Kaj pa mi otroci ločenih staršev
če si že študiozna, potem še pamet uporabi. Saj se noben (razen nekaterih moških, ki se nesmrtno zaljubijo v 20 let mlajšo) ne loči za hec, ampak ker so v družini resni problemi (alkohol, nasilje, kurbarije, zadolževanje) in gotovo je vse skupaj travmatično. jaz imam najraje spise, ki se začnejo z …. Peter je bil rojen v popolni 8 članski družini, kjer je prevladoval očetov alkoholizem. Mati je bila za potrebe otrok neodzivna, že v OŠ so se pojavili problemi z ….. in tako naprej 5 strani.[/quote]
študijo, kjer vsak obdela neko področje in ga potem predstavi, šele po predstaviti bo nastala jasnejša podoba delikvence in vzrokov. Definitivno lahko za svoj segment potrdim, da je pojavnost tega problema v spisih do sedaj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, sem pa nekje na 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} celotne kvote.
Ko se bo pojavil spis, kot ga omenjaš, mi ne bo najljubši, ker nima niti enega elementa ljubkosti! Saj veš kaj mislim ne?
Lahko pa odpreš svojo temo o traumah otrok iz številčnih družin, o neodzivnih materah, alkoholiziranih očetih….šolskih problemih……..
To temo sem pač odprla kot sem jo, zapisala ugotovitve za katere razumem, da so nekatere osebno razvnele.[/quote]
če je pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, potem pa ti 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} lažeš. Kar je slabo, ker boš svoje podatke predstavljala kot neko sveto strokovno resnico. Še posebej , če jo boš še ozko interpretirala, mešala vzroke in posledico itd. Ni vsak za vse
Za toliko je govora:
Žal mi je, da si morala kot otrok toliko pretrpeti zaradi staršev. Na žalost se te stvari prenesejo še v dobo odraslosti in se moramo še tam soočati z njimi. Sama sem tudi mačeha (nimam nič z ločitvijo)… njegov sin prestaja isto kot ti, le da po naši strani jaz nimam otrok od prej, imava pa skupnega otroka. Njegova mama pa ima partnerja z otroci, ki prihajajo k njemu na obisk. Z rojstvom najinega otroka se je njegov odnos do očeta popolnoma spremenil. Nikakor ne more sprejeti, da imamo otroka. Z očetom ne želi imeti stikov. Z mamo ne se ne da dogovarjat oz. karkoli se dogovorimo naredi ona tako kot njej ustreza, pa če je prav ali ne. Sprašujem te, kaj bi bilo tebi kot otroku prav, da se naredi, da se situacija izboljša. Naj še povem, da je bil sin star 12 let in da je bil zelo navezan na očeta. Oboževal ga je… Kljub temu, da ga mož redno kliče, se ne oglaša na telefon ali pa je zelo nesramen do njega. Jaz sem zaradi težav, ki jih je povzročala mama ostala v pasivnem odnosu oz. se zaradi ljubega miru nisem hotela vtikovati v karkoli. Mogoče ni prav, vendar, če bi poznala njegovo mamo, bi razumela.
Točno tako.
Namesto,d a bi uporabljali zaščito, seksajo še naprej brez zaščite. Nezaželeni otroci pa potem trpijo posledice.[/quote]
Ne klamfaj no. Glej ti imaš porušene pojme, vidiš sliko, ki ti jo je mama položila v glavo, realnosti ne boš videla nikoli in tudi sama ne boš znala živet srečno in odgovorno, pa naj se sliši še tako kruto. Lahko, da je oče bil čuden, morda deloholik, kar je odvisnost in se da zdravit, da te oče ne mara ti je intuicijo zagotovo vcepila mama, tvoj odziv na očeta je bil temu primeren, njegov nate pa ravno tako.[/quote]
Proti zlobi ni zdravila in prevzgoje. Tebi res osnovne stvari niso jasne. Ti si tukaj najbolj indoktriniran.
Jaz sem to punco samo citirala, izsek iz spisa!
Je pa v nadaljevanju zapisala, da je svoje občutke skrivala zato, da ko so jo vprašali, so jo vprašali tako, da se je bala prizadeti kogarkoli, če bi očetu potožila o mami, bi oče nahrulil mamo, in obratno, potem pa še pogovor z zatoženim staršem, ki bi vseboval spet veliko mero krivde.
Moje mnenje je da otrok izdela strategijo preživetja, ki najbolj najeda ravno njega samega. Njegova starša naj se vsedeta skupaj z njim in ugotovijo kaj je, če ne gre drugače, prek CSD.
Kar se pa njegove mame tiče ni kriva nič več in nič manj kot tvoj mož, to je dejstvo, ki ga moraš tudi ti razumeti.
Da je potreben pogovor vemo vsi, vendar je v praksi to težko izvedljivo. Sin se noče pogovarjat, mama pa včasih sodeluje, večinoma pa ne. Tako kot večkdo ima zelo visok ego. Da gresta dva narazen, sta vedno kriva oba, drugo pa je razlog zakaj. Sprašujem, kaj bi bilo potrebno s strani starša naredit, da bi otroku pomagal skozi situacijo. Glede na to, da je z mamo težko komunicirat, jo pustimo pri miru.
oprostite ampak res mi je bizarno to nabijanje krivde ženskam, mamam, ki so se zaradi nasilja in ostalih grozljivosti odločile za ločitev. To je čisto mimo in smo kot družba totalno bolani, da se to počne.
Obstajajo alkoholiki, nasilnežio, psihopati, sociopati, ženomrzci..in vi ti znajo svoje stanje najsijajneje prikrivati in zakrivati pred potencialno partnerko samo da pridjo do rednega sexa (ker to pa vsi odrasli nosilci y kromosoma pač potrebujejo). Ponavadi se njihova prava narava pokaže ravno v nosečnosti ali po rojstvu prvega otroka in takrat začnejo maksimalno manipulirat in partnerka zaradi njihovih laži in jojonja zelo težko odide (redkokatera zmore) in pogosot se “zgodi” še en pa še en in tako dalje otrok…ker več otrok ji uspe naštepat manjša veretnost je,da njegova sužnja pobegne, ker se tak tip zelo dobro zaveda svoje tržne slabe vrednsoti….sicer se pogosto še na veliko gonijo naokrog, ker nujno nujno ptrebujejo nove in nove potrditve…
In ja otroci, ki odraščajo v takih razmerah so razvaline…in so v večini primerov veseli, da gre zadeva narazen. ne moremo pomagat, da ti otroci potem skrivajo svojo bolečino pred materjo, ki jo imajo neskončno radi in ji ne pvoedo kaj si milsijo in je ne želijo prizadeti, saj kakšen pezde (to je Rugljev strokovni iraz za te primerke) je njihov oče jim je tako ali drugače jasno.
Ampak to sploh ni tema tega posta in smo popolnoma zašli. Ločitve so dejstvo, posledice po njih zaradi novih partnerstev za otroke pa so tema o kateri naj bi razpravljali!
Mi jezanimivo, da npr. vsi terapevti ljudem, ki so v ločitvi, traumah in ostanejo sami z otrokom ali sami kakorkoli že tako blazno svetujejo zdravilo za vse v novem partnerstvu, ker naj bi bilo to kao za otroke super duper in da je to kao mnogo bolje kot pa če starša ostaneta sama…kot vidimo iz prvotnega zapisa ta zadeva sploh ne pije vode!!!! Da je otrokom zaradi teh novih partnerjev in razširjenih družin pravzaprav slabo? Mogoče je res dosti boljša varianta, da ima oče oz. mama čas za ljubimko/ljubimca ločen od časa za otroka in svojega sex-partnerja ne vključuje v “družino”? Pa da s takim “partnerjem” pač živi ločeno dokler otok vsaj srednje šole ne konča? Verjetno bi bila to najboljša rešitev in najbolj odgovorno do otrok, kaj menite otroci ločenih staršev? Al je mogoče vsaj dopust z “razširjeno družino” lahko zabaven?
To krepko je pa totalna neumnost. Grozljivo. Sploh si ne predstavljam kaj bi bilo, če se moja dva ne bi ločila do moje polnoletnosti. Verjetno bi naredila samomor ali pa šla od hiše. Zdržala vsekakor ne bi.
Mami zamerim le to, da se ni že prej ločila kot se je.[/quote]
Ja, govoriš pač misli matere, ki te je zmanipulirala in indoktrinirala, svoje identite nimaš.
Če bi bila starša pod prisilo prevzgojena, namesto ločena, bi bila zadeva drugačna.[/quote]
Ja veš da. Zato pa ti vzameš avto s smetišča za 50 evrov in ga poštimaš, da se lahko v njem pelješ? Ne, lepo greš vsakih 5 let po novega. Drugi ljudje pa se naj trudijo z ljudmi, ki so totalno sklumpani in 100x več časa in truda porabiš kot če si enostavno drugega zbereš. Ali ločiš.
Večino ljudi sploh ne moreš popravit.
Eni preprosto ne razumete. Danes je več kot polovica ločitev za brezveze. Preprosto se vzorci permisivnih staršev prenašajo na otroke. Neverjetno velikokrat se zgodi da če so dve prijateljici ločeni bo kmalu še tretja, preprosto si razlog izmislijo. To pa zato ker je danes biti ločen očitno in. Največji problem je ker se ne ločijo glih tisti ki bi se morali. Če je v družini psihično in fizično nasilje, če se varata potem absolutno morata iti narazen. Drugih razlogov za ločitev pa preprosto ne more biti. In če otrok prihaja iz družine ločenih staršev obstaja prevelika verjetnost da bo sam isti. In to je težko gledat.
Zdravo, s tabo se popolnoma strinjam, moji starši so se ločili, ko je bilo meni 10, sestri pa 13 let, ostali sva pri očetu, ker pri mamici ni bilo mesta in prostora za naju, saj je bila takrat že noseča z drugim, ter tudi načrtovala novo družino z njim (izšlo se je dobesedno kot račun brez krčmarja, krčmar je “pobegnil, ostala je sama z otrokom) . Tudi oče je zelo kmalu našel drugo žensko, ki se je priselila k nam…Kaj sva s sestro doživljale…čez teden doma pri očetu, čez vikend pri mami, selitve zvezkov, knjig, oblačil, ko nikoli nisi vedel, kje imaš kaj..pred 3o leti tudi ni bilo tolk prevoznih sredstev, niti se nista starša potrudila, da bi nama olajšala te stike..Sprejeti dejstvo, da namesto tvoje mamice v postelji pri očiju, kamor sem se hodila občasno pocartat, spi druga, neznana ženska…jo gledaš pri vsakem obroku..se moraš do nje vesti lepo in vljudno zaradi očeta…da nima nihče skrbi za šolo, govorilne uro, izobrazbo, nastope., pa pride maturantski ples, ti pa namesto da bi se veselil plesa, živiš v skrbi, kdo bo kje sedel, da ne bo prišlo do kakšnega prepira, pa kako drugim razložit, kdo je kdo….grozaaaa…travme, ki nikoli ne ostanejo…bolečina, ki ostane v tebi…zato danes svojim dvem hčeram nudim vse, brez česar sem jaz ostala. In če kdaj pomislim, da bi šla s partnerjem narazen, saj veste, skrega se vsak par kdaj pa kdaj..pomislim, kaj bi s tem naredila svojim otrokom…in me mine do takšnih zamisli o ločitvi. Zato vsakomur, preden se odloči za ločitev, naj premisli, naj poprosi otroka ločenih staršev, kaj so doživljali, pa morda si bo kdo premislil.
Ja, to je res, da veliko ljudi nepremišljeno naredi otroke. Ne bi smeli imet otrok in ne bi bilo težav.
Je pa, če že naredijo otroke in nista za skupaj. Najbolje za otroke, da gresta narazen.[/quote]
ja, potem pa z novim partnerjem še skupnega … “tavmesni” so pa večkrat zapostavljeni …[/quote]
Ampak, če bi taka dva ostala skupaj, bi bilo za otroke še dosti slabše. Še pod nos bi dobivali kako sta se morala žrtvovati za otroke in zaradi otrok ostati skupaj.
Pa stalni prepiri in tako naprej. Da ne rečem še kako nasilje.
ja, potem pa z novim partnerjem še skupnega … “tavmesni” so pa večkrat zapostavljeni …[/quote]
Ampak, če bi taka dva ostala skupaj, bi bilo za otroke še dosti slabše. Še pod nos bi dobivali kako sta se morala žrtvovati za otroke in zaradi otrok ostati skupaj.
Pa stalni prepiri in tako naprej. Da ne rečem še kako nasilje.[/quote]
Mogoče ja mogoče ne!
V bistvu je veliko scen, ko je drug zakon slabši od prvega, pa vztrajajo, ker pač, če še še enkrat ločijo, bodo izgledali čudno! Zadnjič je ena celo tukaj govorila o tem, da ostaja ker pač ima sedaj 3 otroke (s prvim možem je imela 1) in pa 2.moža popolno amebo. Ful ji je žal, ampak je kot je. In če je bil prvi zakon slab je ta drugi popolnoma zanič.
Zdaj pa razumi logiko takega razmišljanja.
Ločitve so bile,so in še bodo.Pričakovala sem,da se bo pisalo o tem kako pomagati otrokom oz. tisti,ki ste bili v tej situaciji kaj ste želeli,da bi starši naredili za vaše boljše počutje pa niso.To da ste želeli,da bili spet skupaj in da bilo vse v redu,je želja vsakega otroka,pa čeprav ste vedeli,da se to ne bo zgodilo.
“Ko sem sem prišla k očetu na stik sem si želela samo mir, nobenega spraševanja kaj želim, kam bi šla, kako sem! Pa potem igraj se z njim je tvoj polbratec, pa kaj če je, on mi je bolj tuj kot mojih 18 sošolcev, vidim ga 1x na 14 dni. Pa potem kaj bomo jedli, pa…….! Hudiča naj naredijo tako kot so navajeni, naj skuhajo kar so mislili, ker mi je utrujajoče, da podzavestno ugotavljam pravilne odgovore, da se trudim da ne zaidem v kako temo, ki nas vse spravlja v zadrego. Ne morem jim povedati kaj v resnici mislim o vsem skupaj, zato naj mi dajo mir, laži nerada govorim”