Vprašanje za ženske ne glede na leta, ALI JE VAŠA MATI TUDI VAŠA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA? JI ZAUPATE VEČ KOT KOMU DRUGEMU? KAKŠEN ODNOS IMATA?

Kaj pa ti?

Zakaj te to zanima?

Slučajno imam prijatelje, ki so pravi prijatelji. Morda mama ni na prvem mestu, definitivno pa je popolnoma zaupanja vredna in pogovori z njo ali njeni nasveti vedno pijejo vodo.

Podobno kot s sperm-donnerjem tudi z womb-donnorjem nimam stimov ze vrsto let.

Na žalost ni, tudi zaupat ji ne morem, ker ne zna nič drugega kot kritizirat. Tako je že celo življenje. “Zavidam” vsaki, ki ima topel in spoštljiv odnos z lastno mamo. Jaz tega na žalost ne poznam. Nikoli zadovoljna, samo nerganje, pa naj gre za izbiro zaves v moji hiši ali za novo frizuro, menjavo službe, kam se odpravljamo na dopust, kakšno barvo sten bosta imela otroka v sobi… da ne omenjam,  da nad izbiro mojega moža pred 14leti nikakor ni zadovoljna pa ji moj mož še nikoli ni rekel žal besede, je delaven, krasen mož in oče. Ni pa nekdo, ki bi moji mami ploskal in se smejal ob njenem cinizmu, ampak ko ima dovolj,  v miru vstane in gre delat okrog hiše. Kolikokrat mi je vrgla pod nos da on ni vredu. Se žal ne sprijazni da on ni nekdo, ki bi tekal okrog tašče medtem, ko ona kritizira vse, kar se dogaja v našem življenju.

Zavedam se, da se ne bo spremenila. Zdi se mi celo, da je vsako leto bolj in bolj hudobna.

Je pa moja mami in rada jo imam. Ni bila pa nikoli tista najboljša mami, kot se pričakuje da vsak reče za svojo mamo.

Moja mati je moja mati. Imava zelo dober odnos. Vedno se lahko zanesem nanjo – pomoč, nasvet. Super. Ni pa moja najboljša prijateljica.

Enak odnos imam s svojo hčero. Vedno lahko pride k meni, zelo dobro se razumeva, veliko stvari počneva skupaj,  ampak odnos je drugačen kot z najboljšo prijateljico.

In mislim, da je prav tako.

Mnoge mame s takim nerganjem pravzaprav hočejo svojim otrokom le najboljše, a izbirajo napačno komunikacijo. So pa prepričane, da s tem kritiziranjem pravočasno opozarjajo na morebitne napake, ki bi lahko njihove otroke onesrečile.

Žal ne vse, mnoge pa vendarle.

Ljudje, ki so nezadovoljni, nesrečni in neizpolnjeni, so pač vedno glasni kritiki. Mame pri tem niso nobene izjeme. Zato je potrebno natrenirati filter in si iz njihovega “dobronamernega” nerganja pobrati le koristna sporočila, vsiljevanje pa izločiti. Je težko, ker so nam pač mame in jih spoštujemo in imamo radi, ampak na nas je, kakšen odnos imamo do vseh teh naukov. Tudi mame niso nezmotljive in to je pač treba imeti v zavesti.

Morda bi to lahko potrdila le v otroštvu.. ko si otrok je vse kar starš reče in naredi sveto za otroka.. v odrasli dobi se potem skristalizirajo marsikatere stvari.. moja starša se med seboj ne zastopita najbolje.. problem so predvsem nesramne besede, ki jih mami izreče očetu in ga žali.. tudi do nas treh otrok ni prizanesljiva a ji znamo pokazati kje so meje.. ne traja pa prav dolgo da je sposobna biti prijazna.. nikakor ni moja prijateljica in si ne delam utvar.

Na vse se človek navadi. Jaz sem potrebovala več kot 40 let da sem dojela, da so za mojo ljubo mamo vsi boljši od mene. Navdušenost, ki jo je imela nad vsakim človekom je neverjetna. Vsaka poteza, ki sem jo naredila sama pa se ji ni zdela prava. Tako je tudi danes a so ti časi, ko bi me to prizadelo že davno minili. Vedno pa lahko računa na mojo pomoč kljub temu, da ni niti približek prave mame.

Ni najboljša prijateljica, to je drugačen odnos. Lahko ji vse povem, čeprav ji ponavadi dosti zamolčim –  predvsem tisto, za kar vem, da jo bo skrbelo. Radi se imava in to je dovolj.

Ja je bila..pogrešam jo,zelo

Po maturi mi je histerično zabrusila, da me ne priznava za sina, ker nisem hotel študirati kar je ona želela.

Moja je želela manipulirat z menoj in mojimi odločitvami. Še vedno je jezna, ker si nikoli nisem želela otrok. S svojo jezo škoduje zgolj sebi. Sem se oddaljila od nje in ji ne dovolim več preveč blizu. Distanca je zdravilo za vse.

Jaz sem imela z mojo mamo izredno dober odnos, dejansko sva bili res najboljši prijateljici, ampak to šele, ko sem se odselila, prej sva se skoz glodali 😁Je pa žal umrla že precej let nazaj, ko sem bila še mlada.  Pa tudi s hčerjo vidim da bova dobri prijateljici. Najprej je bilo hudo upiranje, sam kreg v hiši, drla se je. Potem sem jo pa čist  pustila, naj dela po svoji presoji.  Bolj in bolj se je začela odpirati, zadnje leto se že prav dobro razumeva, mi zaupa. Je tak karakter, upornica, takim pa ne smeš nikoli reči, kaj naj naredijo ker bodo ravno kontra naredili, sebi v škodo. Zato je bolje, da se uči iz svojih napak in s tem dozoreva. Je pa ista kot jaz, isto hodi, isto temperamentna, ima isti smisel za humor, v bistvu ko njo vidim, vidim sebe v mladosti.

Ja. Moja je. Ker me je sram zaupati drugim ženskam, kakšen odnos imava z možem. Druge ženske so tudi privoščljive. Hujskajoče. In nočem, da me spominja pogled nanje, ko je pa odnos z možem soliden. Pri mami tega ni.

Imava bolj malo odnosa, odkar sem polnoletna. Pijeta oba že dolgo. Včasih da kak nasvet o stroki, za osebne pogovore imam prijateljice.

Nimava pristnega odnosa, niti ji ne povem vsega, marsikaj zamolčim saj želim preprečit njene izbruhe. Svojih napak ne vidi, vse kar obvlada je iskanje napak na drugih. Zaradi njenega obnašanja sem bila večino življenja žalostna.

Niti slučajno.

S tem pa mamo zelo obremenjuješ. Škoda, da se ne zavedaš, kaj s tem povzročaš.

Mama in prijateljica sta dva različna pojma in vlogi, ki jih imata.

Joj ženske, a res ne znate urediti zamer v svoji glavi. Jaz sem z mamo v zelo dobrih odnosih, je moja  zaveznica. Zanjo vem da bo vedno njeno srce bilo zame.vedno mi bo želela vse najboljše .Tega pri prijateljicah ne morem pričakovati, pri mami pa.

Moja starša sta 70+. Oba se od nekdaj  vtikujeta v moje življenje, polna sta pametovanja kljub temu da sem že blizu abrahama, na svojem 25let, solidno službo, stanovanjem, lepo skrbim za 2 živali, imam svoj mini vrt, kuham za sebe, nisem odvisna od nikogar. Imam dolgoletnega prijatelja s katerim se veliko druživa, greva v hribe, izlet, dopust in tak način nama ustreza. Starša sta izredno nezadovoljna, kljub temu da nista nikoli imela problemov z menoj. V sebi nosim nekakšno zamero do obeh, posebno do svoje mame ampak z njo se zelo težko kaj pogovoriš. Vsako svoje obnašanje spreobrne na mene da sem občutljiva. Ampak kot sem napisala, sem skoraj petdesetletnica in žalitev že od malega je bilo na pretek.

Sit lačnega ne razume! Že čula kdaj? Si pa motena ni kaj dodat.

Mama najboljša prijateljica? No, to ni nikoli preveč dobro! Najboljša prijateljica je mojih let, malo mlajša ali malo starejša, nikakor pa to ne more biti mama, ki je zrastla v drugačnem družbenem redu in sva narazen kar nekaj let.Mama je mama.Lahko imava dober odnos, kot mama in hči.Ne razume pa nekih stvari , saj ima drugačna merila.

Odnos je dvosmerna stvar. Hči  se lahko še tako trudi, pa če je mama recimo zaljubljena v svojega sin čka, potem hči ne mote nič…

Vse lepo in prav dokler je spoštovanje obojestransko. Če mama z lastnim otrokom tudi pri njegovih 30, 40, 50letih ravna kot z mulcem in ga zasipa z žaljivkami potem ni nobenega razloga da otrok svojo mamo spoštuje ali celo da v njej vidi prijateljico. Moja mama nikoli ni znala biti zaščitniška ko smo bili otroci, vsako nasilje v šoli, ki ga tudi takrat ni bilo malo, le da se ni govorilo o tem, nismo imeli komu za zaupat še najmanj pa mami. Moja mama je celo življenje namrgodena, zunaj pa se dela prijazno in nasmejano. Do domačih ne pozna normalne, spoštljive komunikacije ampak ni pri sebi če ni pikra in godrnjava. Med brati in menoj so precejšnje starostne razlike, z enim 8let z drugim 14. Do najstarejšega je še nekako prizanesljiva, do naju nikakor ne. Včasih ne grem k njej tudi po 2meseca, preveč grdega se nabere in potrebujem svoj čas.