IZPOVED ……….
Tako je, še tole vam moram danes
posredovati, potem pa se žal danes
ne bom mogla več javljati. Zdi pa se
mi ravno pravšnja tema in pravšnje
razmišljanje po sečanju z mojo JANO.
Srečanje, obisk, kavica, cigaretek, o bemtiš, to je bilo res čudovito. In zato mi zdaj tolikanj bolj padejo na plodna tla za razmišljanje besede Z.M, ki jih navaja v zvezi z razmišljanjem o odločitvah o izpovedi. Takole pravi:
“Odločimo se lahko, da bomo večino svojega veselja in otožnosti stiskali v sebi. Ob takem stiskaštvu nas bodo včasih peveč žulile naše žalosti in se razblinjale naše radosti.
Ali pa se odločimo za primerno izražanje svojih čustev in delitev svojih občutenj. To nas bo spodbujalo, da bomo iskali družbo ljudi, ki jim zaupamo; obenem pa bomo lahko občutili manj žalosti in več veselja. Občutili bomo več življenja ter tako ugotavljali svoja čustva in jim dali pravo težo in pomen.”
Toliko – in nič več. Vse ostalo naj v to razmišljanje vloži vsak sam pri sebi. Meni je popolno, meni je globoko in meni pomeni prav to, kar sem doživela. Globoko v sebi sem prepričana, da ne glede na to, da včasih zaradi otroško veselega izražanja svojih čustev res izgledam rahlo naivno ali celo odštekano. Nič zato. Pa naj tako izgledam, še vseeno bo bolje, če izgledam tkao, kot če izgledam kot bitje, kateremu se ne da pristopiti, niti z njim besedo ali dve spregovoriti.
Bolečina, ki jo človek nosi v sebi je ponavadi pretežka. Odložiti jo je treba, vsaj za določen čas. In tisti čas nas ne žuli tako, da se lahko intenzivneje posvetimo občutenjem veselja in radosti nad življenjem in občutenjem, ki nas delajo zadovoljne.