Ola. Tako se govori.

Kar precej let nazaj smo šli na praznovanje rojstnega dne sorodnika, ki je praznoval kakih 10 ali 12 let. Ko smo mu dali darilno vrečko, j epogledal vanjo in rekel: A samo to? To sem vzela kot hec, čeprav ni bilo smešno. Najbrž se ni zavedal, kako to zveni, ni želel biti žaljiv. Bi pa morali njegovi starši v tej situaciji odreagirati. Samo niso. In tisti fant se še danes, kot odraslaa oseba, tako obnaša.

Res je da “je otrok ogledalo staršev”. Včasih, pri nas je veljalo “vsakič” ko smo mi šli na obisk ali ko so k nam drugi prihajali, lepo smo se zmenili da bodo vljudni, da ne delajo neumnosti…take reči. Ne moreš otroku pustit da je nesramen, kdo jih lepemu obnašanju bo naučil če ne oče in mati.
Moderno-nemoderno, Kultura, olika je v celem življenju najbolj važna stvar, če človek tega nima…žalostno.
Malo verjetno je da se bo manir naučil na ulici, tisto kar otroku pove mama ali oče, je za otroka “zakon”!

Otrok je popolnoma nevzgojen. 6-letniku je že kristalno jasno, kako se obnaša. Tako staremu se da dopovedat, da se darilo vzame in se zanj zahvali. Kakšno metanje daril po tleh? Kje pa piše, da vsi ljudje imajo na pretek denarja, da kupujejo “mulcem” glih kar si zaželijo in v nevemkakšnih vrednostih?

To je tipični otrok permisivne vzgoje. Uničen že od začetka. Stavim da vse vajeti vzgoje drži v roki mater. Oče bi to že zdavnaj prekinil.

moj sicer bonbonov ne bi vrgel po tleh, in rekel, da je brezveze..bi se pa sigurno zmrdoval, vprašanje če bi se zahvalil, bi že naredil tako faco, da bi se takoj vedelo, da mu ni všeč-…pa ga imam drugače za dokaj dobro vzgojenega otroka..otrok je naraven, takoj pokaže svojo reakcijo, zadovoljstvo, nezadovoljstvo, jezo, pristnost..ne pa tako kot mi, ko dobimo darilo, katerega smo v mislih že vrgli v koš za smeti..naredimo se pa vso fino, prijazno, hinavsko,kako nam je darilo všeč in je oh in sploh..

tudi moj je bil do 4 leta prav prijazen srček..zdaj pri skoraj sedmih pa bi si namislil tudi kakšne podobne neumnosti kot ta fant zgoraj.

Tudi če jih ves čas učimo kaj je prav in kaj ne, posebej pred obiski jih je potrebno opomniti na lepo in spoštljivo obnašanje.
Verjemite, se splača, ponos na otroka je tisto ki starše naredi “dobri starši”.

hahah škoda da imaš otroka. Sploh se ne gre za to ali mu je darilo všeč ali ne. Gre se za to da izkažeš spoštovanje da si darilo dobil. Tudi meni marsikaj ni všeč pa naj sedaj žalim tistega ki mi ga je prinesel. Kaj če je moral pol leta šparati za to? kaj če se je dva dni trudil zanj? tako materialistično razmišljanje otroka je katastrofalno.

Bil pred kratkim v dvomih kaj kupiti eni deklici za 5 roj.dan in seveda pokličem mamico od deklice in mi odg. na vprašanje česa se bo največ veselila: Ah, kr denar ji prnes!

Ne vem, a se splača kaj komentirat?

kdo drži vse vajeti?
fantek, v šolo bo treba, v šolo…

Jaz se strinjam z možem, ki pravi, da je to še otrok. Na sploh vidim, da družba od otrok zahteva, da se obnašajo kot mali odrasli in pričakuje odrasle, zrele odzive, ki jih lahko človek doseže ne samo z vzgojo, pač pa predvsem z dozorevanjem in izkušnjami. Za kaj takega ima 6 letni otrok še čas.

Razvijanje dojemanja pojma hvaležnosti se prične razvijati pri 3, 4 letih. Pri 5 letih nekateri otroci razumejo “situacijo” povezano z odzivom hvaležnosti, nikakor pa ne v celoti celega pojma. Posebej ne v tako kaotični situaciji, kot je zabava za rojstni dan, povezana s pričakovanji tako otroka, kot okolice. Dodajte še 30 odraslih in 25 otrok, ki opazujejo malčka, kako ob takem dnevu sprejema darila. Nedozorelost, kaotična situacija, pričakovanja z ene strani otroka, z druge strani nas odraslih, ki prežimo na otrokovo reakcijo – in imamo diagnozo na pladnju: RAZVAJENEC!

Se vi sploh zavedate vaše obsodbe? Se je kdo potrudil tega otroka ocenjevat v drugi situaciji? Se je kdo trudil sprejet tega otroka, kot še otročjega in presodit, če je bila celotna situacija za njega preveč? Še niste videli otroka, ki se v taki situaciji mami skrije za hrbet (TA JE VZGOJEN!!!), se skrije pod mizo (TA JE “SAMO” SRAMEŽLJIV!!!!), ostane brez besed (TA JE PA TAKO VZGOJEN, DA BI GA KAR IMELA!!!)…

ja, je nevzgojen. in mene najbolj moti pri teh stvareh da starši ne odreagirajo!!!!

14 dni nazaj smo imeli podoben primer doma. od moža nečakinja jih je imela 8. ko ji čestitaš gleda stran in zavija z očmi. da ne govorim kako da roko. tastu pred mano je celo rekla (ko ji je govoril vse najboljše bla bla bla) ob zavijanju z očmi MA JA NO…DEJ HITR

njeni starši pa nič! tud moj mož pravi eh saj je še otrok…meni se pa zdi da pri 8 ni več taka mala nedolžna punčka

Danes otroci praznujejo rojstne dneve najprej v krogu družine, še enkrat v krogu družinskih prijateljev, pa v šoli, vrtcu in še posebej z nekaj prijetelji, s katerimi se kao več druži.
Zakaj, če se tega ne zaveda, je pa potrebno toliko pompa. In seveda, ker starši pripravijo pogostitev tudi pričakujejo, da se jim strošek preko daril povrne.
Otrok ob vsem tem marsikaj sliši, nikakor se ni rodil s takšnimi pričakovanji. Otrokom običajno več kot darila pomeni druženje. Starši pričakujejo darila, seveda imajo še rajši denar, ker z igračami že tako ne vedo kam.
Bodite pa prepričani, da lačen tri letnik, se bi pošteno zavedal, bil hvaležen in to tudi jasno pokazal, ko bi mu nekdo ponudil kos kruha. Njega ne bi bilo potrebno opomnit naj se zahvali.

No pri 8 letih jim zna biti že kar lepo po pubertetniško nerodno. Vsaka interakcija z odraslimi ljudmi je cela muka in zadrega, sploh pri formalnih priložnostih, kot so voščila, rokovanje, uradno izrekanje čestitk – je cela kriza. Moja tamala bi se raje skrila v mišjo luknjo kot nekomu ponudila roko za čestitat.

Aaaampak.. na nas starših je, da jim pojasnimo, da so te stvari pomembne. Da so predvsem starejši ljudje zelo občutljivi in hitro žalostni, če se ne obnašamo vsaj za silo spoštljivo do njih. Morajo se naučiti ločiti med tem, kako se obnašajo oni med seboj in kako se obnašajo do odraslih. Pravila lepega obnašanja so konec koncev tista, ki nas na nek način ločijo od živali. In fantič iz prve zgodbe sicer je otrok, je pa tudi nevzgojen otrok, za kar so krivi njegovi starši. V takem primeru, bi moral posredovat starš, otroku vzet darilo in povedat, da če mu ni všeč, da ga bo dobil pač drug otrok, ki ga bo znal ceniti. Pa še teti bi se moral opravičit za tako grdo obnašanje. Pri šestih morda čut za hvaležnost še ni razvit, mora se mu pa povedat kako se obnaša v javnosti oz. ne obnaša. Prav in narobe pa menda se že da pojasnit. In da imajo slaba dejanja slabe posledice.

hm, pa ste pomislili, da ti otroci samo na glas povejo tisto, kar bi si mi odrasli mislili pri sebi, medtem ko bi se vljudno smehljali in hlinili hvaležnost? Da jaz dobim vrečo bonbonov, ki jih sploh ne jem in so sam cukr, najraje bi jih res takoj zabrisala v smeti, ampak mi družbene norme prepovedujejo tako vedenje. Ti otroci pa so iskreni v svojih reakcijah in ko jih vzgajamo, učimo manir in vljudnosti jih s tem učimo hinavščine, laganja, zatiranja iskrenih, spontanih odzivov… včasih do te mere, da sami več ne prepoznajo svojih hotenj in čustev in samo iščejo odziv, ki bo zadovoljil okolico.
seveda imajo družbene norme nek namen, sicer bi se pobili med sabo (no, sajvčasih tudi se), ampak potem pa pridemo do tega, da si tašči ne upamo povedati, da naj vnuka ne fila s sladkarijami, šefu, da naj nas ne izkorišča, prijateljici, da nimamo časa za kavo… preprosto ne znamo več reči ne, notranji konflikti pa nas razžirajo.
Tako da… odgovor ni enostaven, vzgoja v iskrenega, a vljudnega odraslega pa še manj.

Moj komentar: TOTALNO NEVZGOJEN OTROK
ali pa retardiran.

Naša tamala je stara 5 let in ima polno rit vsega, ampak darila je pa vsakega vesela in se lepo zahvali. Če kaj muti, ko vedno podučim, kako je treba.

Imamo pa v sorodstvo enega takega fantiča in obup, kako ga straši razvajajo. Mali se mi prav smili, kako ga dejansko uničujejo in vsako leto je malo bolj nemogoč.

LP, Nik@

Tokrat je vzrojil zaradi vrečke sladkarij, lahko bi tudi zaradi knjige ali pa, če mu ne bi bil telefon, ker on želi drugačnega.
Otrok je nevzgojen, predvsem pa so revni na duhu njegovi starši.
Zagovarjaš hitre in spontane reakcije. Ampak neke norme lepega obnašanja pa vendarle obstajajo in če se jih ne zmoremo držati pomeni, da je z nami nekaj narobe. Zelo narobe. Vsekakor bo otrok presenečen, ko mu bodo nekoč tuji ljudje strigli krila in ga učili zmernosti, potrpežljivosti in osnov lepega vedenja.

Tudi meni se zdi, da je le še otrok, in ti večinoma delujejo nagonsko. Darilo mu ni bilo všeč in je to pokazal na način, ki ga pozna. Napaka je v njegovih starših, ki jih njegovo dejanje očitno ni nič zmotilo. Jaz vem, da bi svojemu otroku takoj povedala, da ni naredil prav, naj vrečko pobere, se opraviči in zahvali. Pa verjetno bi mi bilo nerodno do neba, ampak take zadeve je treba razjasnit takoj ne pa čez par ur doma. Treba mu je na jasen način povedati, da se tako enostavno ne dela. Zdaj sta dve varianti, mogoče je tastarim od tamalega po domače dol viselo, kako se otrok obnaša, pač saj je mali ane, mogoče jima je bilo pa prenerodno zdaj tam dramo delat. Lahko da je otrok razvajen in nevzgojen, lahko je enkrat tako odreagiral, ampak će mu ne bo nekdo pokazal pravega obnašanja, bo nadaljeval take vzorce…

Njegovi starši niso nič rekli? Nič čudnega, da je popolnoma nevzgojen!

Pri meni bi to naredila samo enkrat – prvič in zadnjič. No, ampak ni, ker smo se začeli vzgajat takoj, ne šele, ko bi nam splezala na glavo.
V nasprotnem primeru bi me bilo na smrt sram pred tistim, ki bi bil deležen takega odziva.

Če starša priredita zabavo za otrokov RD (teh je vse več in seveda preveč) in ob tem še čakata, kaj bo kdo otroku prinesel, potem sta nezrela, nedorasla, posledično pa je petletnik slabo vzgojen. Na tako zabavo so pride samo enkrat.

To je zelo nevzgojen otro. Najbrž starši niso nič boljši

Otrok ni kriv, krivi so starši. Oni bi MORALI reagirati na to otrokovo potezo in ZAHTEVATI, da se otrok opraviči teti. Otrok bi moral dobiti kazen v smislu “Opraviči se teti, danes pa ne boš dobil igrač, niti priboljška, ker to, kar si naredil, ni bilo lepo in je teta darilo kupila iz srca”.. Najhujše, kar starši lahko naredijo je, da ignorirajo otrokovo početje oziroma da ga celo tolerirajo v smislu: “Ah, saj je še majhen otrok in ne razume”. Postavljati meje najstniku, je veliko prepozno.

Otroka se mora po takem dejanju postavit na realna tla – ga trdo prijet in mu povedat, da se tako med dostojnimi ljudmi ne obnaša. Dobit mora dobro lekcijo in tudi kazen. Ne glede na to, ali mu je darilo všeč ali ne, ga mora vljudno sprejet in se zanj zahvalit.