Ozavestiti, da občutki kot so zmeda, kaos, sram, dvom, krivda, praznina,notranja osamljenost, ipd. imajo globlji pomen, jih damo vrednost, četudi nimamo oprijemljivih dokazov v preteklosti. Naše notranje doživljanje ima vpliv na nas, na naše odnose, zato dobimo odprti zase in poiščimo resnico o sebi.

Bodimo odprti za vsa svoja čustvena stanja, tako prijetna kot manj prijetna. Bodimo odprti zase in preverimo kako ravnamo, ko smo žalostni, jezni, razočarani, nemočni, veseli, radostni. Koliko zmoremo biti s čustvi drugega? Jih znamo ubesediti, izraziti, se nanje odzvati? Začnimo jih prepoznavati, poimenovati, naučimo se ravnati z njimi. Lahko se boste soočili s tem, da jih ne boste znali poimenovati, ubesediti, kar je popolnoma normalno, glede na vašo preteklo izkušnjo.

Posameznik z izkušnjo čustvenega zanemarjenja ima težave prepoznati in poimenovati svoje potrebe. Pogosto ima tudi občutek, da jih nima pravice imeti v odnosu do drugih. Lahko ima občutek, da je egoističen, če o njih razmišlja, kaj šele, da jih zadovolji. Naravno je imeti potrebe, ne glede na pretekle izkušnje. Na poti zdravljenja je pomembno, da jih začne pepoznavati, poimenovati in iti v smeri zadovoljevanja le-teh.

Naučiti se skrbeti zase, biti prijazni do sebe. Pomemben, a izjemno težak korak, saj je bilo preteklo prepričanje, da so drugi in njihove potrebe pomembnejše od vaših. Pri učenju ravnanja s seboj boditi sočutni, strpni in prijazni do sebe ter dajte si čas…še posebej tedaj, ko se želite kritizirati. Bodite odprti zase in se spoznate kdo v resnici ste.

V kolikor imate občutek, da sami ne zmorete, naj ne bo to priložnost za dodatne občutke krivde in sramu, ampak priložnost, da si poiščete ustrezno strokovno pomoč, kjer boste v varnem terapevtskem odnosu pozdravili svoje čustvene rane.

Pomembno je vedeti, da so posledice ozdravljive in nam lahko prinesejo bolj polno in svobodno življenje znotraj sebe in posledično v odnosu z partnerjem, otroci, prijatelji.

Odziv otroka na čustveno zanemarjanje s strani starša:
Ko otrok izrazi določeno stisko staršu (na primer je žalosten in potrebuje podporo) in tega s strani starša ne prejme, ampak prejme ignoranco, zasmehovanje, kritiko, otrok ne dobi občutka varnosti in sprejetosti v odnosu, kar je pomemben pogoj za zdrav razvoj. Zaradi nereakcije ali neustrezne reakcije dobi otrok izkušnjo, da so njegove potrebe nepomembne, nevidne, napačne, nesprejemljive. V želji po preživetju v odnosu je potrebno, da jih skrije in potlači. Svojih čustev, potreb se lahko začne sramovati ali kriviti, ker jih ima. Otrok glede na njegove razvojne zmožnosti oblikuje številna varovalna vedenja (na primer razvija pretirano samokritiko, perfekcionizem, ipd.), da do bolečine ob neuglašenosti na njegove potrebe nebi ponovno prišlo. Okrog sebe postavi emocionalen zid, z namenom, da nebi bil ponovno čustveno prizadet. Tako se čustveno ogradi tako od sebe kot od drugih.

Kakšen vpliv ima to na otroka:
Otrok od prvega dne svojega življenja v odnosu s starši pridobiva različne izkušnje o sebi, o svojih potrebah, o čustvih, o drugih. Učenje kaj je dovoljeno, zaželeno in kaj ni sprejemljivo, nezaželeno, poteka sprva na popolnoma nebesednem nivoju, preko dotika, pogleda, tona glasu, zgleda, kasneje pa temu delu dodamo še besedno komunikacijo. Glede na odzive staršev se otrok prilagaja okolju. Bolj kot je okolje čustveno uglašeno na čustvene potrebe otroka, bolj bo njegovo doživljanje sebe polno, pozitivno, odnos do drugih bo povezan z varnostjo in stabilnostjo. V kolikor pa okolje ne zmore uglašenosti na otrokove čustvene potrebe, več energije bo otrok potreboval ,da se bo soočal z notranjim stresom, ki ga bo doživljal, ko njegove čustvene potrebe ne bodo zadovoljene.
Nevroznanost dokazuje, da so vse izkušnje, tako prijetne kot neprijetne, shranjene v v našem živčnem sistemu, četudi se jih ne spomnimo. Le-te vplivajo na kasnejše doživljanje sebe, na občutek lastne vrednosti, na odnos do sebe, na vstopanje v odnose z drugimi in na soočanje s stresnimi situacijami v življenju.

Mene pa zanima kaj konkretno naj omenjena partnerja delata na sebi. Kakšne spremembe naj naredita. Menim, da sta na neki mrtvi točki, ko ne vesta katera dejanja so prava.
[/quote]

Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:
Ko je zakon na mrtvi točki sta partnerja, zavoljo dobrobiti otrok, dolžna aktivno pristopiti k težavam, s katerimi se soočata. V kolikor ocenita, da je teža bremena, ki ga nosita za njiju prevelika, si lahko poiščeta njima ustrezno strokovno pomoč. Le ta je lahko individualne narave, če ocenita, da potrebujeta predelati boleče izkušnje iz preteklosti, partnerska terapija pa omogoča podporo pri razreševanju težav v partnerskem odnosu.

Hvala. Zanima me še, kaj je ustrezno ravnanje z mojimi čustvi, kot ste napisala. Kako ravnati, ko sem otožna, otopela, brez volje, veselja,…
[/quote]

Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:
Ko smo otožni, otopeli, brez volje in veselja je v prvi vrsti pomembno, da si to priznamo, da damo tem občutkom vrednost in se zaradi tega ne obsojamo. S sočutjem do sebe in svojega doživljanja bodite odprti za odgovor s čim v vašem življenju so povezani: Kaj v vas prebuja te občutke? Kdaj se tako počutite? Kaj naredite, ko se tako počutite? Kako si pomagate? V kolikor zaznate, da so ti občutki odraz vaše preteklosti, ki vpliva na vašo sedanjost, je modro poiskati ustrezno strokovno pomoč, kjer boste lahko te občutke predelali in se jih osvobodili.

Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:
Težko je biti v stisku s sabo in svojimi čustvi, če so bila le-ta s strani staršev prepovedana. V kolikor nimamo izkušnje ljubečega starševskega odnosa, imamo lahko težave z ljubečim in nežnim odnosom do sebe. Dokler bo v vas živela boleča preteklost, bo vplivala na vaše doživljanje sebe in drugih v sedanjosti. Z ustrezno strokovno pomočjo lahko predelate in se osvobodite bolečine preteklosti ter zaživite bolj zadovoljno.

Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:

Na primer: Otrok pride iz šole, boli ga glava in noče ven, kar je zanj precej nenavadno. Umakne se v sobo in naslednje jutro noče v šolo, boli ga trebuh. To se ponovi nekaj dni.

Oglašen odziv na otrokova čustva: Pomembno je, da to opazimo in si vzamemo čas za pogovor. Nekateri otroci potrebujejo več drugi manj vzpodbude z vprašanji. Naj vedno, da imajo vaš čas. Otrok počasi pove, da se nekateri sošolci grdo vedejo do njega. V njegovem opisu zaznate, da je vašega otroka strah in to ubesedite. S tem ko ubesedite in sprejemate njegov strah, otrok začuti, da ga razumete, da s tem kar čuti ni nič narobe in da je normalno, da čuti strah v takšnih situacijah. Otrok čuti, da je s svojimi čustvi sprejet, da jih lahko izrazi. Naj ve, da mu boste v tej situaciji pomagali in da se lahko na vas obrne, ko mu bo težko. Otrok se ob primerni čustveni podpori potolaži in skupaj lahko oblikujeta načrt za razrešitev situacije.

Neuglašen odziv na otrokova čustva: Starš to opazi in ga povpraša o dogajanju v šoli. Otrok pove, da se sošolci grdo vedejo do njega. Pri staršu naleti na odpor, saj mu starš ne verjame, išče krivdo pri otroku ali minimalizira situacijo ali ga zasmehuje, ker ni dovolj močan do ostalih otrok, da bi se jih ubranil. Otrok začuti, da starš ne sprejema njegovih čustev. To razume, kot da je z njegovim doživljanjem v tej situaciji nekaj narobe, da je njim kot osebo nekaj narobe, kar ga čustveno dodatno zaboli. Otrok se čustveno umakne tako, da se začne sramovati, kritizirati, ker čuti kar čuti.