Tisto “moško vprašanje” oz. odgovori so me vzpodbudili k tuhtanju, kaj pravzaprav ljudje vse zjutraj počnemo in koliko časa to vzame.

Meni je največ vredno tisto jutranje crkljanje, ko smo vsi štirje v veliki postelji in se cartamo do onemoglosti, pa še kakšnih pet minut spanja ukrademo. Po vstajanju pa smo se praktično od nekdaj sposobni spravit iz postelje v dvigalo v komaj kaj več kot pol ure. Zjutraj razen tega ne počnemo nič. Jaz sem eno uro po vstajanju v službi za svojo mizo, s tem da spravim dva otroka v vrtec, se odpeljem do službe, parkiram… Tuširamo se zvečer, med delovniki ne zajtrkujemo (no, otroka prideta v vrtec direkt na zajtrk, mož včasih poje kakšen jogurt, jaz ne morem jest uro ali dve po prebujanju). Da se štirje polulamo, umijemo in oblečemo pa res ne rabimo več kot toliko časa. Jaz tudi ko se namažem ne rabim za to več kot par minutk, frizuro pa imam itak tako, da je načeloma OK, če pa je res kriza pa je najhitreje, če si na lase kar umijem in posušim (pet minut). Tudi mož ne rabi več kot nekaj minut. Njega poleg običajnih opravkov čaka vsako jutro še britje – na elektriko, seveda, pa tudi ko rabi obleko in kravato se obleče ravno tako hitro kot kavbojke in puli.

Občudujem vse tiste, ki ste si pripravljeni zjutraj vzeti toliko časa, da vse poštimate. Kaj vse počnete od takrat, ko vstanete, pa do takrat, ko zapustite stanovanje? Koliko časa vam to vzame? Morate, hočete, vam tako ustreza? Ali smo samo mi tako brzinski ali je še kdo tak?

V 20 minutah od zvonenja ure sva v avtu. Takoj ko ura malo zazvoni skpćiva iz postelja, malega pustiva spat. Greva na WC, umivanje zob, oblačenje, jaz še puder in maskaro. Mož pobere smeti, jaz pa pripravim oblačila za malega. Vzameva še mobije in letiva. Imava pa srečo, da ni treba otroka vozit v vrtec, ker ima vartvo doma.

Jaz sem še na porodniški,mož ima
zjutraj zelo prilagodljiv urnik,tko da si vzamemo čas…umivanje,oblačenje,zajtrk,…Potem pa ne vem kako bo,bomo pa verjetno bolj na easy,saj se tudi meni ne bo vsako jutro mudilo!

lp

Pred porodniško sem vstala vsak dan ob petih (delati sem začela ob pol osmih), si naredila zajtrk, prebrala časopis in reklame trgovin (za dušo), oblekla (pred omaro stojim vedno najmanj 10 minut, ker ne vem, kaj naj oblečem), namazala, frizura (vedno kriza, ker imam tako neprilagodljive lase), včasih sem že napol skuhala zjutraj, pometla, pospravila, kaj za službo prebrala, počistila kopalnico…Potem še zajtrk za moža, ki vstane ob pol sedmih…itd.

Včasih sem še službo zamuduli, hvala bogu imamo drseči čas do osmih…

Sem pač bolj jutranji tip človeka, zvečer pa sem že včasih ob osmih spala!

Zdaj sem v porodniški, ko bom začela hoditi v službo, se že obremenjujem, kako bo, ker še bo treba otroka spravit…

Kaj si vse pripravite zvečer, kaj boste oblekle? Imam bolj malo cot, pa še od teh mi niso vse kaj prida pri srcu. Ker imam cca. 10kg preveč, se v vseh počutim tako široko, obilno, se mi zdi, da mi nič ne paše.

Pol petih? Zajtrk za moža, kaj nima rok?

Draga moja Maja!

Pri nas pa je zadnje čase tako. Ker možu ni sile zgodaj vstati, sem se odločila, da ga malo pocrkljam in ga zjutraj ne mučim – torej – lahko spi!

Jaz pa se zbudim ob 5.45, se stuširam in oblečem (šminkanje odpade – to pač ni zame), potem zbudim 3-letnega sina in ga napol spečega oblečem, nato pa še 1-letno hčerko. Ko smo vsi urejeni, gremo dat možu / tatkotu lupčka in gremo – najprej v vrtec, nato pa v službo! Ponavadi vse to naredimo v 45 minutah! Nismo ravno brzine, polži pa tudi ne.

Lepo se imej!!!

Vidka

Zjutraj vstanem 10 minut pred možem in otrokoma. Med tem časom popedenam sebe nato še ostale. Skratka od vstajanja pa da gremo od doma traja dobrih pol ure. (nadbudneža že komplicirata kaj bosta oblekla pa kaj obula pa danes bi jedla jutri ne…) Skratka smo relativno hitri ker smo prisiljeni v to.

Moja jutra so res samo moja. Čeprav moj mož ni ravno gospodinjski tip, pa vseeno zorganizira celotna jutra. Z možem vstaneva ob 6.15, in greva skupaj v kopalnico. Ker je mož vedno hitrejši, grem potem pripraviti zajtrk zase (jaz ne morem jesti) in kavo za oba, potem 10 minut skupaj pijeva kavo in klepetava, ob 6.45 grem jaz v službo, on pa zbudit sina, ki ga obleče (obleke pripravim zvečer že jaz) in pelje v vrtec. Ko se vozita proti vrtcu, sem jaz že v službi. Tako organizacijo sva postavila zato, ker je on popoldan zaseden in hodim po otroka v vrtec jaz, tako da sem potem zjutraj že ob 7.15 v službi. Delam pa nekje do 16. ure.

Če imam zjutraj službo vstanem ob 04.20, pristavim za kavico ali čaj, se oblečem, opravim ritual v kopalnici. Nato spijem kavico ali čaj in zraven kaj preberem. Ob 04.50 narahlo zbudim malega (takrat vstane tudi mož, če gre v službo) in ga oblečem. Med tem časom mož spije kavico in najkasneje ob 05.10 smo že v avtu. Malega peljem v vrtec jaz pa v službo.
Če pa sem prosta ali imam kasneje službo, pa se še malo pocrkljamo pod kovtrčkom. Tako paše.

Mi smo polži… Da vstanem in se spokam iz stanovanja rabim vsaj eno uro (sedaj ko smo trije)… Prej sem rabila vsaj 45 min…

Ne maram norenja navsezgodaj ker mi to TOTALNO pokvari dan… Smo različni… Jaz uživam v svoji počasni urici…

Med tednom imam ful dela. Zdaj na porodniški vstanem 6.20, grem kuhat kavo in čaj (za v termovko) + sendvič za moža za malico v službi, oblečem velikega, ker je koma, budim moža in od takrat ko vstanem in se odpravita čez vrata mine približno ura. Zajtrkuje nihče, me pa že zdaj skrbi kako bo potem za službo, starejši je zjutraj preveč zaspan, da bi se oblekel, jaz pa bom morala obleči še malega za vrtec. Bo pestro. Sama se ne ličim, lase spnem v čop, navlečem hlače in pulover in taka sem prej odmaširala v službo. Mož razvozi vse in tako bo verjetno tudi potem, odvisno od lokacije nove službe.

Jaz budilke ne slišim – in nikoli je nisem :))))

Torej:

Mož vstane ob pol sedmih. Medtem ko se kuha kava (pijemo filter) opravi v kopalnici vse kar je zjutraj treba. Potem nalije kavo, me zbudi in gre zajtrkovat.
Medtem se jaz stuširam, oblečem (oblačila pripravim vedno že zvečer), vzamem kavo in grem na balkon – ne glede na mraz, pijem kavo na balkonu, da lahko zraven še kadim. Potem še za nekaj minut zasedem kopalnico (make up), mož pa preko interneta preveri, kateri server ne dela, da si splanira delovnik.

Ob približno 7 in 15 odideva od doma. Pikica mirno spančka …. k sreči imamo varstvo v isti hiši.

Nataša

PS: dokler ne spijem kave ne odgovarjam za svoja dejanja :))))

Jaz sem naredila neumnost, za katero sem VEDNO, VEDNO govorila, da jo ne bom. Ker tamalčka vstaneta že okoli 5.45, jima namreč zavrtim 1 ali 2 risanki – ob njiju poje 3,5 letnica sadje, 1,5 letnik popije mleko.
Nato šele “zalaufamo”: sledi prepričevanje večje, naj se obleče in hkratno oblačenje mlajšega, vstane mož in za njega in otroka pripravi še kak kos kruha ali muesli. Medtem, ko oni zajtrkujejo,se jaz uredim, oblečemo mulčka in okoli 6.40 smo na poti.

Jaz sem pred porodniško vstajala ob 6h (na jutranji kavici smo se s sodelavci pred službo dobivali ob 7:15), se stuširala, si naredila zajtrk, medtem prebrala kakšne reklame ali nekaj strani iz knjige. Vse je bilo bolj počaaaasi.
Po končani porodniški vstanem ob 6:30, (tuširam se zvečer), zajtrka ne morem več spravit vase, se umijem, oblečem, namažem (samo maskara), nato ob 6:45 uri 1,5 letnega sina spravim pokonci in 15 minut kasneje sva že v avtu na poti v varstvo in nato v službo. Jutranja kavica pa sedaj odpade, ker pridem malo kasneje in grem direkt v službo (pa tudi paše mi ne več).

:)))))))))))))!
Ta zadnj stavek me spominja name! Je blo ~e bolje, pa je zdaj tako tecno zjutraj…
Lp, Mateja

Uf, Sabina, kocine mi gredo pokonci ob omembi te none ure, ob kateri sem vstajala pol življenja. SOVRAŽIM ZGODNJE URE!!!!! Ker sta starša začenjala službo ob 6h in smo imeli do vrtca več kot pol ure peš, smo vstajali 20 čez 4 zjutraj, da so me ob pol šestih oddali v vrtcu in bili ob 6h na delovnem mestu. Obup!

Mož zdaj vstaja med pol šesto in šesto, ker je edini, je car in lahko sračka, dokler mu paše oz. ga ne goni ura. Zjutraj poje samo jabolko, na poti do službe pa kupi sveže kajzarce, da jih pomlati ob beli kavi v pisarni. Do službe im adobro uro vožnje. Midva s prestolonaslednikom se še tiščiva pod kovtrom do 7h ali 7,30h, kakor gospodu ustreza. Včasih se na pol buden premetava po meni, včasih pa se mi navije okoli vratu in blaženo drnohcava vse do pol osmih. Potem sledi božanje, lubčkanje ter ukaz “ustat! mami, ustat!”, in takoj nato dostavek “tijan!” (tiran! – opazka, ki jo je pogosto slišal od naju, ko naju je metal pokonci) in širok nasmeh okoli in okoli glave. Če to ne zaleže, dobim še copate v ksiht 🙁 Ko se skoleham pokonci, sledi najprej wc meni in kahla sinu, zobke mijat, oblečt nato “fuštek” in “kofetek”, meni pravi, sinu bela kava. Ob 8h praviloma že zreva novim dogodivščinam naproti :)))

A maš ti vedno službo popoldne? Babji firbec mi ne da miru………

A jest? Ja, zmeri. Od 16-20.

O, reva boga.

Nikakor! Meni to ful paše :)))))

No, sej mogoče res, štiri ure. Glih prou. a se prav spomnim, da si TI enkrat pisala, da opravljaš moško delo? in oprosti, če sem spet kaj pomešala……..

Oh, kako rada imam to temo.

Jutro je moj najljubši del dneva. Vstanem kmalu po 5h (brez ure), potem pa 2 uri čistega uživanja brez bližnjih prisotnih, ker oba še krepko spita. Malega zjutraj popolnoma uredi mož in ga tudi v vrtec odpelje, vendar je to takrat, ko sem jaz že v službi.

In kaj počnem, me sprašujejo sodelavke. Uživam. Pripravim veliko skodelico Nesscaffe, medtem malo pomigam, to naj bi bila telovadba, potem vklopim računalnik in zelo na hitro preletim določene stvari (včasih tudi kaj napišem:)). Potem pa se zleknem na kavč, prižgem radio in preberem del knjige ali kakšnega gradiva za službo. In takrat imam čas resnično izključno zase, zato se mi zdi, da se napojim z energijo za ves dan. Preden se spravim, še obvezen tuš, ki je del obreda.

Ne morem si predstavljati, da bi, takoj po vstajanju že kurblala avto in napol v spanju letela v službo. Aja, tak obred vstajanja brez ure imam tudi med vikendom.

Pri nas pa mlajši vstane tam nekje od 5.00 do 5.30 ne glede na to da so prazniki, vikend, služba, … In takoj zalaufa s polno paro.
Tudi jaz komaj čakam da pridejo tisti časi, ko bo dolgo spal. A kaj, ko no komaj tri leta star. Sedaj se tudi ponoči še ene dvakrat zbudi in je res veselo.

Res ste dobre, da v tiste jutranje pol ure spravite toliko opravil. Jaz od nekdaj sovražim zgodnje vstajanje in jutranjo dirko. Ko sem bila frklja, sem morala vstati ob 4.20, da sem bila ob 5.05 na avtobusu (najbližja postaja je 1,5 km od mojega doma). S sosedo sva imeli vsako jutro jogging, ker sva šli vedno prepozno od doma.

Zdaj je glede tega bolje, ko so avtomobili. S sinom vstaneva ob 5.30, on si pripravi muesli, jaz pa samo čaj. Kljub temu, da imam za urediti samo sebe in da zjutraj nič ne berem, rabim kar pol ure. Pogledava, če je z babico vse v redu in se odpeljeva ob 6.00 – oddam ga na postaji, da gre v šolo, jaz pa v firmo. Sem sicer uradno v penzjonu, ampak nisem še uspela organizirati tako, da bi posli tekli brez moje navzočnosti.

Tudi jaz rabim zjutraj svoj mir. Tako vstajam ob 5.30, ob 6.30 pa grem v službo. To urico porabim za zajtrk, oblačenje, pet minut pred ogledalom. Včasih je sicer nujno še kaj pospraviti, načeloma pa ne, ker vse postorim že zvečer, vključno s priupravljanjem oblek za mene in otroke. Otroke v vrtec spravi mož, tudi iskat jih gre on, ko pa pridem domov (15.30 – 16.00), smo mi trije ekipa, saj ima on ponavadi še kakšno delo.
Skratka, zjutraj imam svojih 5 minut, tudi če na račun malo spanja manj. Ne morem hiteti…
Ob sobotah in nedeljah pa se v nedogled valjamo po postelj – komaj čakam…
Sicer sem pa tudi med porodniško ob 6 vstajala, saj sem tako našla par minut za računalnik.