Ej, če kdo ne deli enakega mnenja s teboj še ne pomeni, da te napada. :)) In ja, za razliko od tebe sem jaz prepričana, da sta za varanje navadno (ne pa vedno, eni so res šusi – tako moški, kot ženske) kriva oba. Saj si tudi sama pisala, da se ne zgodi iz danes na jutri. To se strinjam. Ampak prej ali slej se ljudje spremenimo, prva zaljubljenost popusti, začnemo živeti v dvoje in stvari, ki so se nam zdele samoumevne, so naenkrat za partnerja lahko moteče, vsakdanje skrbi, služba,… Vse to nas pripelje v neko drugo sfero. Se pa morata OBA partnerja truditi, da so takšne stvari zbalansirane, oba se morata prilagajati. Če se poznata, sta se pripravljena pogovarjati in sproti reševati težave, bo odnos v veliki verjetnosti uspel. Če ne, pa prej ali slej nekdo išče popestritev izven doma… Ja, ker se nista OBA trudila.

Sploh pa… Zadnje čase je bilo nekaj postov, kako je ženska spoznala tipa, dobila mal mehka kolena in takoj postala vsa mokra. :)) Jaz sem skor dol padla ob branju odgovorov, da naj navali itd. (kljub temu, da je bilo napisano, da imata oba družini). Torej, če se ženska zaljubi v drugega naj navali, kljub temu, da s tem prevara svojega partnerja. Če pa to stori mož pa je prasec. :)) Vsi enaki, vsi enakopravni? :))

LP

Zakaj je kriv on? Ker isce sreco drugje, ker ga ti ne znas/noces osreciti?

Ko res veš, da je to res, ga počakaš in povabiš na pogovor, daš mu možnost, da ti pove iskreno kaj se dogaja, če bo tajil, mu nakaži, naj neha, da vse veš in naj pove kako in kaj. Nato je le še na tebi, to sprejmeš in rešujeta svoj zakon naprej, ali se poslovita in gresta vsak sebi, druge rešitve ni, vse drugo je le zakrivanje resnice in podalševanje nekega obdobja, ki si ga nihče ne zasluži. Ampak pozor, če se boš odločila, da gresta dalje, potem ga ne spominjaj vsak dan na varanje, mu tega ne očitaj vsak dan in mu ne najedaj, kajti ti si tista, ki si se odločila nekako pozabiti na to, mu oprostiti in iti dalje, zato boš hočeš, nočeš morala to potisnit nekam stran, ponovno nekak zaupat, kajti če tega nisi zmožna, je bolje, da rečeš takoj adijo! Mogoče ti bo vse lažje razumet, če boš naredila še pri sebi končni račun, le zakaj zaboga je potreboval to varanje, seks drugje??? je šel kar tako, iz dolgočasja, lušta, ali je tak tip, ali pa doma že dolgo ni seksa, ali je ratalo vse monotono…iz tega se potem učita dalje, da se vama še kdaj ne zgodi kaj podobnega.

Ljudje imamo dar govora. In pomanjkanje popestritve, dolgčas, naveličanost so težave, ki se jih da rešiti, samo začeti se je treba pogovarjati o tem. Če pa kdo to fazo gladko preskoči, je pa zame a priori kriv on. Samo jezik bi bilo treba stegniti, pa bi se stvari morda začele obračati v pravo smer. Če pa volje za pogovor ni, potem pa ja, hajd čez plot, ampak čezenj ga res ni zapodila žena.

Vedno se zamislim nad tem, kako hitro so ljudje pripravljeni pripisat krivdo zrtvi – posiljena zenska se je prevec izzivalno oblacila, 4-letni deklici je bilo pravzaprav vsec, da jo dedek otipava, pesec se je na prehodu tako obiral, da ga ni bilo mogoce ne povozit. Kar je grozljivo, je to, da se tako ne opravicujejo samo storilci, ampak tudi opazovalci. S psiholoskega stalisca izvira ta logika iz tega, da nam je pred zrtvijo nelagodno, pa potem iscemo za to nelagodje eno bedasto racionalizacijo. Cisto ista logika velja pri tem, da sta oba partnerja kriva, kadar pride do varanja – lepo vas prosim.

Osebno sicer mislim, da je par SMSjev se kar dalec od varanja, je pa resen opozorilni znak – in sicer na to, da gre za zvezo z nezrelim partnerjem, ki se mu zdi fino hodit po robu prepada, ker misli, da v prepade vedno padajo drugi, on je pa prepameten in prevec zvit, da bi se mu lahko zgodilo kaj takega. (Isto velja za povzrocitelje prometnih nesrec).

Ce ce zveza dveh ne funkcionira (meni nikakor ne lezi izraz, da mora en partner drugega osrecevat – podobno kot to, da zenska pri seksu daje svoje telo), se morata partnerja usest in se pomenit – kar je skrajno tezko potem, ko so se ze nagrmadile zamere in obtozevanja z obeh strani. Pogosto je edini izhod zakonsko svetovanje, ampak bognasvaruj, potem bodo ja ljudje (starsi, sosedje, prijatelji) mislili, da je med nama kaj narobe. Zato pac eni raje doma potiskajo glavo v pesek in si mislijo, dokler imam ciste gate in stumfe in skuhana nedeljska kosila, je boljse, kot da bi spakiral, ampak mogoce me pa kje za vogalom caka ena cisto nova sreca, kjer se ne bo treba cisto nic trudit, kjer mi bo novi partner bral misli in zelje kar iz oci. Za to, da bi odkrito rekli ‘ne gre vec, zacel bom na novo’, imajo vecinoma premalo jajc, da o zapletih s premozenjem, otroki in stanovanji niti ne govorimo. Koliko ljudi poznate, ki so sli narazen, preden je bil vpleten nekdo tretji? Jaz po statistiki na prste dva od dvanajstih parov iz moje okolice v zadnjih nekaj letih, pri katerih je prislo do locitve, pa se tam se je pri enem nesrecno koncalo. Vidite, to se zdi meni strahopetnost in prelaganje odgovornosti na drugega ali na tretjega.

Priporocam za zacetek to, da se najprej obadva ohladita – ti vsaj en teden ali dva ne bezaj vanj in mu ne stikaj po telefonu, povej mu pa, da rabis cas za premislek. Vmes pojdi v kaksno knjiznico in si omisli kaksno od svetovalnih knjig, temeljito se pomeni s kaksnim konzorcijem prijateljic (vedno je bolje, ce slisis vec razlicnih mnenj) ali pojdi h kaksnemu svetovalcu kar sama. Vzemi si magari dan ali dva dopusta in dobro premisli.

Medtem ne izsiljuj od njega kaksnih obljub, da tiste zenske ne bo vec klical ali ji SMSjal – saj ni majhen otrok, da bi ti moral obljubit, da bo priden, ti pa ne njegova mati. Odrasel clovek mora sam vedet, kako se mora obnasat. In pogosto se ljudje, s katerimi ravnamo kot z otroki, tudi obnasajo kot otroci.

Potem pa dajta najprej en vikend otroka k enim ali drugim starsem in se pomenita. Ce se sama ne moreta zmenit, je cas za zakonsko svetovanje.

Vsekakor uporabi custva skupaj s pametjo, pa se en majhen namig oziroma parafraza: locitev je – tako kot mascevanje – jed, ki najbolje tekne hladna.

SG

Takole ti bom rekla. Glede na to, da nimam pojma kakšen odnos, vezo imata, ti lahko svetujem le to, da se z njim pogovori. Iskren pogovro o njegovih in tvojih napakah, kje sta se izgubila, kaj vaju veže (tukaj izločita otroka, ker gre samo za odnos mož in žena in ne starš-otrok). Ko bosta to iskreno predelala bo ti vsaj 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dana rešitev tvojega problema.
Sicer pa bi jaz glede varanja rekla tako. Varanje je nabolj podlo, blesavo, ravnanje, ki ga kdorkoli premore. To velja za ženske in moške. Za mene so to čustveni invalidi, ki niso sposobni reševati problemov, ki jih imajo s partnerji in se odločijo za najlažjo pot. Varanje je totalno podcenjevanje, nespoštovanje partnerja in zanj ni opravičila. Ja najlažje je reči, da ljubezen čez leta mine, da ostane navezanost, da so druge stvari bolj pomembne. Ljubezen je sklop vrednot, kot so spoštovanje, iskrenost, pozornost, sposobnost sprejemanja in še več. Če te vrednote zatajijo, potem več taka veza nima smisla in uničuje celotno družino, vključno z otroci. Če mislite, da delate svojim otrokom uslugo, ker ostajate z njihovimi prevarantskimi očeti ali materami se motite. Ta črni madež dela najprej nesrečnega prevaranega, kar se hitro prezrcali na otroka, ker negativne energije in žalosti se ne da na tak način izgubit. Vprašajte vaše otroke, ko bodo odrasli, kako srečno otroštvo ste jim dali, ko so neprestano gledali razočarane, žalostbe starše, ki se v nedogled prepirajo, ki se niti malo ne spoštujejo in v prvi vrsti nimajo radi samih sebe, da si dovolijo živeti v takem stanju s kopico izgovorov. Takrat boste dobili najboljši odgovor na vprašanje ali ostati s partnerjem, ki vara. Enako velja za partnerje, ki zlorabljajo bodisi fizično bodisi psihično.

bravo billy

Meni je pa cudno to, da se niti ne potrudi zabrisati sledov. Ali sta vidva ze tako dalec, da mu je tudi to ze vseeno ? Mogoce pa ti ne vidis realne slike in njemu ni vec do vajinega zakona. So pa tudi taki neodgovorni moski, ki delajo kar jim pase in jih niti malo ne zanima kaj se dogaja z drugimi okoli njih. Morala bi malo vec napisat…
Ce pa ze pokas kufre, pa daj njegove…..

Trptrapa, tudi zene bi lahko svoje nezadovoljstvo resevale s pogovororm, ne pa s tezenjem, nerganjem, navelicanostjo…

SG, ne pripisujem krivde zrtvi in ne branim moza, samo oporekam tistim, ki trdijo, da je izkljucna krivda prasca, ki je ubogo zensko preveral.
Za vse kar se v eni zvezi zgodi, sta zasluzna oba, pa naj bo to dobro ali slabo.

Ja, potem pa prevaraš, ker ti je vse to presedlo in kriva sta seveda oba. Eden, ker je nergal, drugi ker je varal. Hmmm, zanimiva primerjava, da se o teži ravnanja sploh ne pogovarjam.

Psihicno nasilje : varanju. Tezenje, nerganje, najedanje, ukazovanje, vecno nezadovoljstvo (pa ne nezadovoljstvo s partnerjem, ampak nalaganje krivde partnerju, ker je sama nezadovoljna sama s sabo)… Veliko psihicno nasilje, ce mene vprasas. Definitivno ne bi bila v takem zakonu.

A ti si pa čist popolna al kva?

joj mene…kaki predpražniki…
kriv je tisti ki prevara, naj bo t.i. prasec ali pa prasica, v vsakem primeru je krivec tisti, ki gre v drugo posteljo.

kaj pa če bi fasale klofuto? a bi isto rekle? “sej sem bila tudi malo sama kriva, ker mu nisem zakrpala nogavic včeraj pa predvčerajšnjim sem mu pozabila dat kruh na mizo….”

Ne morem se znebiti vtisa, da tvoje “odkritje” zate pravzaprav ni bilo kot strela z jasnega. Že davno prej si vedela, da je tvoj dragi vse prej kot idealen mož, vsaj kar se tiče drugih žensk, prav gotovo ni bilo prvič,da je letal za tujimi kiklami.Če v resnici gre do konca ali ne, pravzaprav ni niti bistveno, gre za to, da ne zmore realizirati tega, kar je obljubil pred oltarjem. Vzela si pač ženskarja. To si dobro vedela, a si verjetno upala, da se bo spremenil, se zresnil, sploh ko bo dobil otroka.
To se seveda ni zgodilo.
Zakaj je ženskar, ima lahko globoke korenine. Zakaj potrebuje potrditve lastne “vrednosti”, ve samo on. V bistvu gre za to, da je v sebi negotov, čeprav deluje popolnoma obratno.
Sprašuješ, kaj lahko narediš. Bolj malo, pravzaprav troje – ali se sprijazniš in trpiš ali si tudi ti občasno posladkaš življenje s kakšnim mladcem ( v tem primeru bi pa zeeeelo burno reagiral na kakšen pikanten SMS, verjemi!) , ali pa – odideš. On se spremenil ne bo, sploh ker se mu ne zdi, kaj bi sploh bilo kaj narobe. To jemlje kot svojo pravico.
Odločitev je tvoja, prinesel pa jo bo čas.

A nisi vedela, da je večina žensk tukaj popolna žena, odlična ljubica in predana mati?

Ja zdaj pa že malo brkaš pojme. Da ne bi bila v takem zakonu pa je velika razlika od tega, da varaš.

Tudi opazila ja.

Jap, popolnost je moje drugo ime :)))

Ves kaj, tudi pri prepirih smo zenske se kako ostre, jezikave in zlobne, znamo tako zadet nekoga, da ni res. Moski se odmika, me pa za njim in jezikamo. In potem je nasilnez, ker nas je trescil. Madona, vcasih ko katero poslusam kako pizdaka mozu in ga ponizuje, bi jo se jaz za usesa! Ne opravicujem nasilja, ampak je reakcija v takih primerih popolnoma cloveska.

So primeri, ko moski varajo zato ker “morajo” in ko pretepajo zene, ker so nasilni ali alkoholiki. Ampak roko na srce, ogromno je takih primerov, ko zenske pri moski same izzovemo taka dejanja. Je kriv, ker je prevaral, ampak tudi zena nosi precejsen del krivde, zakaj se ni prej pogovorila o svojem nezadovoljstvu in razcistila, ne pa samo nergala in tezila. Velikokrat krivdo za varanje nosita oba, pa ce ti to sprejmes ali ne.

Glej, meni je jasno, kaj hocem od zakona in bi prepoznala situacijo, katere si ne zelim ter bi poskusala na drugacen nacin resiti zakon ali pa ne ostati v njem. Vecina ljudi zivi z nekom zato ker je to druzbena norma, biti porocen in imeti otroke, ni jim fajn, pa iscejo potrditev, sreco, ugodje drugje. Ne gredo narazen, ker je to sramota, pa se otroke imajo in zakaj bi sli od nekoga, ki ga dobro poznajo k nekomu drugemu v neznano?

Tudi tukaj na forumu je cel kup zensk, ki so porocene samo zato da niso same, kao zaradi otrok ali financnega polozaja. Kar poglej malo poste prejsnjih let.

ŽN, imaš prav, kriva sem sama v tem, da stalno težim, kar mi mož tudi očita. Ampak jaz sem tako nezadovoljna, da moram vse jaz pospraviti, da je logično, da grem jaz po malega v vrtec in pa pride domov par ur kasneje itd. In potem “pizdim”. Ampak… po mojem mnenju je to razlog, da se pogovoriš, ne da greš druge ženske osvajat. Kar mi je najbolj žalostno je to, da mislim, da se mu ne zdi nič groznega to, čeprav se je potem opravičil – ampak mislim, da mu je bolj žal, da sem odkrila. Aha, mi pa grozno očita, da sem mu brskala po telefonu in mislim, da mi res ne verjame, da je bilo po naključju. Je pa res, da ko sem našla en sms, sem tudi vse ostale pogledala – ja pa a je to čudno???? Tudi če ostaneva skupaj, ne vem, kako naj mu zaupam. Ko sem rekla, da če ostaneva skupaj nočem, da se dobiva z bivšimi na kavah itd. (kar je priznal, da počne, ampak mi ne pove, ker ve, da mi ni prav) je rekel, da na take omejitve pa ne pristane in da mogoče je pa res boljše, da se ločiva. Odlično, ne?

Ce ciljas na to, da se tlacim med popolne forumske matere in zene, si dobro brcnila v temo. Preberi malo moje poste, nikoli se nisem imela za popolno.
Edina moja popolnost je v tem, da vsem forumskim enomiselnim postom poskusam dodati utez se na drugo stran tehtnice (kaj ces, vaga po horoskopu, pa morajo bit utezi na obeh straneh).

E, sranje. Ne vem, kako bosta rešila, vendar ti svetujem, da se pogovorita z ohlajenima glavama, ne v navalu jeze, žalosti in besa. Glej, jaz nisem hotela apriori nate zvaliti, da si ti kriva. OK, težiš mu, ker si sama. Potrudi se najti boljši način, da ne boš težila. Jaz sem tudi stalno bevskala, pa sem dojela, da gre pri enem ušesu notri, pri drugem še isto sekundo ven. Potem sem pa enostavno prepustila del obveznosti njemu. Je enkrat rekel, da je WC umazan. Jah, sem rekla, naj vzame cunjo in spuca. Jaz lulam v sede, nič ne špricam naokoli. Ko mu je zmanjkalo nogavic je tudi dojel, da se ne perejo in zlagajo v omaro same od sebe. Ko mi je enkrat rekel, da ne delam prav (prepir, ko sem rez iz lufta padla ven, ker se mi je predolgo nabiralo, šlo je za sina) – en teden sem mu prepustila popolno skrb za otroka. Peljati ga je moral v vrtec, ga iti pravočasno iskati, mu skuhati,… Pa je počasi dojel. No, nama je tko zneslo, ogromno nasvetov sem dobila tule gor (beri starejše poste od TinkareC). Je pa res, da je popolnoma zaupanje v partnerja iz obeh strani. Jaz zase vem, da bi težko oprostila, pozabila varanja ne bi. In bi verjetno stalno žnarala, ne bi zaupala. V tem primeru je morda res najbolje si vzeti vsaj odmor in iti vsak zase, vsaj za nekaj časa, da se glava zjasni, čustva se pokažejo kakšna so dejansko…

Ne vem, kaj naj ti še rečem, želim ti le, da zaživiš mirno. In prosim, nikar se v tej situaciji ne odločita še za enega otroka. Prvo poštimajta svojo vezo. Srečno! :))

Ne rabiš biti popolna oseba, da veš da imaš tudi ti napake in ne zvališ vse krivde apriori na druge.

LP