Jaz ne zdržim več doma
ne ni zrela izjava ampak izjava najstnika, ki je dal malo skozi in še tebi povem, nikoli ni zrelo, ko nekdo kaže s prstom na druge in jih obsoja. NIKOLI.
[/quote]
Obsojanje sebicnosti, egoizma? Imas prav, vojne res ni dozivel, kljub temu ina razvit cut odgovornosti do druzbe, starejsih. Zato mu ni hudo potrpeti in razume, da ni druzenja, pijack.
Ne razumem babnic, ki jim je zdajle prva skrb frizura in nohti.
Vprašanje številka 1: a ste res tako plehke?
Vprašanje številka 2: a ne znate vsaj za manikuro in pedikuro poskrbeti?
Boste res kar vse zanemarjene ležale in krivile virus?
Za tiste, ki se jima pa “meša”, in “blaznijo” in vse ostalo, ker ne morejo divjat po štacunah in s prijateljicami, kot običajno – da vas ni sram? Malim otrokom se lahko dopove, vam, odraslim kokošim pa ne?
No, v teh izrednih okoliščinah se bo marsikateri pravi obraz pokazal, in veselim se tega.
Verjetno je res noro ce si cisto sam. Nas je 5 in si se velikrat zelim da bi bla vsaj kdaj lahko par ur sama, pa se ne zgodi nikoli. Pospravljaj, zmeci ali podari stvari ki jih ne rabis vec. Pojdi na sprehod, probaj nove recepte, poisci nove komade, nauci se meditirat ker iz opisa vidim da verjetno ne delas tega, naredi vse kar prej nisi utegnila….glede na opis verjetno ne sivas, slikas, rises, pises dnevnik, se ne vprasas o smislu svojga zivljenja,…..jaz vem da mi ni vec do tega da moram bit po 8 ur v sluzbi pod neonkami in bulit v ekran, uzuni pa lepo vreme!!! Se tistih par dni ko je sonce sem ujeta tam kot v kletki!!!! To ni lajf!!!!
mogoce maraton?
Da zbijes duhamornost iz glave. Lahko se upiras, a pomagalo ne bo. Lahko se sprijaznes in ti bo lazje. Dolgcas ti je vec kot ocitno. Razvajena si pa tudi. Zorganiziraj si video kofetkanje in podobne zadevscine, da zadovoljis svojim ekstrovertnim potrebam. Lahko tudi vlogas ali kaj podobnega. Lahko si najdes nov hobi. Ker tole bo se trajalo, nima veze koliko se tebi upira, vleklo se bo.
Zelim ti, da najdes mir.
Pozdravljena!
Naj vas potolažim. Veliko ljudi ne zdrži tega. Torej niste edina. Bolj na mestu se mi zdi vprašanje, česa ne vzdržite? Pa boste rekla, da biti doma, brez prijateljic, službe, druženja…Jaz vas pa ponovno vprašam, česa točno ne vzdržite? Še bolj natančno, katerih občutkov ne vzdržite? Mislim, da vam ne bo v veliko pomoč, če boste vztrajala zgolj na: Ne vzdržim več brez druženja, itd.
V tej krizi marsikdo ne vzdrži s svojimi občutji in še enkrat bom poudarila, da so to občutja, ki so vaša, niso na novo nastala in to je pomembno. Želim poudariti, da so to občutja, ki jih nosite s seboj že vrsto let, bi rekla, da kar vse življenje.
Življenje, kot smo ga bili vajeni do sedaj, je bilo idealno za tlačenje in skrivanje teh občutij-najprej pred seboj in pred drugimi. Ko tole pišem, se mi pojavi prav duhovit paradoks: saj smo maske nosili že prej. Take, ki so nas varovale pred našo ranljivostjo, pred našim jedrom, pred tistimi občutki, ki jih nismo zmogli začutiti pri sebi, si jih priznati ter se z njimi spoznati. So to morda krivda, strah, panika (spoznati, kdo res sem?). Če se spoznam, bom še znal s tem spoznanjem živeti? Morda žalost (se srečati s krivico, ki to žalost poganja), osamljenost (Je sploh kdo zame, ki bi zdržal, me potolažil in rekel, da bo še vse v redu?…).
Pa si zastavimo vprašanje, kaj nam maske, ki jih moramo nositi zaradi koronavirusa sporočajo? Moram priznati, da me ravno maske pri vsej tej pandemiji najbolj strašijo! Okoli hodimo kot marsovci, vsi kar isti. Občutek je, kot da smo razčlovečeni, se izogibamo eden drugemu, ne vidimo si več v obraze. Kaj pa če je tako stanje bilo že prej in je to le zrcalo tega, kar smo počeli in kar smo bili? Zrcala pa se vedno pokažejo v bolj drastični obliki, da jih le dojamemo!
Torej, vsak pri sebi v tem času lahko naredi veliko, se sooči s tistim, s čimer ne more zdržati. Točno s tistim, kar boli in nam onemogoča, da se ustavimo, se poglobimo vase in dojamemo: kdo v resnici smo. In ko to dojamemo, je čas, da si odgovorimo: Smo si taki všeč? Kakšni bi si želeli biti? In končno: Kaj moram pri sebi storiti, da bi počasi postal všečen sebi?
Tole je že kar, če ne filozofsko, pa vsaj psihološko vprašanje in zahteva delo na sebi. Kdaj, če ne sedaj? Zato, da bomo najprej sneli svoje maske in šele nato tiste bele, ki nam jih je prinesel koronavirus!
Sem čist pomirjena sama s seboj, ne me met v rit! Samo, da se en mesec in več ne smeš dobit s prjatli, sorodniki, sodelavci…, praznovat rojstne dneve … Ne me jebat, vsi pač nismo tako poduhovljeni, da bomo cele dneve meditiral. Sam čakam, da število samomorov preseže stevilo smrti od korone. Seveda se to ne bo zgodilo, ker nam bote to prikril, ane???
Človek je družabno bitje in ni normalno, da ga zaprete med 4 stene!!!