JEZIKOVNE ŠOLE – pripombe, predlogi
Letos bom začela z učenjem v jezikovni šoli, učila pa bom osnovnošolce (prvi trije razredi devetletke). Prosila bi za vašo pomoč…
Tisti forumaši/ce, ki imate otroki v jezikovni šoli: mi lahko prosim napišete, kako ste bili s samim tečajem zadovoljni?
Kaj ste si najbolj zapomnili?
Kaj vam je bilo najbolj všeč?
Kaj pa bi mogoče spremenili?
Še kakšni predlogi za novopečeno ‘učiteljico’?
Malo me je strah tudi bolj nemirnih otrok… Kakšen nasvet, kako jih obvladati? 🙂
Jaz sicer nisem starš, ki bi imela otroke v jezikovi šoli, sem pa tam učila.
Predvsem bodi sproščena in prilagodljiva, pa ne se branit pogovarjat z otroki tudi o čem drugem, kot je le snov. Preden začnete z uro, jih vprašaj, kako so, kako je bilo v šoli recimo, če imajo veliko domače naloge – tako da vidijo, da te zanimajo. Če so imeli kakšno kontrolko (tisti, ki jih že imajo) itd, pa še o drugih dejavnostih, ki jih imajo, če se kdo ukvrja s kakim športom, plesom itd.
Če otroci čutijo, da imaš interes zanje, ne le za snov, veliko bolje sodelujejo. Vsaj moja izkušnja je taka. Tudi nisem bila prestroga glede discipline, dovolila sem, da vstanejo, se sprehodijo po razredu, če je bilo pretežko sedeti pri miru, ker vem, da so pač otroci, ki so bili prej že ves dan v šoli in so enostavno nemirni. Če so kdaj morali kaj povedat, kaj pojamrat, sem prisluhnila.
Dobila sem enega “problematičnega”, ki se je pri prejšnji učiteljici že skoraj izpisal, pri meni pa je šlo zelo dobro. Res je, da sem tudi jaz morala s starši govorit, da so ga malo opozorili, a načeloma sva dobro sodelovala, ker ga nisem skušala “zatret”. Če je hotel, se je pač usedel na tla in delal na tleh, med branjem je dajal pripombe glede slikic v knjigi recimo – kar je prejšnjo učiteljico spravljalo ob pamet:)), jaz sem pa mu nazaj odgovarjala in se strinjala z njim ter se smejala ob njegovih (moram reči, kar duhovitih) komentarjih in je bil potem veliko bolj miren in spoštljiv, ker ga nisem tretirala kot mulca,ki ga je treba ukrotit, ampak sem ga jemala resno.
Moja izkušnja je, da otroci zelo dobro čutijo, ali jih, kot sem rekla, jemlješ resno. Če je bilo kakemu otroku nerodno sodelovati pri nečem, ga ne siliš, ampak mu probaš dati kako drugo pomembno vlogo, recimo jaz sem rekla, prav boš pa samo gledala, a sem dodala: si pa publika – in vsem povedala, da je pomembno imeti publiko in da je to strašno fino, ne?:))) Ali sem potem prosila takega otroka, da meni pomaga, da mi kaj prime, odnese itd, tako da se je ravno tako čutil vključenega. Počasi so se vsi sprostili.
Strogo nisem dovolila zafrkavanj, zasmehovanj koga s strani drugih otrok, to je bilo striktno ne. Bila sem večinoma zelo prijazna, a ko sem bila stroga, sem bila stroga in konec. Dovolila sem zelo veliko, a kar nisem pustila, nisem in pika.
Pa veliko sem se otrok dotikala, pobožala po hrbtu recimo. Tako nezavedno ustvarjaš en topli odnos. Eden ni maral, tega se spomnim in potem njega nisem, a večinoma so imeli radi – ne da bi se zavedali sicer, da sem recimo stopila do njega/nje, ko mu kaj ni šlo ali pa kar tako in sem položila roko na hrbet ali na njegovo roko. Velikokrat sem jih pobožala po glavici in veliko sem se smejala.
Ne vem, če sem ti kaj pomagala, a predvsem je najpomembneje, da jemlješ otroke kot ljudi in ne kot male zverinice, ki jih moraš dresirat:)), da so ti njihove tegobice in radosti pomembne in s tem se že ustvari vzdušje, kjer se da delat. In ne pričakuj preveč, ne bodo se naučili kar žgoleti v tujem jeziku takoj in tudi ne dovoli, da ti kake pripombe staršev pridejo preveč dp živega. Jaz sem imela super izkušnje, a najde se kak starš, ki ti dobesedno začne solit pamet – ostani trdna. Seveda odprta za predloge, a vseeno svoja.
Če je kak otrok zelo nemiren, tako da moti vse ostale, ne oklevaj poklicati staršev, da naj se malo z otrokom pogovorijo; moraš kaj narediti, ker sicer so ostali prikrajšani. Pa tudi če komu šepa ali mu kaj res ne gre, se kar pogovori, naj starši vedo, kaj se dogaja. Sicer boš najbrž imela govorilne ure in roditeljske sestanke, pa najbrž jih boš itak videla, ko pripeljejo otroke.
Pa – to delo je naporno, to je dejstvo. Jaz poučujem zdaj odrasle in je to čisto nekaj drugega. Snov je zahtevnejša, a glede discipline se ne da primerjat. Otroci veliko zahtevajo, a če prvo v njih vidiš ljudi, potem se vse da, so zelo razumni.
In kar se mene tiče: nisem vztrajala pri strogem redu in disciplini. To sem pač jaz, morda kdo drug ne bi, a pri meni ne gre tako. Ni me motil “kreativni cirkus”. Lahko se sedeli na mizi, tudi jaz sem se usedla na mizo, lahko so se presedli, sprehodili, smejali – samo da se je delalo. Predvsem pri gibanju jih nisem omejevala, ker to jih naredi čisto živčne. Nisem pa dovolila segat v besedo, odgovarjat namesto drugega – kar je sicer kar naporno doseči včasih:)) itd. Sem bila precej sproščena in potem so bili sproščeni tudi oni.
Srečno!:))