izgubljene stvari v šoli
Pozdravljene!
Imam sina starega sedem let in je v drugem razredu devetletnke. Letos sem mu kupila že tretji komplet barvic, ker vse izgubi. Pa ima tega že malo dovolj. Vse barvice so podpisane, pa vseeno ne najdejo poti v njegovo peresnico.
Kaj lahko naredim? Najbrž ima katera podobne izkušnje. Mi lahko pomagate z nasvetom, ker s pogovorom ne pridem nikamor.
Lep pozdrav, Irena
Imam sina, ki hodi že v šesti razred devetletke in je “pozabljanje” oz. izgubljanje stvari v šoli (pa tudi pri športni dejavnosti) še vedno prisotno. Skratka, nima pravega občutka za svojo lastnino, čeprav za nekatere stvari potem tudi joka in mu je hudo žal zanje. Na srečo, kar nekja stvari tudi najdemo. Sedaj mu stvari, ki jih “pozabi” v šoli in se tam več ne najdejo, ne kupujem novih. Če jih želi imeti, jih mora kupiti s svojo žepnino. Kakšnega pametnega nasveta žal nimam.
Pozdrav.
Saj če sem in tja kaj pozabi, ni hudega… če pa preide v ‘kronično izgubljanje’, pa ukrepaj. Sprva naj si barvice kupi sam, kot že je predlagala Kaja, če že špara. Sicer mu pojasni vrednost barvic in razloži, da bo nekaj časa brez. Tako bo vedel, zakaj jih mora paziti. Verjetno mu jih bodo v vmesnem času posojali sošolci, vendar, ko bo dobil svoje nove, bo zagotovo bolj pazljiv.
Kaj bolj drastičnega jaz ne bi uvajala, ker fantje so le fantje :)) Moj je pri 30. pozabil torbo z denarnico in ostalo piknik opremo v živalskem vrtu. Jasno je bilo pomembno, da so se na dvorišču imeli lepo in da je pobral svoji zvezdolinki :))))))))
Joj punce, jaz pa sem mislila, da so samo pri nas taki problemi. Mi imamo tudi že tretje barvice, sicer smo v 1.r/9 in mu jih po novem dajem samo 6 nujnih barv. Samo jaz vsakič tulim, da naj jih najde kjer ve in zna, pa naj v vsako puščico pogleda. Vsake toliko časa kakšna priroma nazaj. Imamo kar drage barvice (CARAN d’ACHE), ker se je ostali “šoder” ves čas lomil, te pa so iz cedrovine, če sem prav razumela moža. In vedno iščemo bidon, pa rutico (zdaj imamo 3 in vsake toliko časa se katera za nekaj časa izgubi), pa telovadna oprema. Mislim, da je s fanti večji problem, kerjim je ravno za vse. O umazanih hlačah pa jaz sploh n ebi, ampak bom poskusila to foro in ga postavila v banjo, pa naj čisti.
Punce, a vaši fantje tudi polulajo desko in celo školjko? Jaz sem že rekla, da mu bom dala WC za čistit. Vsak večer pa mi je pustil umazan lijak od paste, do predvčerajšnjim, ko sem “znorela” in mu pokazala, kakšen lijak mora pustiti za sabo, saj on tudi ne dobi svinjskega. Včeraj ga je očistil in me poklical, če je v redu. Nisem mogla kaj, da ga nisem pohvalila. A je bila ta pohvala na mestu?
Ojoj, imamo tudi mi take doma…
Kako leto bo že, ko sem jamrala tule gor – moj ta večji bo enkrat izgubil še sebe….
Ne vem, nekaj je že v genih, nekaj smo krivi sami….Pri nas ni niti slučajno zaleglo – plačaš si sam! Edino, ampak edino, kar pri nas pomaga je večno pogovarjanje, tudi moje tečnarjenje, primerjave o tem, kaj si lahko namesto izgubljene nogometne žoge, nahrbtnika s plavalno opremo in fenom, puloverjev, copat, bundic…..vse kupimo….
Letos na začetku šol. leta se je začela zgodba ponavljat. Pa sem prijadrala v šolo, poiskala čistilko in varnosnika in našla skoraj cel zaklad….Malo me je potolažilo dejstvo, da očino velika večina, žal, izgublja stvari…
Sem bila pa odločna. Gospodič je (že spet) pozabil žogo, ki je seveda takoj dobila novega lastnika. In dejstvo je bilo – nove nogometne žoge ne bo. Pa sem odkrila akcijo – superge in dres, dobiš darilo žogo. No, ta komplet sinu ni bil všeč, pa sva sklenila kompromis – dam toliko in toliko za vse skupaj, če vzameš druge superge, dobiš še žogo, ki lahko stane največ toliko in toliko…In smo rešili. sicer še kaj pozabi, a tudi vedno poišče…Ne vem, za koliko časa….
Mislim, da pomaga, ko najdemo šibko točko – to je pri nas nogomet. Pa seveda – ne se vdat – jaz se ne mislim!
No, je pa tudi naš oči ene take sorte, da vedno pobiramo za njim, ker zgublja in pozablja…
Lp, Mateja
Pozabljivost sina mi je bila jasna šele, ko smo začeli obiskovati psihologa in psihiatra. Sin je otrok s posebnimi potrebami, ima motnje koncentracije in kratkoročnega spomina. On se sploh ne more spomniti, kje in kdaj je kaj pustil.
Še vedno me stisne pri srcu, ker smo sprobavali na njem vse zgoraj navedene verzije. On si ni mogel pomagati. Sedaj ko vemo za vzrok, se z izgubljanjem ne obremenjujemo več toliko. Rezervne šolske potrebščine ima v šoli, prav tako rezervne šolske knjige, vrednejših stvari ne nosi s seboj. Izgublja manj. Prej je vso energijo porabil za strah – kje sem kaj pustil. Sedaj so stvari skrčene na minimum, možnosti da bi kaj izgubil je manj.
Res mi je žal, da smo začeli iskati pomoč šele v 6 razredu, prej smo ga imeli za površnega in raztrešenega.