Mamice, kaj si mislite o tem?

Do zdaj sem sina nagradila, če je kaj uspešno opravil ali se zares pri kakšni stvari potrudil. Kazen pa je sledila za kakšen “prestopek” ala: nič igranja na računalnik, manj TV in podobno.

Zdaj sem ubrala drugo taktiko. Po novem sinko zbira nalepke. Veliko jih ima že od prej, ampak zdaj smo kupili album, kamor jih bo vlagal. Kupila sem ene res fenci nalepkice, ki se jih je zelo razveselil in si rekla: Ali čakam na trenutek ko si bo zaslužil in mu jih dam – ali pa mu jih dam in povem, da jih bom ob prvem “kiksu” vzela nazaj?

Kako se vam to zdi? Meni se zdi smiselno, vseeno pa se malo sprašujem ali ni le narobe, če nekaj daš in potem vzameš nazaj? Sem pa mu vse razložila in se strinja, zanima me le, kakšna bo reakcija, če bo potrebno nalepkice vrniti?

jaz mislim, da ne bo razumel. Če mu jih hočeš dati, mu jih daj, če ne, pa ne. Meni bi se zadeva zdela izsiljevanje … Kar je dano, je v zlato jamo zakopano – bi ti rekel moj sin.

T.

Če nekaj daš, daš. Podariš, ker želiš nagraditi.
Jemanje nazaj je čisto mimo, izničiš dogodek nagrajevanja.

Ja, jaz tudi mislim, da je mimo. Mi smo ravno zadnjič, ko je hči nekaj sinu najprej velikodušno podarila, potem pa, ko ji je nekaj nagajal, hotela to vzeti nazaj, jemali lekcijo “Kar je dano, je v zlato jamo zakopano…”. He, he, jima je bil izrek tako všeč, da sta že zaradi tega pokapirala bistvo. In na tem izreku tudi nekaj je. Povsem dobronamerno ti svetujem, da tega ne izvajaš, ker mislim, da bo sine dobil napačno sporočilo, da lahko vse, kar nekomu podari, vzame nazaj. Si predstavljaš, da začne prijateljčkom težit, naj mu vrnejo darila, ki jim jih je podaril npr. za RD, ko se bodo skregali? Po mojem tega nočeš.

Piki Miki, se strinjam s predhodnicami!
Ko mu daš je njegovo, ali pa mu daj kdaj drugič!
Lp, mateja

Khmm, kaj pa če mu daš za nagrado po eno, dve nalepkici? Ko jo zasluži jo dobi, ko ne ne. No, kazen pa naj ostane enaka.

Če pogledam sebe, ne bi imela veselja z neko podarjeno rečjo, če bi nad njo visela grožnja, da mi bo ob kakšnem kiksu odvzeta. Ne mu pokvarit veselja do podarjene stvari z grožnjo. Ali daj al pa ne daj.

Ja, saj poznam ta rek: kar je dano, je v zlato jamo zakopano.

Čeprav sem imela čisto natančno v mislih, da bi ta dogovor recimo držal 1 teden, nakar bi mu dala nove in za stare več ne bi veljalo.

Ah, sem zakomplicirala kaj?

Verjetno tudi tako ne bi bilo prav, čeprav če sem zares iskrena, se mi tudi za vsako nagrado recimo nalepkica (ali pač karkoli drugega) zdi malo izsiljevanja. Pa da ne bo pomote, nikoli mi ni rekel, mi boš kupila to in to, če bom naredil to in to.

Ko sem bila sama majhna, me niso nagrajevali in tudi kolikor mi je poznano mojih prijateljev ne, zato se mi zdi vse tole nagrajevanje nevem no kako bi se izrazila – malo materializma.

Največja nagrada bi morala biti pohvala in sama opažam, kako se mu zasvetijo oči, ko ga pohvalim. Ampak včasih je pa le prav, da se otrokom da kakšno malenkost, pa se očke še bolj svetijo.

No ja, sem pač kiksnila, no zdaj mu ne bom razlagala, da sem si premislila in da mu jih dam za vedno. Bom videla kaj se bo zgodilo.

Lp

Za moje pojme – NIKAKOR.

Prvič zato, ker darilo, za katerega v samem startu veš, da ga lahko izgubiš, ni več darilo.

Drugič pa zato, ker dajanje nagrad (v tem primeru nalepk) kar tako brez razloga ni več nagrajevanje, ampak “kupovanje vsega, kar mulcu srce poželi”.

Za moje pojme naj ima vsaka nagrada in vsaka kazen za seboj jasen in nedvoumen razlog. Da bi mi podarjeno stvar v bodočnosti kdaj vzela, pa že v startu povedala, da obstaja možnost, da se to zgodi … Uf, mami Piki Miki, z mano kot hčerko bi na tak način zelooooo težko shajala 😉 Mislim, da bi šele s tem začela proizvajati konfliktne in kazni-vredne situacije.

LPM

Sem mu pa vse razložila in se strinja….le kako bi bilo drugače? Če je to taisti otrok, ki je moral sam prati svoje spodnje hlačke z Vanishem (ne, ne bom pozabila)…mi je jasno tudi zakaj se strinja.
Kaj si mislim? Da mu raje prisluhni in prenehaj eksperimentirat na svojem otroku.

Lp

Ti pa si brezmadežna, ja pa jade.

Naj povem, da se sine že dolgooooooooo ni pokakal v hlačke in tega je vesel tako on kot mi, tebi pa kar ne gre v glavo pa ne gre.

Verjamem, da si se hudo razveselila, ko si videla moj nick in v glavi že razmišljala kaj grdega lahko napišeš.

Ne Piki Miki, ni treba, da je človek alergičen na tvoj nick, ampak roko na srce, vse so ti povedale enako, da kar se da kot nagrado, se pač ne vzame.

Ko pa nekdo to poveže še s pretklostjo tvojih reagiranj glede sina mu je pa vedno manj jasno ali pa vedno bolj. žalostno.

reagiranj?

Priznala sem, da sem kiksnila, to naredi malo ljudi (prizna namreč), kikse pa vsak vsaj 1x ali pa večkrat naredi. Za tisto nazaj ne bom pogrevala, niti nisem jaz tako postopala, ampak to zdaj nima veze.

Res ste nekatere prav hudobne v duši, prav čakate, da nekdo napiše nekaj malo drugače, potem pa spet udri po njem, če tisto napisano ni tako, kot ste si ve zamislile.

kar pa se tiče zgornjega posta, če ne bi že sama razmišljala ali je to sploh prav ali sem hudo brcnila mimo, ga pa sploh ne bi napisala, a ne da? In mnenja do posta Žoži sem vzela dobronamerno, tisto pa vemo kam pes taco moli. K pogrevanju.

Če uporabljaš Vanish si brezmadežen? Ne boš verjela, toda še jaz sem zelo, zelo vesela, da tvoj sin ne kaka več v hlačke. Kaj ne bi bil on.V glavo je že šlo, ven pa res ne. Nimam vzroka se posebej razveseliti tvojega nick-a. Se pa vedno spomnim malega dečka in Vanish-a. Navezovala sem se na tvoje dejanje, zdej pa ali je le-to lepo ali grdo, bilo je natančno tako.
Lp

Piki Miki, močno priporočam v branje (pa ne le tebi) tole knjigo: Ni tako obsežna, super se bere, pisana je v obliki vprašanj in odgovorov. Res je dobra, odgovori so zelo konsistentni.

AVTOR………………. : Zupančič, Maja – avtor
ODGOVORNOST…………. : Justin, Janez – avtor
NASLOV……………… : Otrok, pravila, vrednote : otrokov moralni in
socialni razvoj
IMPRESUM……………. : Radovljica : Didakta, 1991
FIZIČNI OPIS………… : 226 str. , 22 cm
ISBN……………….. : 86-7707-013-3
PREDMETNE OZNAKE…….. : // moralna vzgoja // otroci //
mladostniki // otroška psihologija // psihologija mladine GLEJ: mladinska psihologija
UDK………………… : 159.922.7/.8:37.034, 37.034:159.922.7/.8
UDK ZA STATISTIKO……. : 159.9
VRSTA GRADIVA……….. : monografska publikacija, tekstovno gradivo,
tiskano, 2.02 – Strokovna monografija
COBISS.SI-ID………… : 27872512

Piki Miki napisal:

Kar se tiče tega, da si ga polomila, se strinjam s predhodnicami, ki so tudi razlozile zakaj. Dalec od tega, da bi te obsojala, ker se se prevec zavedam, da se – kar se tice vzgoje otrok in se marsicesa, mnogi hitro znajdemo na “tankem” ledu.

> No ja, sem pač kiksnila, no zdaj mu ne bom razlagala, da sem si
> premislila in da mu jih dam za vedno. Bom videla kaj se bo
> zgodilo.
Misliti mi je dal tale tvoj odstavek naveden zgoraj.

Kaj pa ce bi sinu vseeno razlozila, da si si premislila in zakaj? Moje mnenje je pac, da si otroci zasluzijo nase priznanje, da smo tudi starsi samo ljudje in kot taki zmotljivi. Ne vem, pac razmisljam, kako bo otrok dojel nepojasnjeno spremembo. Kot nenacelnost mamice, kot manevrirni prostor za naslednjic…?

Upam, da nisi zamerila ker sem razmisljala ” na glas”!

Lp

Najprej, Piki Miki, zelo se strinjam, da jih tod okoli ni veliko, ki bi na glas priznali, da so kiksnili. In to cenim, res.

Se pa moram strinjat z Zlobco:) – priznaj svoj kiks tudi tvojemu fantu. Ne dobesedno, pa vendar. Saj mu lahko enostavno rečeš, da si si premislila, ker si se spomnila na tisto “kar je dano…” in s tem samo poudariš (ter mu razbliniš vse morebitne dvome, če se mu je že kakšen porodil), da je to načelo “sveto”.

Zlobca in Enka, točno to kar sta predlagali sem naredila včeraj popoldne, ko sva sedela na kavču in ko je zlagal nalepkice in me vprašal, če mu jih bom vzela, ker se ni držal dogovora. Priznam, da me je stisnilo in sem se mu samo nasmehnila, ga pobožala po ličku in mu z nasmehom rekla, da sem si premislila in mu jih dam za vedno in da ni prav če mu nekaj dam, da bi mu potem vzela.

Tudi jaz imam srce. Seveda si ne želim biti popolna mama (ker to ne morem biti), želim si biti dobra in pravična mama. Ni lahko biti starš, lahko pa se iz napak učimo in zaradi tega postajamo boljši.

Lep dan.

Bravo Piki Miki!

lp

Jap, bravo tudi od mene! Sem vesela za oba. O popolnih mamah pa ne bomo ;-).