel sem se, da že zelo dolgo nisem skrbno pogledal svoje žene. Ni bila več mlada. Na obrazu je imela drobne gubice in nekaj pramenov sivih las. Najin zakon je na njej pustil vidne sledi. Za minuto me je spreletelo, kaj sem ji pravzaprav storil, vendar sem te misli hitro potisnil na stran.
Četrti dan, ko sem jo dvignil, me je ponovno objel občutek najine nekdanje intimnosti. To je ženska, ki mi je dala deset let svojega življenja. Peti in šesti dan sem spoznal, da je moj občutek intimnosti še naraščal. Jani nisem nič povedal o tem. Vsak dan jo je bilo nekako lažje nositi do vrat, celo lažje kot dejstvo, da se mesec izteka. Morda me je vsakdanja vaja naredila močnejšega, sem si prigovarjal.
Nekega jutra je izbirala, kaj naj obleče. Pomerila je že kar nekaj oblek, vendar ni mogla najti ustrezne. Vzdihnila je, vse moje obleke so mi postale prevelike. Nenadoma sem spoznal, da je zelo shujšala in to je bil verjetno razlog, da sem jo tako zlahka nosil do vrat.
Nenadoma me je zadelo… toliko bolečine in grenkobe ima pokopane v svojem srcu. Podzavestno sem stegnil roko in se dotaknil njene glave.
Ravno v tem trenutku je v sobo stopil najin sin je rekel: oče, čas je, da odneseš mamo do vrat. Njemu je to, da sem mamo vsak dan odnesel do vrat, postalo že sestavni del njegovega življenja. Moja žena je pomignila sinu, naj pride bliže, nato ga je z nežno materinsko kretnjo tesno prižela k sebi.. moral sem se obrniti vstran, saj so se mi oči napolnile s solzami, prevzel me je strah, da si bom v zadnji minuti premislil… Hitro sem vzdignil ženo v svoje roke in jo odnesel do vhodnih vrat. Njene roke so počivale na mojem vratu nežno in povsem naravno. Držal sem njeno telo trdno, prav tako kot na najin poročni dan.
Vendar me je njena shujšanost zelo žalostila. Zadnji dan, ko sem jo moral odnesti do vhoda, sem še komaj premikal svoje noge. Najin sin je že odšel v šolo. Tesno sem jo prijel in ji rekel, da mi je žal, da nisem prej opazil, da posvečam najinem skupnem življenju premalo intimnosti. Odpeljal sem se v pisarno, hitro sem skočil iz avta, ne da bi ga zaklenil. Strah me je bilo, da si bom v zadnjem hipu premislil… Stopil sem v pisarno k Jani in ji dejal, oprosti, ne želim se več ločiti.
Začudeno me je pogledala in me prijela za čelo. Imaš vročino? Je rekla. Umaknil sem njeno roko z moje glave. Žal, Jana, sem rekel, ne bom se ločil. Moje zakonsko življenje je bilo verjetno dolgočasno zato, ker nisva znala ceniti malenkosti v najinem odnosu, ne zato, ker se ne bi več ljubila. Spoznal sem, odkar sem jo prinesel v najin dom na najin poročni dan, da jo želim nositi do dne, ko naju bo smrt ločila. Jana, kot da se je nenadoma zbudila, me je močno klofutnila in nato glasno zaloputnila vrata, slišal sem, da je zunaj bruhnila v jok. Šel sem ven in se odpeljal proč. V cvetličarni na poti sem naročil šopek za mojo ženo. Prodajalka me je vprašala, ali naj kaj napiše na vizitko. Nasmehnil sem se in rekel naj napiše: Nosil te bom vsak dan, dokler naju smrt ne loči.
Tistega dne sem prišel domov s šopkom rož in nasmehom na obrazu, stekel sem gor, in našel svojo ženo v postelji – mrtvo. Moja žena je bila boj z rakom, vendar sem bil zadnje mesece tako zaposlen z Jano, da tega nisem niti opazil. Vedela je, da bo kmalu umrla, zato me je želela zaščititi pred negativno reakcijo najinega sina, če bi izvedel za ločitev. Kar mi je na koncu ostalo je bilo to, da sem ostal vsaj v očeh najinega sina ljubeč oče…
Majhne podrobnosti našega življenja so tisto, kar je zares pomembno v vsakem razmerju. To niso dvorci, avto, lastnina, denar na banki. To lahko sicer ustvari okolje, ugodno za srečo, vendar ne more dati sreče same po sebi.
Torej, najdi čas, da boš partnerjev prijatelj in bosta skupaj delila tiste majhne radsti, ki gradijo intimnost. Potem bosta imela resnično srečen zakon!
Če moje zgodbe ne boste delili z nikomer, se vam ne bo nič zgodilo. Če jo boste, lahko mogoče ohranite kakšen zakon. Veliko življenjskih neuspehov imajo namreč ljudje, ki niso spoznali, kako blizu uspeha so, ko so obupali. ♥
Recept ZA DOBER ZAKON obstaja. Ampak tako kot vsi recepti ima tudi ta več sestavin, ki so vse enako pomembne.
Prva sestavina je razumevanje, da je odnos vedno sestavljen iz dveh enako velikih delov.
Vsak partner v odnos prinese svojo polovico, kar pomeni, da (v večini primerov) ni nikoli en partner bolj kriv za težavo v odnosu kot drug, tudi če se tako zdi na prvi pogled. Vsak od partnerjev ima svojih 50 % v odnosu. (Seveda, ko govorimo o nasilnih dejanjih ali zlorabah veljajo nekoliko drugačna pravila, a vseeno tudi tu tako tisti, ki je nasilen, kot tisti, ki v odnosu kljub zlorabam ali nasilju vztraja, a to je druga, bolj kompleksna zgodba v katero se na tej točki ne bi spuščala, doprineseta vsak svoj delež v odnos).
Verjamem pa, da je ena glavnih sestavin za srečen in uspešen zakon sposobnost, da ozavestimo svoj del, ki ga prinesemo v odnos oz. v posamezen konflikt, če smo bolj konkretni. Da torej ne kažemo s prstom samo na partnerja, ampak preverimo tudi pri sebi, kaj je bil naš doprinos k posamezni situaciji: smo morda povzdignili ton, se nehali odzivati, je morda to spravilo partnerja v stisko in se je zaradi tega razjezil ali razžalostil. Ali pa smo morda, gledano v širši sliki partnerja s čim ponižali, morda naščuvali otroke proti njemu, ker smo v stiski iskali zaveznike?
Vsak konflikt ima dve strani in enako pomembno kot povedati, kaj nam s strani partnerja ni bilo všeč, je reflektirati in kasneje priznati svoj del in se zanj opravičiti. To dela odnose kakovostne, partnerja pa enakovredna.
Druga sestavina je razumevanje, da ima vsak dobre razloge za svoje vedenje. Če se nekdo razjezi za malenkost, bi moralo biti očitno, da to zanj ni bila malenkost. To pomeni, da se v ozadju njegovega vedenja nahajajo dobri razlogi, zakaj se vede, kot se. In to je tista vsebina, ki bi jo partnerji morali poskušati razumeti in o kateri se moramo pogovarjati.
Tretja sestavina bi bila sprejemanje. Predvsem sprejemanje partnerja takšnega, kakršen je. Prej ko sprejmemo dejstvo, da ljudi ne moremo spreminjati, lažje nam bo v odnosu in življenju. Človek nasproti nas je, kakršen je. Takšnega smo izbrali. Energijo, ki bi jo porabili, da bi ga poskušali premakniti, raje porabimo za to, da pri sebi preverjamo, kaj si želimo in česa ne ter, da v partnerskem odnosu to sproti povemo. Če nam ni všeč, kako se partner obnaša do nas, mu tega preprosto ne dovolimo. To je ključ, kako ohraniti sebe in svoje zadovoljstvo v odnosu. Hkrati pa s tem, na drugi strani nenamerno “spreminjamo” tudi partnerja, saj mora prilagoditi svoje vedenje, če želi ohraniti odnos z nami. Od tu tudi rek, da ko spreminjamo sebe, spreminjamo svet okoli sebe.
Četrta sestavina, ki bi si verjetno zaslužila najvišje mesto, so intimnost, spolnost in tudi skupni interesi. Ti ustvarjajo vez med partnerjema in brez njih odnos na dolgi rok ne bo preživel. Zato je pomembno, da ne glede na izzive partnerstva vedno najdemo čas za skupne intimne trenutke in tudi, da razvijamo skupne hobije in interese, da se s partnerjem skozi leta ne oddaljimo.
Peta sestavina, ki je prav tako izredno pomembna, je po mojem mnenju skrb zase: za svoj osebni razvoj, svoje telo in srečo. To pomeni, da poskrbimo za to, da smo zadovoljni in srečni v svojem življenju, v svojem telesu, s svojo službo in prijatelji ter, da sproti spreminjamo tisto, kar nas spravlja v slabo voljo ali nas ne osrečuje več.
Šele ko smo sami srečni in zadovoljni v svojem življenju, ne pričakujemo več od drugih, da nas bodo osrečili, in s tem vzamemo velik pritisk iz zveze in tudi razbremenimo svojega partnerja, ki ni več vir naših frustracij. Ko stojimo na svojih nogah, lahkotneje krmarimo čez življenje, saj se ne oklepamo stvari, situacij ali odnosov, tudi partnerskega, če nam ne prinaša sreče. Raje se družimo z ljudmi, ob katerih se dobro počutimo, in si tako izberemo partnerja, s katerim nas družita vzajemno spoštovanje in ljubezen.
Če pa vse skupaj začinimo še s ščepcem humorja in norosti, pa imamo popoln recept. To, da si dneve in skupne trenutke naredimo zabavne, ima namreč neprecenljivo vrednost tako za naše počutje, kot tudi za kakovost odnosa. Smeh je pol zdravja!
S temi sestavinami je možno premagati vsak partnerski izziv! Predvsem pa, naj bo naše partnerstvo vir našega zadovoljstva in sreče!
Zaka je treba it vse od zacetka? A ne znas poskrbet za sebe pa sama zivet, svoj cas namenit sebi. A ti je boljs zivet z nekom pa si slabe volje zarad partnerja al zivis sam pa zivis svobodno in srecno.? Ne vem zakaj bi mogla po 15 letih spet vse na novo od zacetka. Ko bo ce bo prisu cas, pac bos sla se enkrat vse od zacetka. Sicer pa … a ni lustno tisto prvo zacetno flirtanje, spoznavanje in metuljcki? Ce ps metuljckov ni pa cloveku poves da ni to to. Uzivaj zivljenje, ne smili se sama sebi. Vsak nov zacetek je tezek, ampak se obrestuje. Srecno