Javno pismo Dr. Deniele Macchini, zdravnika iz Bergama o situaciji v Italiji. "Borimo se neprekinjeno, dan in noč"
Javno pismo Dr. Deniele Macchini, zdravnika iz Bergama o situaciji v Italiji.
“Borimo se neprekinjeno, dan in noč”
V enem od e-poštnih sporočil, ki jih te dni zdaj že večkrat na dan
prejemam od uprave bolnišnice, je tudi točka z naslovom “odgovorno
sporočanje na socialnih omrežjih” z nekaterimi priporočili, ki jih
lahko samo podpiram.
Po dolgem razmišljanju o tem, ali sploh in kaj napisati o tem, kar
se nam dogaja, sem prišel do dognanja, da molk ne predstavlja
odgovornega ravnanja. Zato bom poskusil ljudem, ki niso vključeni v
naše delo in niso seznanjeni z našo stvarnostjo, predstaviti, kaj
preživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije zaradi virusa Covid-19.
Razumem potrebo po tem, da se ne ustvarja panika, a če sporočilo o
nevarnosti tega, kar se dogaja, ne doseže ljudi in če še vedno slišim,
da jim je vseeno za priporočila, da se še vedno družijo in da se
nekateri pritožujejo, ker ne morejo v fitnes ali na nogometne
turnirje, me dobesedno zmrazi.
Prav tako mi je jasno, da bo gospodarska škoda velika, in tudi
zaradi tega me skrbi. Po epidemiji bo izjemno težko začeti znova.
Vendar pa želim poleg dejstva, da naš zdravstveni sistem dobesedno
uničujemo tudi z gospodarskega vidika, izpostaviti pomen pogubnih
posledic za zdravje v vsej državi, in se mi zdi “grozljivo”, da na
primer rdeče cone, ki jo je regija že zahtevala, še niso vzpostaviti
tudi v občinah Alzano Lombardo in Nembro (seveda gre tu samo za moje
osebno mnenje).
Tudi sam sem z začudenjem opazoval reorganizacije celotne
bolnišnice v prejšnjem tednu, ko je bil naš sedanji sovražnik še
potuhnjen: oddelki so se počasi “praznili”, odpovedovali so vse
dodatne dejavnosti in sproščali intenzivne terapije, da bi pripravili
čim več postelj. Zabojniki, ki prihajajo pred urgenco, da se
zagotovijo vstopne točke in preprečijo morebitne okužbe. Vsa ta hitra
preobrazba je na hodnike bolnišnice vnesla ozračje nadrealistične
tišine in praznine, ki je takrat še nismo v celoti dojeli, kot da
čakamo na vojno ki se bo začela, in mnogi (vključno z mano) niso bili
tako zelo prepričani, da bo sploh udarila, še manj, da bo udarila tako
srdito.
Še zdaj se spomnim svoje nočne izmene pred tednom dni, ki sem jo
po nepotrebnem prebedel v čakanju na klic iz mikrobiologije Sacco.
Čakal sem namreč na izvid brisa na prvega osumljenega pacienta v naši
bolnišnici in razmišljal, kakšne posledice bo to imelo za nas in za
kliniko. Če pomislim nazaj, se mi zdi vznemirjenje za en nepotrjen
primer skoraj smešno in neupravičeno, zdaj ko sem videl, kaj se
dogaja.
Situacija je namreč tu dramatična. Preprosto ne najdem drugih besed.
Vojno stanje je dobesedno eksplodiralo in borimo se neprekinjeno,
dan in noč.
Eden za drugim prihajajo nesrečni reveži na urgenco. Znaki, ki jih
imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe. Nehajmo že govoriti, da
gre samo za malo hujšo gripo. V teh dveh letih, odkar delam v Bergamu,
lahko potrdim, da ljudje ne prihajajo na urgenco brez razloga. In tudi
sedaj so se obnašali pravilno. Sledili so vsem navodilom: teden ali
deset dni doma z vročino, ne da bi šli ven in tvegali okužbo, a zdaj
ne zmorejo več. Ne dihajo dovolj, potrebujejo kisik.
Terapij in zdravil za ta virus praktično ni. Potek bolezni je
odvisen predvsem od našega organizma. Mi lahko bolnika samo podpiramo,
ko sam ne zmore več. V glavnem pa upamo, da bo njegovo telo samo
izkoreninilo virus, s tem se morate soočiti. Protivirusne terapije so
pri tem virusu eksperimentalne in iz dneva v dan se učimo njegovega
obnašanja. Če ostanete doma, dokler se simptomi ne poslabšajo, to ne
bo spremenilo poteka bolezni.
A zdaj je v tej drami prišlo do pomanjkanja postelj. Drug za
drugim se oddelki, ki so bili izpraznjeni, polnijo z impresivno
hitrostjo. Zaslonske table z imeni bolnih, različnih barv, odvisno od
operacijske enote, ki jim pripadajo, so zdaj vse rdeče in namesto
kirurških operacij je postavljena vedno ista prekleta diagnoza:
dvostranska intersticijska pljučnica.
Zdaj pa mi povejte, kateri virus gripe povzroči tako hitro
tragedijo. Ker je to razlika (zdaj grem nekoliko na tehnično
področje): pri klasični gripi, s katero se tudi sicer okuži veliko
manj prebivalstva v daljšem času, prihaja do zapletov mnogo redkeje in
LE, KADAR VIRUS uniči naravne zaščite zgornjih dihal in omogoči, da
BAKTERIJA, ki običajno prebiva v zgornjem traktu, vdre v bronhije in
pljuča, kar povzroči resnejše primere. Covid 19 povzroča relativno
blago bolezen pri številnih mladih, pri mnogih starejših ljudeh (A NE
LE PRI NJIH) pa dejansko povzroči SARS, ker pride neposredno v alveole
pljuč in jih okuži, zaradi česar ne morejo opravljati svoje funkcije.
Nastala dihalna odpoved je pogosto resna in po nekaj dneh
hospitalizacije zgolj kisik, ki ga lahko dajemo v oddelku, ne
zadostuje več.
Oprostite, a kot zdravnika me podatki, da so resni primeri
večinoma starejši ljudje z drugimi boleznimi, ne pomirjajo. Pri nas je
najbolj zastopana starejša populacija in težko je najti nekoga, ki nad
65 let ne jemlje vsaj tablete za pritisk ali diabetes. Zagotavljam pa
vam, da ko vidite mlade ljudi, ki končajo na intubirani intenzivni
negi ali, še slabše, priključeni na ECMO (stroj za najslabše primere,
ki kri izloči, jo ponovno oksigenira in vrne v telo, v čakanju, da bo
organizem, če bo šlo vse po sreči, zacelil pljuča), vsa ta
brezskrbnost za usodo mladih ljudi mine.
In medtem ko se na družbenih omrežjih še vedno nekateri ponašajo s
tem, da se ne bojijo in da ne upoštevajo navodil, ali protestirajo, da
so njihove običajne življenjske navade “začasno” v krizi, se dogaja
epidemiološka katastrofa.
Ni več kirurgov, urologov, ortopedov, smo le zdravniki, ki
nenadoma postanejo del ene same ekipe, da bi se soočili s tem
cunamijem, ki nas je preplavil. Primeri se množijo, 15-20
hospitalizacij na dan, vse iz istega razloga. Rezultati brisov zdaj
prihajajo drug za drugim: pozitiven, pozitiven, pozitiven. Nenadoma
urgentna soba kolapsira. Izredne razmere so izdane: pomoč je mogoče
zagotoviti le v nujnih primerih. A kaj, ko so vsi nujni. Zaslon
osebnega računalnika z razlogi za dostop je vedno enak: vročina in
težave z dihanjem, vročina in kašelj, respiratorna insuficienca itd
… Izpiti, radiologija vedno z istim stavkom: dvostranska
intersticijska pljučnica, dvostranska intersticijska pljučnica,
dvostranska intersticijska pljučnica. Vsi za hospitalizacijo. Nekaj
jih intubiramo in gredo na intenzivno nego. Za druge je prepozno …
Zdi se mi neverjetno (govorim za HUMANITAS Gavazzeni, kjer delam),
da smo lahko v tako kratkem času uvedli tako podrobno zasnovane
razporede in reorganizacijo virov, ki se soočajo s katastrofo tega
obsega. In vsako reorganizacijo postelj, oddelkov, osebja, delovnih
izmen in nalog neprestano pregledujemo iz dneva v dan, da bi poskušali
dati vse in še več.
Intenzivna nega je nasičena in improvizirano se odpirajo nove.
Vsak ventilator je zlata vreden: tisti iz operacijskih dvoran, ki so
zdaj prekinili svoje nujne dejavnosti, postanejo mesta intenzivne
nege, ki prej niso obstajala.
Prej zapuščeni oddelki so zdaj nasičeni, osebje je pripravljeno
poskušati dati vse od sebe za bolne, a izčrpano. Osebje je izčrpano.
Vidim sem utrujenost na obrazih, ki prej niso vedeli, kaj sploh je