spodnja tema me je kar malo razjezila.pa bi vas rada vprašala tole:
ko pridete domov na obisk-kvam ali kmožu-ali kdaj dobite recimo jajčka,meso,kak dinar, vam kdaj priskočijo napomoč kadar jo rabite,npr.otrok je bolan v vrtec ga na morete dati ,bolniške se ne upata vzet,pa ga mama popazi,zidate hišo so delavci pri hiši treba je skuhat dopusta ne dobite,pa bo tašča priskočila in skuhala…..pa še veliko je takih stvari.

NA vsa vpračanja je odgovor: Da, razen na zadnjega, ker ne zidamo!

res da je najbrž razližno od primera do primera…naš primer:

smo 4 sestre…sem najmlajša. prva si je nad hišo staršev naredila svojo hišo. do izgradnje so bili seveda pri starših z dvema otroci, oče ji je podaril parcelo, mama kuhala za delavce, skrbela za otroke. na pomoč pri varstvu, kuhi še sedaj priskoči (če sta recimo oba zjutraj v službi skuha ona), ravno tako dobivajo meso od nas, jajca, krompir

druga sestra se je poročila v sosednjo vas……starši pomagali pri varstvu, finančno, če je kaj zaškripalo

tretja sestra poročena 50 km stran, ko pridejo k nam….in ko gredo (beri: skoraj vsak teden) je prtljažnik poln…..

meni se obeta da bom ostala doma…sedaj sta starša še 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} fit (65,66 let) na kmetiji nihče ne pomaga…..občasno sestra ki ima hišo nad nami in seveda jaz…..in mi še na misel ne pride, da bi na stara leta jima pa rekal: morata iti v dom…..res ne…..ker si tega ne zaslužita….

in moja stara mama je vedno rekla: kakor boš ti svoje starše, tako bodo tvoji otroci tebe…..

Od svojih žal nič, ker jih ni več. Dokler je pa mami še bila živa, pa je od vsega naštetega bilo v izobilju.
Od tašče pa dobim vedno kadar rabim pomoč. Le občasno se zgodi, da se najini načrti križajo in pač takrat “zvisimo”, pa nič hudega. vedno so pripravljeni priskočiti na pomoč-le rečt jim je treba.

LP Maja

OK, jaz sem spodaj zapisala, da na stara leta ne bom skrbela za mamo.

Kaj imam od doma? Včasih kake jačka, solato. Najraje ne vzamem nič.
Pa ko grem na obisk – kaj moram prinesti zraven? Vse od wc papirja naprej,… skratka doma kupujem samo za nas tri, ko smo tam pa še za njih..

k.

Vse, za kar prosim in seveda je to obojestransko: oni meni in jaz njim.
🙂

Po poroki nisem dobila od staršev nič, razen glavic solate, ko sem prišla na obisk. Niti nisem nič pričakovala, da so mi dolžni dajati. Vem pa, da mi je bila mama pripravljena priskočit na pomoč v primeru, da bi jo potrebovala. Ta občutek je dragocen.

Pri možu je podobno. Ne dajejo mu nič, ker ne potrebujeva. Razen urico, dve varstva morda enkrat na pol leta, če ne gre drugače.

Zakaj tako? Najina želja po samostojnosti je bila tako velika, da sva jo že zelo mlada sklenila udejaniti. V za večino nemogočih razmerah sva ustvarila lastno gnezdo. Staršev nisva hotela obremenjevati, še manj izkoriščati. So pa take vrste, da jim je to ustrezalo in naju niso “posiljevali” z dobrinami. Z nasveti se pa nisva pustila. Res sva selfmademana. Morda mi gre zato na jetra, kako mnogi mladi pijejo kri staršem s svojo nemočjo reševanja problemov.

Ko žival odraste, jo frcnejo iz gnezda – in znajde se. Isto bi priporočila ljudem. Imeli bi manj zmazanih ljudi, več sposobnih in samostojnih… Jokcanje o nemogočih socialnih razmerah je le potuha, da si ni treba priznati, da se je najlažje šlepati. Včasih so rekli:sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal.

Seveda pa je tema preobširna za en prispevek. Visenje na starših ima posledice v vzgoji…večinoma drži, kar si si naredil, to imaš.

ne dobimo nič, na obisk gremo s škatlo keksov, domov pa po 2h polnimi ušesi, kako so oni super in kaj vse so naredili in oh in sploh. Vnukov niti ne pogledajo dobro, razen tega obveznega komentarja: joj, spet sta oba otroka čisto nova, a ni škoda tega denarja za otroška oblačila…
mi gremo tja 1x ali 2x na mesec in imamo dovolj.

In jaz sem tista, ki svojega življenja ne bi spremenila (se preselila na kmetijo, pa par letih bi lahko pustila službo, ker dela ne bi zmogla,…. nič smučanja, nič potovanj, dopustov, izletov… ker je po njihovem vse predrago) in delala tako, kot bi drugi žvižgali.

Sem pa pripravljena kupiti za njih varovano stanovanje in jih financirati do smrti.
in obiskati 2x na mesec z velikim nasmeškom.

In se strinjam z rekom: “Kakor si boš postlal, tako boš spal”

Pri nas ni navada, da bi si kaj dajali razen kadar se dajejo darila ob raznih praznikih. Dajemo si drug drugega na obisk si gremo, ker si želimo družbe. Seveda si delimo presežke peciva ali kaj podobnega, toda to ni zaradi tega da bi preprečili lakoto pri drugem. Meni bi bilo smešno, da bi mi tašča tiščala kilo moke ali liter olja – ne vem no. Če bi mi mati hotela dati denar bi bila užaljena, ker to pomeni, da me ima za nesposobno. Ali pa da bi jaz hčeri tiščala pet jurjev, če pa več zasluži kot jaz.Pomagali smo si pa z varstvom otrok in sicer na željo tistih, ki so imeli majhne otroke sam se ni noben vsiljeval. Mislim, da je pri nas navada, da mladi pomagamo starim, ki so že utujeni in manj zmožni od mladih. Npr. vozimo taščo k zdravniku, gremo namesto nje po nakupih itd.

Ko pridem od doma (mojih in njegovih) nazaj v Lj. prineseva s sabo:
– jajca
– krompir
– zelenjavo
– zimnico (rdečo peso, kumarice, papriko, kompote)
– kakšen štrudelj
– zamrznjene slivove knedelčke (večinoma, kajti le te tašča naredi ker ve da so mi ti še posebej dobri, ravno tako možu in sinu)
– suho klobaso
– pršut
– domači piškoti (ti so ali pa niso, odv.)
– ……..

Dobimo veliko od obojih. Zelo jih imam rada.

LP

Seveda vsak rad pomaga svojim otrokom na tak in drugačen način.

Od obojih staršev dobiva / dobimo; veliko in še več.
Čisto vse, kar si naštela, žana, nam nudijo ali so nam, ko sva zidala.
Čeprav so še vsi v službah, no tast je invalid, pa nam fizično ne more pomagat, pa nam drugače.
Vsem sem tako zelo zelo hvaležna in ne vem, če jim bom lahko povrnila vso to dobroto.
Tudi zato mi je bila tista pesem Mavričnega viteza tako všeč:

Ko smo majhni,
imamo majhne probleme,
mamo in očeta.

Potem nam rečejo:
»Odrasli ste, pojdite in živite življenje«.

Začenjamo se srečevati z velikimi problemi,
ki jih skušamo reševati,
kot se to spodobi za odrasle osebe.

Kdaj so nas temu naučili?

Saj smo vendar,
ko smo odraščali,
hodili v šolo v spremstvu staršev.

Starše potrebujemo tudi ko odrastemo in dobimo velike probleme.

CORA LA SON

MIDVA SVA SE PA ŽE ZDAVNAJ SPIJAZNILA DA NE MOREVA NA NOBENEGA RAČUNATI V NOBENEM PRIMERU. TKO DA OD NOBEDEGA NE DOBIVA NIČ. TAKO SVA SE ŽE SPIJAZNILA DA SVA SAMA ZA VSE IN TUDI TAKO NAMA ZNESE. LJUDJE SMO SI PAČ RAZLIČNI.

Od tašče in tasta imamo varstvo, kadar ga potrebujemo. otrok je sicer v vrtcu, a kadar zboli je vedno pri tašči (od septembra, ko je šla v pokoj). Prejšnje leto je vedno prišla moja mami, čeprav stanuje skoraj 100 km stran in ga pazila. Oba sva namreč učitelja in je zoprno z bolniškami. Ostalih stvari od tašče nimam – ne želim, da bi nam kuhala ali kaj podobnega.
Moja mami pa je sama in jaz sem edinka – in se popolnoma razdaja. Z denarjem nas je zalagala dokler nisva imela služb. Ko sva bila študenta, nama je skuhala ali dala meso za v Lj itd. Sedaj smo jo komaj prepričali, da denarja ne potrebujemo. Je pa tamalčku kupila sobo (350.000) in vedno mu kaj kupi. Naslednji teden gremo skupaj v toplice in obema z možem časti masažo. V glavnem moja mami je zlata: pa ne zaradi financ, ampak ker se res ful dobro razumemo in vem, da vedno lahko računam nanjo. Smo tudi dve leti živeli pri njej, čeprav ima staovanje veliko 35 m2, da smo si lahko uredili stanovanje. In tisti dve leti nismo ničesar plačevali (službo je imel samo mož), amapk je šla vsa plača za stanovanje. Tudi tašča se je takrat ponudila, da lahko živimo pri njih in plačujemo “samo” 50.000 na mesec. Sem že prebolela …

J.

Tašča in tast pomagata maximalno (živimo v isti hiši), moja mami nam zaradi svoje bolezni na žalost ne more pomagat. Vseeno mi nekaj manjka, če ne grem 1x/teden na obisk k mojim. In tudi otroka gresta zelo rada!

ravno ta teden sem pripeljala od doma najbolj božanski ajvar, kar ga je kje možno dobit in pa enkratno marmelado iz malin in češenj.
Pa ponavadi se sploh zdaj jeseni, peljejo z mano še kakšni kozarci vloženih kumaric, malo krompirja in podobno.

pa računam na bučno olje iz domačih buč:)
he he he, celo leto zbiram tiste male steklene kozarčke od Barille, da dobim vložene zadeve po butičnih porcijah, posebej za mene.

ja, moja mama je že zlata, kar se tega tiče.

Pri moževih dobimo parkrat na leto: povabilo na kosilo (ob rojstnih dnevih), jajca, solato in orjaško škatlo piškotov.

Pri naših dobimo: nenehna povabila na kosilo (njam!), pomoč in varstvo naših deklic, kadarkoli je to potrebno.

Denarja nihče nima kaj dosti, zato le-ta med nami ne kroži 😉

K moževim nesemo kakšen sok, k mojim pa precej več, ker smo tam zelo redni obiskovalci (beri: jedci) – vsake toliko poškilim v mamino omaro, kaj rabi, grem v trgovino in kupim nekaj “špecerije”.

čao