Je to rešitev?
samo sanjarila……upsssssssssssssss
tega ti tvoj ne more pričarati..žal……pa nisi ti kriva..sploh ne……temveč tvoji starši, ki so te ustavrili, da s poroko ne končaš uživanja..khmm..mater sem zakompliciral…veš kaj…..adrenalinči……..ti si..si……moja…….., reciva nekak tak…
….vsedla se je na rob mize pred njega in razširila noge.Počasi si je poslinila prst in si začela božati…
»Si želiš moj jezik« jo je vprašal ..že ob pogledu nanjo zrajcan……ni ji hotel takoj priznati, da je zelo očarljiva… Bila je pred njim in mu ponujala svojo mucicoo, vso mehko, nežno, pobrito, a v notranjosti prepojeno s slastnim sokom dolgo pričakovanega poželenja…… približal se je z ustnicami in jo najprej začel poljubljati po nogah…… S slino jo je skušal počasi pripraviti na to, da bi ji jezik končno lahko pomočil v njeno sočno mednožje….. Začutila ne nelagodnost……svoje partnerja še ni nikoli prevaral…….toda čutila čudno in nemirno ščemenje in pričakovanje vročega jezika, da bi ji prinesel hitro in močno odrešitev………
Končno je le začutila vrh njegovega jezika , ki je začel svojo pot spodaj in se nemirno prebijal v sredino potrebne muce…… Potem ples okoli luknjice, njegovva usta, ki so posesala ustne, na koncu še trdi gumbek…. Z jezikom se je zalizal v ta sladki nabrekli ščegetavček in začel naglo lizati po njem. …To jo je spravilo v norost. Prijela ga je za lase in ga začela vleči še bolj k sebi…. Videla je le njegovo roko ki je segla med svoje razprto mednožje, poraščeno z dlačicami…. Vse hitrejši gibi njene roke, s katero si je drgnila klitoris, so sovpadali z gibi neutrudnega jezika……..
Takrat ji je prvič prišlo, butnila je v njegov obraz in si z roko podrgnila ščegetavček. Ječala je od sprostitve, ki je končno prišla………..
Potem je vstal….sedela je na mizi….. in jo objel in jo poljubil na obraz, njegovi poljubi so polzeli kot dežne kaplje po njej, navzdol, po vratu, po dekolteju….. Začutila je vroče ustnice na razgaljenih prsih…
Kako je pogrešala te nežnosti….. Njen moški ji ni mogel dati takih….. Nežno in vznemirljivo, da se je vsa naježila, vztrepetala……
Objela ga je….se stisnila čisto k njemu…….z svojimi nogami, ga je ovila okoli nokov, kot da bi se bala, da ga bo izgubila…… nasmejana je zamižala od tega pregrešnega dotika……
Zavedla se je končno občutila tisti pravi, čutni in nežni sex……..zavedla se je, da je tudi Ženska……
Hotela sta zapolniti vrzel za vse dolge sušne mesece in nadoknaditi vso tisto strast, ki je bila zaprta v njunih srcih in telesih………do tega trenutka……
Odšla sta s kraja ljubezni in že naslednji večer sta si napovedala zmenek……..
no mala……čakam………
ja, je treba priti do spoznanja, da če obstaja težava, ni treba z glavo skozi zid ampak lepo okoli nje… rešitev se vedno najde….
Ma, v bistvu me ne muči nč drastičnega, same brezvezne stvari in ker sem občutljiva, ker mi vse hitro pride do živega, se mi prvi hip pri kakem problemu zazdi, da ni rešitev…najprej je tako, potem šele začnem razmišljati kako pridi do rešitve…ampak, najprej bum, da se s tira spravim in šele potem ‘ja, saj se da’….ma kaj vem…..
Za mano je v nekaj letih par šokantnih stvari, ki so mi sesule življenje (tragična smrt v družini, finančni brodolom, stanovanjski problem, služba na nitki,….)…tko nekako je bilo in sedaj sem zeloooo razrvanih živcev, kar se seveda pozna na intimne življenju. Bilo je hudo ampak sedaj mislim, da se kr pobiramo, tko da…še dobro da sem vztrajala in nisem obupala, ker vidim sedaj svetlo prihodnost.
Tko nekako…..
Pa manjka mi optimizma!!!!
ja, nikol ni tko hudo, da bi bilo kar za obupat- razen če si neozdravljivo bolan in ni več upanja zate. vse se da rešiti, na tak ali drugačen način. Zdi se mi da je najtežje (vsaj meni) priznat poraz (kakršenkoli že, ljubezenski, finančni, službeni,…), preboleti in začeti znova oz. od tam kjer si končal. In tako je tudi bilo: finančni polom smo rešili, stanovanjski problem tudi, služba ok…samo izguba bližnjega..to mi pa ne gre….pogrešam in pogrešam, zelo, pa je tega že 5 let……
ma ja, to je neizogibno in kapo dol pred tistim, ki uspe in zna v zelo kratkem času ‘zakjučit’, dati na stranski tir zadevo, živeti naprej (ker je treba).
Sem se tako vrtela v začaranem krogu, da mi je bil vseeno če jutri sploh še bom obstajala. ma ne da se tega razložit. Še dobro da sem se tok pobrala, da sem šla naprej. In danes imam celo otroka in hvala bogu je en smejoči sonček, mi je vrnil voljo do življenja pa vendar, še vedno se spominjam grenkobe ki mi jo je prinesla izguba bližnjega, vsak dan se spomnim, ne mine in ne mine. Res je da čas celi vse rane, pa zakaj hudiča ravno pri meni tako dolgo časa. Škoda, ker nisem bolj flegma.
prvi korak si naredila že, s tem, ko si se pobrala in ko vidiš svetlo prihodnost! To je dobro in pravilno:)
Smrt bližnjega je velika izguba, vendar pa moraš vedeti, da je ta oseba še vedno s tabo. Bedi nad teboj in ti pomaga. Živi v tebi. Ne pozabiti osebe, ki je umrla…..ampak živeti zaradi nje!
Zdaj imaš še druge osebe, ki so ti in ti morajo biti blizu, na tem svetu. To je otrok in partner. Gradi na tem, ker temelje imaš postavljene.
Saj veš, veliko pogovorov je potrebno…to se bo kazalo potem povsod. Ne čakaj, da fant sam pogrunta, kaj pričakuješ od njega, kako naj ti pomaga, če ne ve (ali noče vedeti). Povej mu direktno…(mislim tisto, o skrbi za otročka). Ne dovoli, da bo patrner bežal iz družine, da bi mu kdorkoli pomenil več kot ti, naj ti zaupa, naj se ob tebi počuti varno, ker ga sprejemaš takega kot je.
Ja, to je tudi bila/je težava. partner mi je dal čas, ki sem ga rabila, da sem se pobrala, ni mi pa pomagal pri tem, ker….ker ni znal, mogel, hotel. In na vse, je pa sedaj, ko se mu je rodil otrok, totalno pogorel na celi črti in ne razumem, ne vem zakaj. Kr roke je dal od sebe in bežal od obveznosti. Pa je drugače zelo zanesljiv človek, nikoli ne zataji, ne zamuja, je resen, vse naredi zame…ampak tole….ne vem…. ma sedaj vem, da gre na bolje, nekaj dni nazaj ga je celo zvečer sam uredil in nahranil za spanje in dal spat. Bravo…
ma, saj bo…..
:))
čez par let mu bom na ta račun ‘izprašila rit’, da se bo kar kadilo.