Kako lepo je če se mami in hčerka razumeta. Jaz sem vedno upala da bova ko odrastem enakovredni in da bova imeli odnos poln ljubezni. Jaz sem odrasla, poročena, za mojo mami še vedno ena tam, ki po njenem nič ne ve in nič nima prav. Ni ravno lahko živeti s tem, je pa precej lažje ob svoji družini. Je tudi čudaškega obnašanja, npr. jo vprašam kako je bilo na pregledu pri zdravniku in ona jezno odgovori naj dam mir. Kot da se ne zaveda svoje žlehtnobe. Ko se poslavljava po telefonu ji rečem se slišiva jutri pa kar izstreli kakšen jutri, 1teden, mir mi daj. Naslednji dan pa sama pokliče. Tudi ob moj videz se večkrat obregne, da nisem nič kaj lepa, da ona je bila bolj lepa v mojih letih. Take nesramne komentarje ima in zna zabolet. A tako pač je, takšna je in bo ostala. Je ne razumem najbolje pa nimam kaj.

za ZDenka

Podobno pri meni, jaz še po toliko letih ne morem iz tega, da me nebi prizadelo 🙁

Ne, ni. Lahko rečem, da mi je tašča bližje in se raje družim z njo kot z mamo. Pa ne stanujemo z nobeno od njiju.

Bodi vesela, da je tako. Moja mama ni bila moja zaveznica nikoli. Ce so me drugi otroci verbalno napadli, mi je rekla, da sem si sama kriva, zakaj se jim pa nisem umaknila. V odraslih letih je bila manipulativna, o meni je za hrbtom govorila slabo. Tega nisem vedela, dokler mi ljudje niso tega povedali. Parkrat so jo zalotili pri lazeh in so ji vprico mene povedali, naj bo srecna, da ima tako dobro hci. Ampak ne. Vse je pregodrnjala, nikoli ni bila nobena stvar zadosti dobra.  Samo ukazovala bi in kritizirala. Po njenem nisem znala nic. Nikoli mi ni nudila custvene opore. Bila je mojstrica custvenega izsiljevanja. Kaj vse je naredila, da sem se pocutila krivo!  Ko sem bila kot otrok napadena, je ni zanimalo, kaj se je zgodilo, samo nadrla me je, ker sem bila vsa umazana. Se pred tem mi je grozila, da me bo pustila samo in naj se rihtam kot vem in znam, ker sem tako poredna. Kaj sem takega storila, ne vem. V soli sem bila odlicna, izven sole z mano ni bilo nobenih tezav, kvecjemu sem bila premirna. Enostavno je spakirala kovcek, se oblekla in odsla, jaz pa jokala za njo, naj ne gre. To je parkrat ponovila. Bilo mi je 10 let in bilo je nekaj mesecev po ocetovi smrti. Prej je skoraj izkljucno on skrbel zame in ona ocitno ni imela pojma, kaj naj pocne z otrokom, za katerega je naenkrat morala prevzeti vso  skrb. Pri 15ih me je pustila samo za 2 meseca, ker je sla na potovanje. Vedno so ji bili bolj pomemni drugi ljudje, njeni sorojenci, sorodniki, kar  se razumem, ampak bolj pomembne kot druzina so ji bile tudi sosede. Doma ni imela obstanka. Ce sem ji kdaj kaj rekla, je rekla, naj bom zadovoljna, da ni pijanka. Nasploh sem imela obcutek, da sem zanjo bolj lastnina kot hci. Ampak taka je bila, ni zmogla biti boljsa. Po drugi strani je financno vedno skrbela zame po svojih najboljsih moceh. Samo na custvenem podrocju je bila pa kot kamen. Od mojega 18. leta naprej sva ziveli dalec narazen, videli sva se le na obiskih. Sele zadnji dve leti njenega zivljenja, ko je bila ze bolna, sva se se boljse razumeli, ceprav tudi takrat ni slo vse gladko.  Vedno sem zavidala tistim, ki so se dobro ujele s svojo mamo. Pri nama na zalost tega ni bilo. Ampak bila je moja mama, edina, ki sem jo imela.

Rada jo imam in ona mene. Marsikaj ji lahko povem, marsičesa pa tudi ne – ker me ne bi razumela, bi jo skrbelo, bi pametovala ;). Vem, da se nanjo vedno lahko zanesem, da mi želi le najboljše in v obratni smeri je enako.

Prijateljice pa so mojih let, pa sestra mi je tudi prijateljica. Taka, ta prava prijateljica.

Mami je mami. Prijateljice so pa prijateljice.

Bravo. Tudi meni se zdi tako. Dobri odnosi z mamo in hčerko. Ampak najboljša prijateljica ni nobena od njiju.

Že da bi bila moja prijateljica, bi bil lep dosežek. Na žalost je bila vse moje življenje prej moja sovražnica. Res, ne nakladam, vsak ,ki mi je naredil kaj slabega (npr prevaral ali kaj ukradel) je postal njen ljubljenec. Odkrito.

Tako da….:)

Jaz sem imela z mamo dober odnos, dobro sva se razumeli. Je bila pa moja mama zrela, prijetna ženska, globoka, neplehka.  Mož je imel pa obupno mamo, odtujeno , čustveno zavrto, polno pridig, v okolici ga je predstavljala kot najslabšega, v resnici je bil pa bolj priden študent kot ostali, ampak ona ga je predstavljala kot najslabšega, take mame si pa nihče ne želi. Ko je umrla, nismo čutili nobene žalosti do nje. Žal tako je. S prijateljicami je imela bolj iskren odnos kot do lastnega edinega otroka. Ene matere so žal res čudne.

Tudi moja mama ni čustveno zrela oseba, oseba, ki bi se postavila za svojega otroka, ki bi mu (iskreno) želela dobro, itd. Žalostno je, da je veliko mam takih, in bi bilo bolje, da ne bi imele otrok.

Mati je roditeljica otroka oz. hčerke, to je sicer posebna vez – lahko je dobra zaupnica hčerki, nikoli pa ne sme biti  oz. postati njena najboljša prijateljica skozi njeno življensko obdobje. To pomeni, da hčerka nikoli ni razvila dovolj svoje močne in neodvisne  samopodobe, da bi si bila sposobna ustvariti prijateljsko vez z drugo žensko osebo na visoki zaupni ravni , kot sakmo s svojo materjo.  To pa  je tudi lahko svojevrstna posesivnost matere, helikopetrski odnos, če si pridobi  in ima odnos s hčerko kot “najboljšo prijateljico”.

Imam sicer odličen odnos s svojo materjo, ni pa moja najboljša prijateljica. Kajti z materjo se ne moreš pogovarjati, podeliti, vprašati za nasvet o določenih  stvareh, o katerih pa se lahko z najboljšo prijateljico. Moja najboljša prijateljica je namreč še iz OŠ časov – že več desetletij, torej sva si tudi  generacijsko enaki in tudi razumeva marsikatero situacijo tako in drugače, ki in kot pa jih matere ponavadi ne.

Moja ni vredna naziva mama se manj prijateljica. Že od nekdaj išče same prepire z mano. Ne mara ne mene ne mojih otrok. Katastrofa od osebe.

Žal mi je zate, da si se znašla v taki situaciji.

Distanciraj, postavi meje, omejuj njen vpliv – ker se ti bo maščevalo z leti na tvojem zdravju, psihi, to pa ni vredno. Nisi dolžna ugodovati materi tako, kot to sedaj počneš – naj bodo  njeni vnuki, tvoji otroci njena ugodnost in ne samoumevna “pravica”   – imaš svojo družino, svoje življenje, verjetno tudi podporo v partnerju. Spoštuj svoje dostojanstvo.

Ni bila. Imeli sva čuden odnos, malo strahospoštovanja, iskrenosti  precej, nikoli pa ne prav prijateljskega odnosa.

Ha,ha, moj odgovor ne. Jaz se kar na glas smejim,ko slišim ,ko katera punca ,ali ženska reče,da je mama  njena najboljša prijateljica. Takrat si mislim, to dekle / ženska je malo posebna.

Še dodam: tudi moja moja mama ni bila nikoli moja prijateljica, ker me je vedno dajala v nič . Sin,moj brat ji je bil vse ,jaz pa mišji prdec in to mi je vedno dala vedeti.

Če sem se zredila,se je norčevala iz mene, pravila,ko sem se smejala ,da se smejim kot ,da sem nora ,kritizirala za hrbtom. Takšne osebe nimam za prijateljico in je nikoli nisem imela, mama gor in dol.

Včasih se sprašujem,kako so lahko ene in eni postali starši,ker si ne zaslužijo tega naziva.

Tudi meni postane slabo,ko kakšna ženska reče,moja mama je najboljša prijateljica. Takrat mi obrne želodec,ker si mislim,da ta ko to reče nima vsega urejeno pod podstrešjem.

Sem si želela ampak moja mama ni bila sposobna imeti bolj prijateljskega odnosa, ker je bila pač tako hladno vzgojena. Pa ji ne zamerim ampak razumem.

točno tako Lipa… si dobro napisala.

Dan danes nemores nikomur več zaupati prav ker je svet postal hudoben