Kaj so za vas slabi odnosi na delovnem mestu?
_podcenjevanje,
_žaljenje,
_ustrahovanje,
_laganje,
_opravljanje,
_nič ne narediš dovolj dobro,
_slaba volja nadrejenega in sodelavcev,
_podtikanje,
_hinavščina,
_prilizovanje določenih sodelavcev do šefa,
_če si všečen nadrejenemu, bo kar ok, če mu nisi všečen, te čaka pekel,
itd,…………………………………………..
Odnosi na delovnem mestu so precej odvisni od vodenja.
Od tega, ali ima vodja visoka moralna načela, ali je strokovnjak, sploh zna voditi team, ali zna jasno ločiti službo in družbo.
Pri nas se je stanje rapidno poslabšalo s prihodom vodje, ki odkrito preferira dva “nastavljena zaposlena” v vlogi ovaduhov. Ustvarili so se krožki, ki se dajejo med seboj (obrekovanje, zavist, ljubosumje, nagajanje..). Ker vodji manjka strokovnost (in se tega zaveda), moč izkazuje z neutemeljenimi pritiski.
Dober vodja spodbuja, ceni, navdušuje, nagrajuje, združuje in vodi skupino na vrh.
Mi pa padamo čez stene….
Osebno me zelo moti pretirano poudarjanje dobrih odnosov, kjer par posameznikov idealizira odnose med zaposlenimi, pri čemer pozablja, da se jim mora navadno ostala večina na takšen ali drugačen način “podrejat” v vseh njihovih idejah. To je že eden izmed znakov, da vse ne deluje najbolje.
Druga stvar, kjer se poačsi v resnici prično kazat slabi odnosi je skrivanje informacij in vrtičkanje znotraj posameznih skupin, potem pa taisti akterji problematizirajo slab komunikacijski tok.
Stalno jamranje, kako so vsi zunaj podjetja nesposobni, kako je država neučinkovita, kako je vse narobe, pri čemer se spregleda, da dejansko funkcioniramo od ostalih davkoplačevalcev…Skratka moje mnenje je, da v službo prvenstveno hodimo da delamo, da smo do sodelavcev spoštljivi in ne da smo sedaj nevem kakšni frendi.
Nikakor pa v nobeno okolje ne sodi nestrpnost, mobing in podobno.
Ko vas berem, imam občutek kot, da bi bili nekateri moji sodelavci :).
Drugače pa:
tuljenje, zmerjanje s strani šefa
hinavščina, tožarjenje s strani sodelavcev
recimo pri nas skoraj obvezno praznovanje rojstnega dne, če ne častiš, da obrekujejo, si na razgovoru pri šefu in tako dalje (meni pač ni do lažnega hinavskega slinjenja, če je resnica ta, da se ne maramo, ne želim čestitk nekoga, ki mi meče polena pod noge)
najbolj neprijetno je, če nisi tiho in ne požreš vsega: da začnejo nate tuliti, da za tvoje delovno mesto čaka 15 novih v vrsti in da bodi srečen, ker imaš službo (recimo s strani sodelavke, ki imajo isto stopnjo izobrazbe,a mpak se pa ceni zelo, čeprav je nesposobna, ker pač je starejša)
zganjanje fovšije, če nekdo naprej študira (večina ima univerzitetno izobrazbo in potem ni zaželeno, da nekdo hodi na podiplomca)
čekiranje sodelavcev s strani sodelavcev
trenutno lahko iz prve roke povem. To, da se obregnejo ob vse (kako si oblečen, zgledaš ipd), ko kaj narobe narediš razširijo iz tvojega oddelka po vsej firmi in dobiš v sosednjem oddelku servirano kaj si narobe naredil na svojem oddelku, da ti nočejo nič pomagat, ko jih kaj vprašaš (ker si nov), da ti mahajo z vsako malenkostjo, ki je nisi po njihovo prav naredil (da jim nisi vse na pladnju prinesel, ker so v coni udobja) hkrati pa te obtožijo za stvari, ki jih potem pri njih najdeš, podtikanja in cinizem na tvoj račun kako nič prav ne narediš (zanimivo da so predhodnici enake stvari očitali) ipd. Da ti rečejo, da si nesposoben v obraz…
Ko zaradi laži sodelavcev vodstvo ne verjame več ničemur, kar poveš. Ko ti skrivajo informacije, ki so sicer pomembne za tvoje delo. Ko ne moreš na dopust nikoli ko bi želel, ko greš veš da te obirajo do kosti in iščejo napake v tvojem delu.
Ko imaš take sodelavce, da se ti v glavo smejčkajo potem pa svoje napake pri delu speljejo nate, ko karkoli drugi nočejo narediti moraš ti narediti ob tem, da ti ne predajo dela v celoti in z vsemi informacijami itd. itd.
Če povzamem, so slabi odnosi v neki meri lahko za nekoga dobri odnosi 🙂
Npr. pretirano druženje s sodelavci nekatere moti, nekateri brez tega pravijo, da so v firmi slabi odnosi
Če govorijo za hrbtom, da si nesposben, je nekaterim obupno slab odnos. Eno moti, če ji to povejo v obraz.
Očitno ni odvisno vseod vodstva, ampak tudi od tega, ali se zberejo podobno misleči ljudje na kupu. Redkokdaj je za vse idealno. In če ti ni idealno in ni vse po tvoje, pote razširjaš okoli, da so v firmi nedopustni odnosi.
Seveda iz te teorije izključujem firme, ki izkoriščajo, kjer vpijejo na zaposlene in drugače izvajajo mobing.
Ko dela vsak zase namesto skupaj – vsi smo ista firma, cilj je isti, a če vsak po svoje vleče in misli, da je najpomembnejši…vodi v razpad sistema.
Veliko je odvisno od vodij, šefov in direktorjev. Če ti znajo povezati, usmerjati, spodbujati in umirjati…so lahko odnosi super. In vedno je dobro imeti neko zdravo distanco – do vseh.
Najhuje, kar sem doživela je bilo iz strani ženskih šefic in sodelavk:
– dretje, kričanje
– loputanje z vrati
– metanje telefona dol sredi pogovora (ko so bili še stacionarni na žico s slušalko)
– poniževanje na skupnem sestanku v stilu: “ti pojma nimaš”
– nepredajanje informaciji
Bi znalo biti kar precej odvisno od vodstva. Ne vse, ampak marsikaj je.
Pri nas je bilo včasih kar solidno. Ne rečem, da super, ampak bilo pa je ok. Sodelavci so ostali isti, vodstvo pa je novo. Odnosi gredo samo navzdol. Tuljenje, zmerjanje, tožarjenje, tunkanje drugih… vsega tega prej nismo imeli. In prej tudi takega grupiranja ni bilo.
Imam pa tudi izkušnjo, da je bila šefica super, sodelavci pa nekateri totalni podleži. Hinavščina, podtikanja, opravljanje. Nekateri so bili ok, nekateri ne. In ti opravljivi so vedno ostajali. Pač NDČ. Ja, so tudi šefico pregnali, ni zdržala s takimi podrejenimi. Pa večina je bila ok, samo tisti, ki niso bili, so odgnali marsikoga sposobnega.
V sedanjem kolektivu pa novo vodstvo, odnosi pa k vragu.
– poniževanje, češ ti si pa tak in tak, nesposoben,…
– ko si kriv za vse kar se slabega zgodi, pa tudi če te takrat ni v službi
– metanje dol telefona
– ignoriranje v pričo strank in dajanje občutka “češ ta je pa itak en trol”
– ko ti svoje napake pripisujejo
– ni dopusta ko si želiš – namenoma takrat te nujno rabi
– ko te ni se iščejo napake in podtikajo svoje, ko prideš pa ajoj nisem vedel, da to nisi ti delal itd…
– ko se dejansko bojiš iti kamorkoli ker ne veš kaj bo ko prideš nazaj
In ja vse to je v vodstvu. Pri nas je to začel vodja in posledično je iz super kolektiva naredil katastrofo. Sedaj pa jamra, da so se časi spremenili in da lojalnih zaposlenih ni več. Vse (še tiste, ki so kao v njegovem klubu) pa je hudičevo strah kdaj bo naletel na mino in neupravičeno letel iz službe. Problem je pa nastal zaradi dokazovanja novemu višjemu vodstvu.
Videno in doživeto:
– skrivanje relevantnih podatkov ali celo laganje o njih
– prelaganje svojih napak na druge
– pometanje pod preprogo
– izogibanje soočenja s problemom za vsako ceno
– ustvarjanje “klik”, ki naj bi pomagale uveljavljati en “prav”, tudi če je napačen
– izrabljanje osebnih podatkov za vplivanje na služben položaj