Jaz osebno ne bi mogla gledat sina z moškim ali hčerko z žensko
Hčerka je pri svojih 27. letih priznala, da je istospolno usmerjena in da ima že kar nekaj časa punco. Na nek način smo vsi to že vedeli, nikoli namreč ni imela fanta, nikoli ni bila zaljubljena, niti ni kazala zanimanje za fante. Najbolj pri vsem skupaj me je presenetil njen samozavestni nastop. Vsem je dala jasno vedeti, da svoje usmerjenosti več ne misli skrivati (pravzaprav je nikdar ni, samo na glas ni nikoli povedala), prav tako pa je bila odločna, da bo z vsakim, ki jo bo zaradi tega obsojal prekinila stike. No, čez nekaj časa sem spoznala njeno partnerko in moram reči, da je bil občutek pozitivno nenavaden. Enostavno se mi je zdelo nekaj najbolj naravnega, da sta skupaj. Preprosto pašeta skupaj. Hčere si več niti ne morem predstavljati v zvezi z moškim (in si morda nikoli niti nisem, ker je bila že od malega drugačna od sestre in brata). Vesela in ponosna sem, da je spoznala partnerko, ki jo osrečuje in da se ne ozira na druge.
samo, če so jih vzgajali starejši bratje, potem ni bil odsoten moški lik. Kaj pa v obdobju mnogoterih vojn? Ko so očetje padali za brezbrižne igre močnejših? Ja, pišuka po tej logiki bi potemtakem morali vsi potomci biti hs.
[/quote]
Jaz sem izpostavil možnost, ti si iz tega zapisala absolutno trditev in iz tega “dejstva” razvila svojo zmotno trditev….. 🙁
Izbira partnerja je bila in vedno bo posameznikova svobodna izbira. O tem ne sme odločati družba – sosed, sodelavec, RKC, islamski skrajneži ipd. Vsaj upam, da še nismo tako daleč, da bodo nam drugi izbirali partnerje.
Ostali sploh niso poklicani za to, da bi sodili. Vsak zase odgovarja, s kom je in če mu je z njim ok ali ne, ne glede na spol. S tistim bo on živel, ne ostali. Čemu potem taka panika?
Vem pa, da se v istospolno usmerjene najbolj vtaknejo ravno tisti, ki jim v njihovih življenjih nekaj zelo manjka. Homofobija je včasih na nek način izražanje nevoščljivosti, ljubosumja, čeprav tega od njih noben ne bo priznal.
Sem lezbijka in vem, da sem taka že od malih nog. Pri osmih sem se prvič zaljubila v dekle. Prihajam iz katoliške družine. Če bi se lahko tako izrazila, je vzgoja mojih staršev bila striktno “heteroseksualna”. Starša sta pričakovala, da bom se poročila, imela otroke. Že v zgodnjih srednješolskih letih sta pričakovala zeta. Šlo je celo tako daleč, da sem na koncu imela fanta, ki pa me je, ko nisem zmogla biti z njim, hotel celo ubiti.
Možgane si ne moremo programirati, da nam bo nekdo všeč. Če mi moški niso, mi niso in mi nikoli ne bodo.
Živite svoja življenja in pustite drugim živeti njihova.
To ti pa popolnoma verjamem, homofobija je bolezen, ki navadno prizadane ljudi tvojega tipa, neumne in komaj pismene. Če bi prebrala kdaj kako knjigo, bi izvedela, da se homoseksualnosti ne da prevzgojiti. Svojemu otroku lahko pomagaš le tako, da ga pustiš pri miru. V tvojem tekstu je toliko pravopisnih napak, da je prav mučno branje.
Glej, če so , pa naj bodo geji in lezbijke. V bistvu spoštujem to, da se postavijo zase in povejo kaj so. Najbolj grozni so tisti dvolični, ki so pedri, lezbijke, a se pretvarjajo pred okolico, da niso. Celo poročeni so, a zvečer grejo na svoje zabave. Taki ljudje pa niso vredni da jih pes poščije, pa ne zaradi svoje spolne usmerjenosti, ampak zato, ker so taki slabiči in pokvarjenci, da še zmorejo ne živeti iskreno.
Se strinjam s tvojim mnenjem.
Ko gre za prvo in drugo točko – istospolna usmerjenost ne more biti bolezen. Lahko je pa genska anomalija. V tem primeru je vsaka diskriminacija take osebe, sploh pa s strani staršev, nedopustna.
Tretja in četrta točka (vzgoja, afnanje) – to je pa res odvisno od staršev. Dobri in ljubeči medsebojni odnosi v družini, vrednote, ki jih starši s svojim zgledom prenašajo na otroke – vse to blaži otrokom in mladim potrebo po odstopanju. So izjeme, ampak tu je potrebna potrpežljivost, ker prej ali slej se sadovi dobre vzgoje pokažejo. Ni pa to tako preprosto, kot zdaj jaz pišem – vsak človek je unikum in vsaka družina nekaj svojega, zato so vsa predavanja in priročniki o vzgoji le delno uporabna. Težko je o tem biti pameten. Ima pa prav komentatorka, ki pravi: vprašala bi se o svoji vzgoji.
Se strinjam s tvojim mnenjem.
Ko gre za prvo in drugo točko – istospolna usmerjenost ne more biti bolezen. Lahko je pa genska anomalija. V tem primeru je vsaka diskriminacija take osebe, sploh pa s strani staršev, nedopustna.
Tretja in četrta točka (vzgoja, afnanje) – to je pa res odvisno od staršev. Dobri in ljubeči medsebojni odnosi v družini, vrednote, ki jih starši s svojim zgledom prenašajo na otroke – vse to blaži otrokom in mladim potrebo po odstopanju. So izjeme, ampak tu je potrebna potrpežljivost, ker prej ali slej se sadovi dobre vzgoje pokažejo. Ni pa to tako preprosto, kot zdaj jaz pišem – vsak človek je unikum in vsaka družina nekaj svojega, zato so vsa predavanja in priročniki o vzgoji le delno uporabna. Težko je o tem biti pameten. Ima pa prav komentatorka, ki pravi: vprašala bi se o svoji vzgoji.
[/quote]
Jaz osebno mislim, da gre za neko obliko kemijsko/hormonskega neravnovesja, s katerim se rodiš. Ne more biti stvar izbire – jaz tudi ne morem kar “izbrati” da bi mi ženske postale spolno privlačne, enostavno ne gre, za moške je verjetno enako. Tudi ne gre za vzgojo, ker veliko istospolno usmerjenih izhaja iz odkrito homofobnih družin in so zaradi tega zelo nesrečni – težko bi me prepričali, da gre tam za afnanje ali izmišljevanje. To je tako, kot bi skrajno rasisitična družina posvojila črnčka in ga vzgajala v rasista?
Že sama misel, da bi odklanjala svojega otroka ker se je rodil tak, kot se pač je, je bolana.
Kaj pa naj bi revež naredil. da bi takemu staršu ustregel? Se celo življenje pretvarjal?
Predstavljaj si obratno situacijo, kjer bi za normalno sprejetje recimo moral živeti z istim spolom. Tudi če si heteroseksualen. Bi bilo to zate izvedljivo? Bi lahko normalno živel tako?
Jaz osebno mislim, da gre za neko obliko kemijsko/hormonskega neravnovesja, s katerim se rodiš. Ne more biti stvar izbire – jaz tudi ne morem kar “izbrati” da bi mi ženske postale spolno privlačne, enostavno ne gre, za moške je verjetno enako. Tudi ne gre za vzgojo, ker veliko istospolno usmerjenih izhaja iz odkrito homofobnih družin in so zaradi tega zelo nesrečni – težko bi me prepričali, da gre tam za afnanje ali izmišljevanje. To je tako, kot bi skrajno rasisitična družina posvojila črnčka in ga vzgajala v rasista?
Že sama misel, da bi odklanjala svojega otroka ker se je rodil tak, kot se pač je, je bolana.
Kaj pa naj bi revež naredil. da bi takemu staršu ustregel? Se celo življenje pretvarjal?
Predstavljaj si obratno situacijo, kjer bi za normalno sprejetje recimo moral živeti z istim spolom. Tudi če si heteroseksualen. Bi bilo to zate izvedljivo? Bi lahko normalno živel tako?
[/quote]
Jaz pa mislim, da nobena vzgoja, ki temelji na izključevanju, ne more biti dobra. Poznam nekaj takih pretirano rigoroznih staršev – pogosto jim otroci zaidejo v povsem drugo smer, kot želijo. Ali pa neurejene družine, kjer otroke “vzgaja” ulica – in potem nasedejo vsaki družbi, ker si tako želijo sprejetosti …
Kakorkoli, jaz LGBT propagandi in spakovanju nasprotujem (oblačila, obnašanje). Kar pa ne pomeni, da sem “homofobna”. Tisti posamezniki, ki imajo resnično težave s spolno usmerjenostjo, se ne izpostavljajo in ne delajo kravala na raznih paradah. Živijo med nami povsem običajno življenje, sprejemam jih take, kot so.
Kar se človeške vrste tiče, je pač v naravi določeno, da sta za nadaljevanje vrste potrebna oba spola. Zato si obratne situacije – da bi bilo za normalno sprejetje “zapovedano” druženje z istim spolom – ne morem predstavljati. Bi že zdavnaj izumrli :))
Zgodovinski viri pa nam povedo, da je bila istospolna spolna praksa že večkrat “popularna” med ljudmi. Pri Keltih, n,pr., tako pravijo …
Bi še kaj razpredala, pa moram dol, ker me obveznosti kličejo…
Je pa tole zgolj razpredanje. Življenje je po svoje kar komplicirana zadeva – dosti razmišljanja in izkušenj rabiš, da si kolikor toliko zadovoljen z njim. Ali, kot bi moj pokojni ata rekel: “vse življenje se učiš, na koncu pa neumen umreš”…
Jaz pa mislim, da nobena vzgoja, ki temelji na izključevanju, ne more biti dobra. Poznam nekaj takih pretirano rigoroznih staršev – pogosto jim otroci zaidejo v povsem drugo smer, kot želijo. Ali pa neurejene družine, kjer otroke “vzgaja” ulica – in potem nasedejo vsaki družbi, ker si tako želijo sprejetosti …
Kakorkoli, jaz LGBT propagandi in spakovanju nasprotujem (oblačila, obnašanje). Kar pa ne pomeni, da sem “homofobna”. Tisti posamezniki, ki imajo resnično težave s spolno usmerjenostjo, se ne izpostavljajo in ne delajo kravala na raznih paradah. Živijo med nami povsem običajno življenje, sprejemam jih take, kot so.
Kar se človeške vrste tiče, je pač v naravi določeno, da sta za nadaljevanje vrste potrebna oba spola. Zato si obratne situacije – da bi bilo za normalno sprejetje “zapovedano” druženje z istim spolom – ne morem predstavljati. Bi že zdavnaj izumrli :))
Zgodovinski viri pa nam povedo, da je bila istospolna spolna praksa že večkrat “popularna” med ljudmi. Pri Keltih, n,pr., tako pravijo …
Bi še kaj razpredala, pa moram dol, ker me obveznosti kličejo…
Je pa tole zgolj razpredanje. Življenje je po svoje kar komplicirana zadeva – dosti razmišljanja in izkušenj rabiš, da si kolikor toliko zadovoljen z njim. Ali, kot bi moj pokojni ata rekel: “vse življenje se učiš, na koncu pa neumen umreš”…
[/quote]
Parada je enkrat na leto, spakovanje tudi. Pa še to ne za vse, samo za nekatere. In ljudje vseh vrst se pačimo in spakujemo na stotine načinov, pa nihče nima nič proti. Tako da.
[/quote]
Jaz osebno mislim, da gre za neko obliko kemijsko/hormonskega neravnovesja, s katerim se rodiš.
[/quote]
No, tole jaz vidim kot zadetek v polno. Ja, res je tako. Hormoni ponagajajo.
Ampak ravno s hormonskimi terapijami so transseksualci dokazali, da bi lahko bila homoseksualnost ozdravljiva. Če trans moškemu z hormoni zrastejo joški in se dvigne glas, potem se z ustreznim dodajanjem hormonov prav gotovo lahko uredi tudi tovrstna neravnovesja. Vsaj tistim ljudem, ki bi jih to odrešilo peklenske hoje na robu dveh svetov. Ampak ne, za potrebe lobijev se je dovolilo prisilno etiketiranje normalnosti, kar pa še vedno ne bo rešilo problema tistih, ki jim ni do te normalnosti in so samo še naprej ujeti v konfuziji hormonskega neravnovesja! Ker ko nekaj poimenuješ normalnost, medicina nima več kliničnega razloga vmešavanja, niti v odpravi posledic, niti v raziskovanju realnih vzrokov za porast tovrstnih nesorazmerij, zavarovalnice pa ne kritja stroškov.
Če bi bil moj otrok homoseksualen, ga niti slučajno ne bi zavrgla – imam prijatelje in znance homoseksualce in nobenih težav s tem.
Vendar zame homoseksualnost vsekakor je anomalija v več ozirih. Homoseksualce imam za nezrele, homoseksualnost je zame neka oblika regresije.
Da ne bo pomote – večina heteroseksualcev je ravno tako nezrelih 🙂
Ampak homoseksualci imajo še eno stopnjo težave več. Vem, da tole zveni malo radikalno, samo se mi ne da zdaj vsega v vato zavijat in špilat politične korektnosti. Kot rečeno, nimam težav s homoseksualci in jih ne obsojam – jih imam pa za žrtve.
So žrtve stoletnih kolektivnih pogojevanj in izživljanj nad človekom, zlasti s strani religije, pri nas krščanstva, ki je kot prvo strašansko sovražno do žensk, na sploh pa do spolnosti in vsega zares življenjskega ter je človeka zavrla do skrajnosti. Ko pa začneš spolnost tlačit in obsojat, jasno da pervertira. Seveda ne gre samo za religije, že v stari Grčiji je bila homoseksualnost povzdignjena, ker ženska marsikje sploh ni bila smatrana kot polnopraven državljan. Odnos z žensko je bil za reprodukcijo, z moškimi – oziroma s fantki – si fural pa pravi ‘eros’. Predvsem so pa tipi med sabo se družili, ker je ženska bila v čisto drugi sferi. Skratka, ne mislim dolgovezit – gre preprosto za to, da ljudem ni bilo dovoljeno zares izživeti naravne spolne energije ter jo tudi na pravilen način razumet, delati z njo. Spolna energija je močna, treba jo je inteligentno uporabljat – ljudje pa večinoma poznajo samo dva načina: na eni strani celibat in zateženo moralo, na drugi strani pa razvrat in ekscese. Človeštvo se stalno giblje med tema dvema skrajnostima.
V splošnem pa gre za to, da ljudje ne dozorijo za pravi, intimni odnos med spoloma. Večina ljudi ni zrelih za to – tudi tisti poročeni ne:) Skupaj so iz ekonomske računice, ker nočejo biti sami, zaradi otrok, itd – redko srečaš par, ki res zna ljubit. Danes se to kaže v neprestanem menjavanju partnerjev, bežanjem pred intimo in zavezo – na drugi strani pa imaš seveda vzvišene moralneže, ki vztrajajo tudi v mrtvih zakonih brez ljubezni…skratka, ljubit zares ne zna domala nihče oz. je te ljubezni zgolj v sledovih.
Homoseksualci pa so še eno stopnjo nazaj – in spet pravim, ne da se mi olepševat, zato govorim naravnost – homoseksualec se druži z bitjem istega spola, ker je to lažje. Na nek način ostaja infantilen – druži se s svetom, ki ga pozna. Ne stopi ven iz ‘maternice’, v zunanji konflikt, kjer bi se spoprijel z drugačnostjo. Med homoseksualnima osebama ni konflikta, v smislu, da si njuno nezavedno polje deli isto zgodbo, isto biologijo, isto socialno in kolektivno pogojenost. Ne govorim o tem, da se homoseksualci nikoli ne skregajo, da ne bo pomote, ampak o globljih nezavednih nasprotjih, ki so pri homoseksualnemu paru odsotni. Ko se srečata moški in ženska, pride naravno do konflikta, ki ga je marsikdaj težko zdržat – ker sta svetova moškega in ženske spričo biologije, sociologije, kolektivnih pogojevanj, itd, itd povsem drugačna. Zato heteroseksualci poznajo bodisi ‘prisilo’ (zdržat zakonski jarem) ali pa beg pred odnosom – ker je dejansko odnos med dvema nasprotnima spoloma že po naravi izziv (spet odvisno od posameznikov, eni to furajo lažje, drugi težje). Grobo rečeno, homoseksualci se družijo podobni s podobnim – in s tem v resnici iščejo svojo identiteto v istem. zrcalijo se v istem. In dejansko tudi zgledajo in delujejo precej infantilno (se oproščam izjemam) – moški so ‘poženščeni’, kot da ne bi zares stopili v svojo polno moškost (ja, vem, da so izjeme, morda kdo zavzame bolj starševsko in avtoritativno držo), ženske so možačaste. Toliko jih poznam, da si to drznem trdit. Noben od homoseksualnih posameznikov ni v svoji polni spolni energiji, res razvit v polni moškosti oz.ženskosti. Kar poznam moške geje – vsi do amena so poženščeni, vsaj na trenutke kot eni majhni fantki, hkrati pa se žensk bojijo. Ja, imajo prijateljice in se družijo z ženskami po navadi brez problema (no, saj to tudi nekaj pove)- a intima z žensko (ne spolna – seks je simpl, odnos je problem!) je strahota. Bojijo se ženskih nerazumljivih reakcij, njihove jeze, očitkov…to vidiš, ko zakoplješ globlje. Ali pa imajo nekateri celo perverzno potrebo, da bi jih ženska kaznovala, jim grozila…kot majhni fantki pred strašno mamico. Bojijo se ženske ‘divje’ narave – ostajajo fantki, ki so nato seveda varni pri istem spolu, kar poznajo. rabijo drugega moškega, da sploh lahko začnejo prihajati v stik s svojo moško energijo – ker preko ženske tega ŠE ne zmorejo, zrcaljenje v nasprotju jih ne zanima, ne vzburja. Homoseksualne ženske se podobno bojijo svojih ženskih kvalitet, imajo problem z ranljivostjo, z dostopnostjo, s sprejemanjem, seveda ogromen strah pred pravo intimo…včasih celo pravo sovraštvo do moških (vse na nezavedni ravni, seveda), svojo žensko naravo pa zato lažje izživijo z drugo žensko. Ja, njihove mame so velikokrat represivne, dominantne, strašljive…ali pa ima sama mama težavo s tem, da bi izživela svojo žensko plat. Itd, itd, primerov in variacij je nešteto, a v osnovi gre za isto zgodbo.
nalašč posplošujem, ker se mi ne da globljega sestavka tule pisat, ampak v osnovi gre za to. Gre za zlitje z ISTIM, kar pomeni, da nisi zrel za konflikt z NASPROTJEM. zrel človek odrašča skozi konflikte in srečanja z DRUGAČNIM. No, za to je redko kdo res zrel, to je dejstvo, četudi se dela, da je, ampak homoseksualci so neka oblika regresije, ker jih nasprotje že v štartu ne zanima, ne pritegne. Iščejo varno, udobno zlitje z ISTIM. Ne obsojam jih, jih pa imam za psihološko nedozorele bolj kot ostale – ampak so, kot sem že zapisala, ŽRTVE kolektivne socialne in religiozne patologije: RKC, verstva, zatiranje seksa – po drugi strani razvrat (ki je samo odgovor na zatiranje), posledica česar je nezmožnost srečanja s pravo intimo, doživeti pravi spoj, ‘elektriko’, ki lahko teče samo med nasprotnima spoloma. To in še kaj drugega se prepleta v homoseksualcu.
Homoseksualnost je ena oblika bega pred pravo intimo in spoznanjem sebe preko drugega – je regresija na lažjo stopnjo, kjer se pač prepoznavaš skozi isto. Ker družba postaja vse bolj infantilna in na sploh psihološko regresira, bo verjetno homoseksualnosti vse več – poleg tega, seveda, da se sedaj bolj odkrito o njej govori. Vedno je bila, sedaj je pač outirana – a to ne spremeni njene baze, ki je neka oblika psihološkega nazadovanja in infantilnosti.
Nočem nikogar užalit s tem, nimam tudi časa pisarit več, kot sem že, zato sem povedala vse bolj na grobo in naravnost – a v osnovi je pač to to.
Jaz osebno mislim, da gre za neko obliko kemijsko/hormonskega neravnovesja, s katerim se rodiš.
[/quote]
No, tole jaz vidim kot zadetek v polno. Ja, res je tako. Hormoni ponagajajo.
Ampak ravno s hormonskimi terapijami so transseksualci dokazali, da bi lahko bila homoseksualnost ozdravljiva. Če trans moškemu z hormoni zrastejo joški in se dvigne glas, potem se z ustreznim dodajanjem hormonov prav gotovo lahko uredi tudi tovrstna neravnovesja. Vsaj tistim ljudem, ki bi jih to odrešilo peklenske hoje na robu dveh svetov. Ampak ne, za potrebe lobijev se je dovolilo prisilno etiketiranje normalnosti, kar pa še vedno ne bo rešilo problema tistih, ki jim ni do te normalnosti in so samo še naprej ujeti v konfuziji hormonskega neravnovesja! Ker ko nekaj poimenuješ normalnost, medicina nima več kliničnega razloga vmešavanja, niti v odpravi posledic, niti v raziskovanju realnih vzrokov za porast tovrstnih nesorazmerij, zavarovalnice pa ne kritja stroškov.
[/quote]
Ne moreš na silo “zdraviti” ljudi, ki sami sebe sploh ne vidijo kot nenormalne. Razen napadalnih oblik duševnih bolezni, sploh ničesar ne moreš in ne smeš zdraviti na silo. (še tam gre v glavnem samo za pomirjanje in omejevanje)
In jaz še nisem slišala za homoseksualno osebo, ki bi se želela “zdraviti”, si ti?