Kakšen pa je to faks?
Grozno.

Torej rabiš prisilo da kaj narediš iz sebe. Naučiti se (nič, kot pišeš), je pa zgolj tvoj trud in tvoja odgovornost. Nihče drug te ne more ničesar naučiti, če se ne boš sama. Takih na javnih faksih sploh ne potrebujejo. Tam se pričakuje odgovorne in delovne študente. Kaj pojdi polnit malhe lastnikom in prfoksom dvoživkam na privatne šole. Ki so seveda privatne samo zato, ker država ni njihova ustanoviteljica, plačuje jih pa, ker imamo malomarno napisano ustavo ter požrešne kvaziintelektualske profesorje.

Ko sem pred tridesetimi leti hodila na VEKŠ, nismo imeli slovenščine, vsaj spomnim se ne. Tako da bi mi to po masi polpismenih magistrov, tudi iz univerze, bilo presenetljivo, če je danes v študijskem načrtu, ker potem bi bilo potrebno vrsto profesorjev trajno odstraniti iz izobraževa lnega sistema. Ok, pedagoški študiji verjetno imajo, čeprav, khm, bi morala vprašat prijateljico, če je imela na zg/geo.

Jaz pa sem kot psihologinja kasneje šla na fakulteto Sigmunda Freuda. Delam privatno kot psihodinamska psihoterapevtka. Sam študij je meni dal mnogo več kot študij psihologije, svoje delo imam rada on mislim, da ga dobro opravljam. Sicer sem za študij zapravila ogromno, ampak se mi je že zdavnaj povrnilo, saj na uro računam 70 evrov, povpraševanja pa imam toliko, da moram ljudi tudi zavračati, saj drugače ne pridem skozi.

Torej rabiš prisilo da kaj narediš iz sebe. Naučiti se (nič, kot pišeš), je pa zgolj tvoj trud in tvoja odgovornost. Nihče drug te ne more ničesar naučiti, če se ne boš sama. Takih na javnih faksih sploh ne potrebujejo. Tam se pričakuje odgovorne in delovne študente. Kaj pojdi polnit malhe lastnikom in prfoksom dvoživkam na privatne šole. Ki so seveda privatne samo zato, ker država ni njihova ustanoviteljica, plačuje jih pa, ker imamo malomarno napisano ustavo ter požrešne kvaziintelektualske profesorje.
[/quote]

Ja pri 19ih sem rabila “prisilo”. In od kje tebi da so na javnih faksih vsi pridni in se trudijo sami? Veš koliko osipa je letno? Daj ne bluzi.
Gre se za način podajanja informacij. Kaj ti pomaga sedet 4h na predavanjih kjer govorijo isto kot piše v knjigi skoraj dobesedno? Na faksu naj bi bil da se nekaj naučiš, ne pa da poslušaš “audioknjigo”. In oprosti čez 1k mularije pač ne moreš nič naučit. Ker jih sploh ne poznaš. Od 400 redno vpisanih, nas je bilo na predavanjih mogoče 20-40, odvisno od predmeta. Ampak ja, na javnih faksih so vsi pridni, ambiciozni….z grajcem v študentu ob postelji :).
In to je bilo leta nazaj. Sedaj že več kot desetletje veselo davke plačujem, imam super službo, vsi so zadovoljni z mano. Pa še dodatno imam podjetje “popoldan”. Tudi 19 letnim “lenobam” se lahko obrne. Uspešnost nima nobene veze s faksom. Sploh v teh časih ne. 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} znanja ki ga potrebujem za svoje delo sem pridobila po študiju.

Dejstvo je, da na vseh teh naštetih šolah od Dobe naprej ni neki cvet inteligence.

Dejstvo je da na splošno ljudje (kjerkoli) niso neki cvet inteligence.
Ampak če se boljše počutite ker ste končali faks pod univerzo ko dobite svojo plačilno za jurja, kot sodelavec, ki dobi isto plačilno pa je študiral na recimo dobi, pa tudi ok. Malo patetično sicer, ampak ok.

Danes je v ospredju serijska prozivodnja učrnjakov in akademikov na instant visokih šolah.

Dejstvo je da na splošno ljudje (kjerkoli) niso neki cvet inteligence.
Ampak če se boljše počutite ker ste končali faks pod univerzo ko dobite svojo plačilno za jurja, kot sodelavec, ki dobi isto plačilno pa je študiral na recimo dobi, pa tudi ok. Malo patetično sicer, ampak ok.
[/quote]

Zakaj bi šel na Dobo? Tisti, ki so bili na gimnaziji uspešni, oziroma večina gimnazijcev gre študirat na neko univerzo, ali lj, mb…
Ti pa, ki gredo na Dobo pri teh letih ali kasneje pri 30 +.., jim je bila UNI prevelik zalogaj, ali niso sploh imeli namena študirat in so se za to odločili kasneje, ali so šli zaradi službe, da so jo obdržali itd..

Ja pri 19ih sem rabila “prisilo”. In od kje tebi da so na javnih faksih vsi pridni in se trudijo sami? Veš koliko osipa je letno? Daj ne bluzi.
Gre se za način podajanja informacij. Kaj ti pomaga sedet 4h na predavanjih kjer govorijo isto kot piše v knjigi skoraj dobesedno? Na faksu naj bi bil da se nekaj naučiš, ne pa da poslušaš “audioknjigo”. In oprosti čez 1k mularije pač ne moreš nič naučit. Ker jih sploh ne poznaš. Od 400 redno vpisanih, nas je bilo na predavanjih mogoče 20-40, odvisno od predmeta. Ampak ja, na javnih faksih so vsi pridni, ambiciozni….z grajcem v študentu ob postelji :).
In to je bilo leta nazaj. Sedaj že več kot desetletje veselo davke plačujem, imam super službo, vsi so zadovoljni z mano. Pa še dodatno imam podjetje “popoldan”. Tudi 19 letnim “lenobam” se lahko obrne. Uspešnost nima nobene veze s faksom. Sploh v teh časih ne. 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} znanja ki ga potrebujem za svoje delo sem pridobila po študiju.
[/quote]

Odebeljeno ti pomaga, da se lažje naučiš snov iz knjige, tista snov pa ne služi samo izpitu temveč tudi kasnejši aplikaciji pri delu. Jaz nisem marala tistih predavanj, kjer so profesorji bluzili kar nekaj izven snovi, izven študijske literature. Kaj mi pomagajo njegove osebne izkušnje (to je pač zgolj njegova osebna izkušnja in nima splošne vrednosti), pomembno za delo in življenje je tisto, kar se je izkazalo v praksi za tako pomembno in zanesljivo, da je postalo teorija.

Iz tvojega zapisa je povsem jasno, zakaj si morala večino znanja pridobiti po študiju.

Mislim, da poznam 3, ki so študirali na teh faksih. Eden je rabil naziv, da se je uvrstil v višji plačni razred. Eden je faliral na univerzitetnem programu, pa je želel ohraniti status za delo preko študentskega servisa. Tretjo so pa poslali na ta faks iz službe, ker naj bi s tem dobila neka dodatna praktična znanja ali nekaj takega.

Glede na to, da poznam kar precejšnje število ljudi, ki so končali “normalni”, državni faks (pedagoško, filozofsko, matematično, FDV itd,,,,,), bi težko rekla, da so bili deležni kakšne višje kakovosti izobraževanja, še manj pa to, da so odnesli veliko znanja, glede na to, da je vsaj polovica diplomantov totalnih nevednežev, funkcionalno nepismenih in tako naprej.
Pravzaprav se za marsikaterega od teh diplomantov sprašujem, kako so končali osnovno šolo. Ne znajo napisati navadne kuverte, da o tem, kaj pomeni priporočena pošiljka, samo sanjajo. Ne znajo napisati prošnje za delovno mesto (standardizirani CV je živ dolgčas), ne vedo, kje dobijo izpis zavarovanj delovne, pokojninske in ostale zavarovalne dobe, kje dobiti “potrdilo o nekaznovanosti”, ……to pač doživljam vsak dan. Še največja ironija pa je ta, da mislijo, da so takooo zelooo izobraženi, da jim tega v bistvu ni treba vedeti. Res smešno. So tudi izjeme, seveda. Skoraj se upam trditi, da večina ljudi “nižjega izobrazbenega statusa” to lažje dojema, tudi tisti, ki so končali po mnenju nekaterih bolj “leve” privatne fakultete.

Jaz pa poznam vsaj tri take, ki so zaradi enakih razlogov nadaljevali študij na javnih faksih….. In?

Koliko neumnosti na kupu. Niti priblizno ni vseeno ali hodis na predavanja ali se ucis iz knjig. Seveda, ce sledis, si delas zapiske, kaj vprasas in podobno. Na predavanjih je cel kup dodatnih pojasnil, ki jih v knjigah ni.
Potem vmes bom nekaj stvari izpustil….
….in se osredotocil na zadnji stavek. Ce pricakujes oz. si pricakovala, da te bo faks naucil receptov kako resevati konkretne probleme v sluzbi…potem ta ustanova ni zate. To je nasploh zelo razsirjeno napacno pricakovanje pri nas.

Jaz pa poznam vsaj tri take, ki so zaradi enakih razlogov nadaljevali študij na javnih faksih….. In?
[/quote]
Kako to misliš “in”. Avtor sprašuje, zakaj se ljudje vpisujejo tudi na te fakse in koliko je to legitimno, in sem z njim delila, kar vem o tem.
Je pa zanimivo, da ne poznam nikogar, ki bi se na tak faks vpisal zaradi študijskega programa in želje po znanju, ne pa primarno zaradi nekega drugega razloga. Se ti ne zdi?

Ko sem bila iskalka sluzbe, so vedno zelllooooo gledali izobrazbo. Gea colleague je na nivoju srednje sole ( ne gimnazije). In delodajalci dajo poudarek na fakulteto. . Moz je uni elektro inzenir ( ljubljanska fak). Ko so kaksne zadeve kjer je treba strokovnost, ker ce naredijo napacni priklop sistema, bodo sli milijoni v luft, , ga poklicejo in odlicno placajo ( za eno tako noc preklopa sistema je dobil 4000 eur placila neto ). Z nek iz nekega Erudio si nimajo kaj pomagati. Potem pa so razni taki diplomiranci razocarani ko dobijo place manj kot je povprecna neto placa. Danes se ceni znanje, ne neka diploma iz neke vede ala ekonomija.

Ce so to tako dobri faxi, zakaj se jih potem sramujejo tisti ki so ga obidkovali ? Vsi v tla pogledajo in skromno povejo ime teh sol (Erudio, Gea, Doba). Ocitno se tudi studentje sami zavedajo, da je to bolj hokus pokus.

Te dvojnosti – ugledno, neugledno – je povsod po svetu. Zasebno ni nujno slabše, marsikatera današnja prestižna univerza se je začela v neki sobi, kjer je en človek zbral okoli sebe študente. Resda se je to dogajalo 100, 200 let ali več nazaj, ampak tendence so bile podobne kot danes.

Status si faksi pridobijo, po mojem mnenju, s stopnjo cikličnosti znanja. Npr. Gea College ali pa B&B: od znotraj sicer ne poznam, ampak to ni bistveno. Njihovo znanje je enosmerno: učenec → plačaj → poslušaj → odidi. To je vse. Vržeš kovanec not in ven dobiš coca-colo. Seveda te te šole lahko naučijo praktičnosti itd., ampak šole same ne reciklirajo znanja, ga ne absorbirajo in ponovno ustvarijo, kot to počnejo npr. uradne fakultete, ki so hkrati tudi raziskovalni centri, ki določajo standarde znanja in le-te hkrati tudi spreminjajo, modificirajo, postavljajo na novo. Znanje v teh institucijah kroži in institucije so postale osišče tega vrtenja. Ali drugače: vse, kar velja, veljavo dobi preko teh fakultet, te fakultete pa veljajo zato, ker vanje pride vse, kar velja. So generator simbolne veljave, zato ker so bile ustanovljene kot simboli generiranja znanja.

Vsi Gea Collegi itd. pa so imitacije tega. Enostavno moment njihove ustanovitve ni bil ugoden v simbolnem smislu, ampak izključno v podjetniškem. Doba, recimo, s študijem na daljavo. To je bila podjetniška novost, ne simbolna novost “rojstva nove vrste znanja”. Še najbližje simbolnemu kapitalu je psihoterapija Univerze Sigmunda Freuda, ker se je pozicionirala s svojim programom ravno v trenutku, ko je glede tega področja v Sloveniji vse zmedeno. In s tem si je nekako prisvojila prvenstveno vlogo, ki jo bodo zdaj druge fakultete, npr. Medicinska fakulteta in npr. Filozofska z oddelkom za psihologijo, skušale izpuliti iz rok, in če ne bodo dosegle, da se s kakšnim zakonom prepove njeno delovanje ali veljavnost njenih programov, verjetno ne bodo zmagale in bo čez čas SFU dobila status relativno enako prestižne kot druge, “uradne”. Vendar je to vse odvisno od sposobnosti recikliranja znanja. Če bo SFU samo producirala ljudi, ki bodo tržili psihoterapije za 70€ na uro, bo ostala “leva” univerza, nepomembna in zasmehovana (tista originalna na Dunaju tudi nima prav velikega ugleda v mednarodnem okolju, by the way). Če pa bo producirala standarde znanja – raziskave, članke, knjige, simpozije, konference, mednarodno in medkulturno udejstvovanje -, potem zna iz nje kaj postati. Žal zaenkrat ne kaže preveč dobro v to smer. Spomnite se posmeha, ki ga je bil deležen nekdo, ki naj bi veljal za vodilnega jungovskega psihoanalitika v Sloveniji, Matjaž Regovec, s svojimi “raziskovalnimi publikacijami”, ki naj bi dobile sofinanciranje iz nekega znanstvenega sklada, naslove so pa te publikacije imele à la “Ribi – čutna intuitivka”, “Bik – formalni čutilec” in podobno. Resnično, takih kozlarij si resne institucije ne dovolijo. In še za nekaj ljudi vem iz te SFU, ki ne dajejo ravno vtisa razgledanosti in intelektualne prodornosti. Ampak to je že druga zgodba.

Upravna in ekonomska sta neuporabni. Fikusov ne rabimo, ekonomistov, ki niso sposobni ustanoviti podjetja pa tudi ne.

Pravna je uporabna, če imaš veze, ali če si iznajdljiv.

Elitni faks je povsod na svetu medicina.

Računalništvo in informatika…dober programer ne rabi diplome.

Matematika in fizika…ja če greš do doktorata.

Da še jaz delim svoje izkušnje z vami. Sem tista generacija, ki je po končani srednji šoli morala opraviti pripravništvo, da je bila šola priznana. Po srednji šoli sem se vpisala naprej in istočasno iskala pripravništvo. Ker sem pripravništvo dobila v avgustu in ker sem poslušala pametnjakoviče okrog sebe, sem raje šla opravljat pripravništvo kot pa študirat naprej. Nisem dolgo ostala v tem poklicu za katerega sem se šolala in uspelo mi je dobiti službo o kateri sem vedno sanjala. Tukaj sem imela priložnost opraviti vsa možna dodatna usposabljanja in izobraževanja, ampak meni ni bilo dovolj. Hotela sem še več znanja in izzivov ter se pri 40-ih vpisala v privat VSŠ, ker pač zaradi službe nisem imela možnosti, da bi šla redno študirat.
Že iz srednje šole sem bila prepričana, da vse kar je privat, plačaš in dobiš in ker sem videla ljudi, ki so prihajali takrat na našo šolo na večerna izobraževanje in so vsi uspešno zaključili.
Ko sem se vpisala na VSŠ sem si dobro ogledala njihov program in pri tem imela dober občutek glede mojih ciljev – pridobiti čim več znanja. Ob prvih predavanjih sem bila šokirana koliko ta šola zahteva. Ugledni predavatelji iz ministrstva, pa tudi drugi nam niso popuščali niti za pikico. Pri vsakem predmetu domače naloge, pisanje seminarskih nalog in veliko literature je bilo potrebno še predelati doma. Če se samo spomnim, dopoldan v službi, popoldan v šoli, ponoči pa na računalniku, da sem opravila vse za šolo. Včasih smo imeli predavanja tudi po 4x/teden in predavatelji so zelo veliko dali na prisotnost, tako, da pri nekaterih se sploh nisi mogel prijaviti na izpit, če nisi imel določenih procentov prisotnosti in opravljenih domačih nalog ali napisanih seminarskih ali se nisi udeležil določenih vaj ali praktičnega izobraževanja.
Ko sem se vpisala v privat VSŠ, so me doma dražili, da si grem kupit diplomo. Ko pa je čez nekaj časa prijatelj isto rekel mojemu sinu, pa se je sin zelo razjezil in mu rekel, da se njemu niti ne sanja kako strogo in zahtevno je to izobraževanje in ga je povabil k nam domov, češ naj si pride pogledat koliko se jaz učim in delam za šolo.
Za zaključek še povem samo to, da sem enkrat iskala nekaj po spletu za eno nalogo in sem slučajno naletela na forum študentov kjer je en iz EPF spraševal za rešitev te naloge, katero smo morali mi rešiti v privat VSŠ pri istem predavatelju. Pa od 23 študentov nas je v rednem roku diplomiralo samo 5. Ena študentka je ustni izpit iz nemščine opravljala že 7. pa kljub temu, da je predstojnica prosila profesorico, naj jo spusti, ta ni hotela. Po moje še zdaj ni opravila tega izpita.
Za sebe lahko rečem, da glede na mojo podlago (večletne delovne izkušnje na tem področju) sem od te privat VSŠ odnesla zelo veliko znanja in pridobila bogate izkušnje katere mi vsakodnevno koristijo pri opravljanju svojega poklica. Ni mi žal niti enega € ,ki je šel za študij in se tudi ne sramujem povedati v kateri privat VSŠ sem diplomirala. Največje zadovoljstvo pa mi je to, da moja diploma ni samo list papirja, ampak za njo stoji veliko novo pridobljenega znanja. Tako da jaz lahko iz lastnih izkušenj trdim, da pri nas vse privat šole niso neke kvazi šole.
Ne morem pa komentirati rednih faksov, ker nimam izkušenj razen, da opazujem sinove prijatelje (nekateri večni študenti) za katere pa ne vem ali so lenuhi ali je študij tako zahteven, da ga ne uspejo zaključiti.

Zelo zanimiva debata in še kako aktualna za prihodnji razcvet teh fakultet. Kar se tiče SFU Ljubljana pa škoda zgubljat besed….podn

Sicer se strinjam s tabo, ampak kolikor sem prebrala tu gor ta SFU vpisuje predvsem ljudi, ki imajo že narejen en “pravi” faks. Torej so morale pokazati nekaj inteligence, da so sploh do tja prišle. Pa očitno jih nekaj mora naučiti, če lahko računajo 70e na uro. Soseda računa sicer 10e manj za 45 min, pa ima polne roke dela in zelo dober zaslužek. Ljudje so zadovoljni, jo hvalijo prek raznih forumov, jim pomaga… Torej kje je tu težava? Očitno jo je fakulteta dosti naučila, hkrati pa ji omogočila vstop na trg dela z nečem, po čimer obstaja veliko povpraševanje. Ni to glavna naloga izobraževalnih ustanov? Pripraviti študente na delo in jim omogočiti čim boljše možnosti za zaposlitev?

Da si je kelnar zaželel naziva.

Jst tega ne podpiram in teh diplomirancev tud ne jemljem resno.

Sicer se strinjam s tabo, ampak kolikor sem prebrala tu gor ta SFU vpisuje predvsem ljudi, ki imajo že narejen en “pravi” faks. Torej so morale pokazati nekaj inteligence, da so sploh do tja prišle. Pa očitno jih nekaj mora naučiti, če lahko računajo 70e na uro. Soseda računa sicer 10e manj za 45 min, pa ima polne roke dela in zelo dober zaslužek. Ljudje so zadovoljni, jo hvalijo prek raznih forumov, jim pomaga… Torej kje je tu težava? Očitno jo je fakulteta dosti naučila, hkrati pa ji omogočila vstop na trg dela z nečem, po čimer obstaja veliko povpraševanje. Ni to glavna naloga izobraževalnih ustanov? Pripraviti študente na delo in jim omogočiti čim boljše možnosti za zaposlitev?
[/quote]
V osnovi so težave mogoče tipično slovenske in birokratske, ker prvič, SFU (pri nas) je bila ustanovljena oz. birokratsko požegnana tik pred padcem Janševe vlade nekako v stilu “Janša poskrbi za zveste prijatelje”, in zdaj je na terenu nov igralec, ki cika na javna sredstva (koncesije), ki jih bo odžiral državnim fakultetam in inštitutom. Povsem razumljivo, da se javne ustanove temu upirajo, ker javno zdravstvo naj bi spadalo pod javno storitev socialne države, ne pa pod dobičkonosno nišo za zasebnike. Sosedo ljudje lahko hvalijo po omrežju, toda javno zdravstvo, pod katero spada tudi t.i. mentalna higiena, ne more sloneti na kriterijih všečkanja. Ker zaenkrat še ni regulacije na tem področju, je “mentalna higiena” popolnoma prepuščena trgu in popolnemu naključju, ali bo psihoterapevt predan svojemu delu iz svoje srčne kulture ali pa iz svojega pohlepa. Privat ustanova v osnovi seveda za to razločevanje ni zainteresirana, zato ji uradne ustanove skušajo preprečiti, da bi ona narekovala tempo razvoja tega področja.

Tudi Doba ali Gea College so lahko čisto v redu programi in ljudi marsikaj naučijo, seveda! Slovenija je le premajhna, da bi se iz teh privatnih šol razvili kaki Harvardi in Yali, ki so tudi vsi privat in vsi popolnoma brezsramni zaslužkarji. Ampak ker je Harvard tak gigant, enostavno k sebi potegne in največ investicij in največ briljantnih znanstvenikov. Zgolj zaradi svoje masivnosti. Kot kaka črna luknja. V Slo. to ni mogoče, zato se te privat šole osredotočajo na edino možno – čimveč vpisanih. Kot izobraževalno-raziskovalne institucije pa se ne morejo profilirati, ker jim preprosto zmanjka. SFU pa je padla v prazen prostor in se je lahko nekoliko razkomotila, pa še iz tujine izhaja, torej ni originalno slovenska poslovna pogruntavščina. Zato ima po eni strani boljše zaledje, po drugi pa – zaradi neurejenosti razmer – možnost, da prevzame del javnega denarja za svoje delovanje, kar bi jo naredilo močnejšo. In če postane močnejša kot izrazito privatna ustanova, bo slovenska “mentalna higiena” podvržena v prvi vrsti odločitvam zasebne narave, ne pa stroke, ki jo zastopajo javne (državne) ustanove. Ilustrativno rečeno, pod “javno zdravstvo” bo morda lahko prišlo “zdravljenje z gongom” ali “zdravljenje z molitvijo”. Saj ne rečeš, da komu to ne pomaga, ampak … ali je to upravičeno do koncesij? In največja kritika je ta, da so tehnike psihoterapije, ki jih goji SFU, močno usmerjene v prakso, kar konkretno pomeni, v feel-good psihologijo, površno maskiranje simptomov v privide dobrega počutja. Javne ustanove so namreč skeptične do kvalitete terapevtskih ozdravitev na podlagi skorajda tečajno pridobljenega znanja na SFU.

Zdi se mi, da bo vse odvisno od tega, kako resno – in v katero smer resno: strokovno ali profitersko – bo SFU jemala samo sebe.