… in ali se tega držite?

Jaz sem si obljubila dve stvari:
– da ne bom brisala ličk ipd. z robcem, ki ga prej poslinim
– da tudi če ne bosta jedla, ne bom šla tako daleč, da bi moji otroci živeli od napolitank in smokijev.

Obojega se držim. Pa pri vas?

Jaz sem si pa obljubila, da ju bom vedno pohvalila za stvar, ki sta jo poskušala dobro narediti, pa jima ni najbolj uspela. In tudi, če neseta krožnik, poln juhe in nekaj polijeta, nikoli nisem jezna.

LP

Da se ne bom drla na otroke, da jih bom pohvalila, da ne bom brisala s poslinjenim robckom, da jih bom poslusala, ko mi hocejo kaj povedat, da jim ne bo treba vse pojesti, ce ne morejo, da ne bom delala namesto njih stvari, ki jih lahko sami(tudi ce se mi mudi),….

Se trudim.

da jih ne bom tepla in žalila in se tega tudi držim.

Uh, teh stvari je pa kar nekaj.

Še predno sem rodila, sem si vedno govorila, da ne bom nikoli dajala otroku občutek, da ne bi bil zaželjen, v nobenem primeru. Bodrila ga bom in ga pohvalila pri vsaki stvari in mu vedno dajala občutek, da je ljubljen.

Aha pa še to, sobo bo imel takšno kot si jo bo sam želel, če se bodo meni ideje zdele še tako zgrešene, meni moji starši te možnosti nikoli niso dali:(

Tisto s poslinjenim robcem… oba sva prisegala, da tega ne bo, se smejala sosedi, pa se včasih tudi zgodi, če ne gre drugače.

In kadar nisem smela ven, ali pa imela uro, sem govorila, da tega pa mojim otrokom ne bom delala… vraga, za daleč naprej razmišljam, da tako pa ne bo šlo…

Rekla pa sem, da jih ne bom tepla ali psihično maltretirala.
Rekla sem, da jim ne bom kupila vsega, kar se bodo spomnili.
In rekla sem, da jih bom poskušala vzgojiti v poštene in dobre ljudi.
In ne bom pustila, da jih vzgaja ulica…

Pa še bi lahko.

LP, Ana

še ena, ki je prisegala, da poslinjenih robčkov ne bo na obrazu njenih otrok. pa če sem iskrena, včasih ne gre drugače……. olajševalna okoliščina je to, da se to zgodi zeloooo redko.

in vedno sem vedela, da bom otroke vzpodbujala pri vsem, česar se bodo lotili. ker se mi zdi, da jim ne smemo ubijati sanj – le te namreč v otroških očeh prižigajo lučke. slej kot prej otroci s svojimi izkušnjami sami ugotovijo, da vse le ne gre tako, kot so si predstavljali

lep dan, m28

Tiste, ne bom jih tepla, jih spoštovala… to je itak v glavi vsake mame.

Ne bom pa slinila žlice, pojedla kar se je prijelo spodaj in potem kašico dala otroku v usta.

Pade duda na tla, jo poližeš in daš otroku nazaj v usta. Tudi to me ne boste videla početi.

Pa oblizovati otroku roke… Kaj vse človek ne vidi…

Pri jedi in pri spanju se držim pravila, da jemo inn spimo toiko, kot potrebujemo.

Bacilka.

še nikoli nisem oslinila robčka: kdaj pa to počnete? Če potrebujem mokreg vzamem mokrega Pampersovega :- o

Sem se pa zaklela, da ne bom otrok silila dajat poljubče babicam, dedkom … To, da s tem naredimo veselje starim staršem in ostalim sorodnikom, dobesedno posiljujemo otroka z neprijetnostmi intimnih pozornosti, ki morajo priti same od sebe. Kolikor se spomnim, nikoli nisem hotela dati lupčka tisti babici, ki je to vedno zahtevala (še danes se ji na široko izognem, če prihrumi k meni z našobljenimi usti), drugi babici, ki pa me s tem nikoli ni morila, bi ji z velikim veseljem (in sem ji tudi prej vedno sama od sebe), če bi še bila z nami, stresla za celo lice poljubčkov.
sem prav jezna nase za vsakokrat, ko sem otrokom težila, pa daj no babici lupčka, samo enga… :-((((((((

med vsem drugim, česar se uspem držati, je bila tudi to moja zaobljuba, da ne bom smetišna kanta in pojedla, kar ostaja, pa se tega NE DRŽIM!

Midva sva si rekla, da jo bova sprejemala takšno, kot je. Upam da ne bom pogojevala svoje ljubezni do nje (v smislu: če ne bošpridna ne dobiš lupčka). Pa želim, da se bo čutila ljubljeno in se bo lahko zanesla na naju, tudi ko bo imela težave.
Kar se pa tiče čisto fizičnih stvari: nikoli ne bom sčvekala hrane v ustih (recimo krompir) in ji dala tisto pacarijo v usta. To sem videla pri svoji sosedi in sem skoraj bruhala:o(

Da ga ne bom tepla in žalila. Pa, da ga ne bom silila s hrano, če ne bo želel jesti. Pa da ga bom poslušala, ko mi bo želel kaj povedati. Pa, da ga bom vprašala za mnenje o stvareh, ki se tičejo njega. Pa, da bom hodila z njim v Lutkovno gledališče. Pa, da bo smel trenirati, če bo kaj želel… Pa še marsikaj. Za kakšno stvar je še prezgodaj, ostalo pa mi, vsaj zaenkrat, kar uspeva (vsaj mislim tako :))).

Obljubila sem si:

-da mu bom pustila v ljubezni prosto pot (grozna izkušnja moje mladosti, ki je nikoli ne bom prebolela)

-da me ne bo motilo, če bo gej (ker imam prijatelja, ki ga starši psihično uničujejo)

-da ga bom raje pohvalila kot pograjala

Nič drugega…

Vse zgoraj našteto
plus:

– da ne bo nikoli imel avtomobilčka na baterije ali akomulator al, kar koli že.(tistega tavelikega, ko on sedi v njem mislim), ker se mi zdi, da imajo že dovolj druge tehnologije. Smo bolj za pedala, pa naj šiba gor in dol.

– pa ne bo visel cele dneve pred računalnikom in igral igrico kot moj nečak. Kar pike dobim, ko vidim, kako 3 leta star otrok sedi na stolu in tolče po miški in tipkovnici.

maja, sem se prav nasmejala.
jaz sem prav tako (ze kot mala, ko mi je to pocela mama) zaklela, da ne bom brisala ličk ipd. z oslinjenim robcem,
upam, da se bom tega drzala tudi vnaprej (do 6m ni bilo treba).

sem se pa ze pregresila:
ves cas sem mislila, da ne bom dajala otroske dude v svoja usta: prvi mesec sem jo, ce je padla po tleh, vestno spirala pod vodo, potem pa … smo bili kje zunaj, na obisku … tekoce vode ni bilo na dosegu roke in … se jo se nekaj casa namakala v vodo v kozarcu ipd., potem pa mi je dojadilo in – hop – sem jo vtaknila v usta.
no, zdaj na zalost to pocne tudi daddy, ki se vsega navadi od mami (kar se dogajanj okoli malega tice).

– da jih ne bom silila jesti, če nečesa ne marajo
– da jim bom pustila v smeri šolanja proste roke – beri: lahko si bodo SAMI izbrali, kam bodo šli po končani OŠ

obljubila pa sem si tudi, da jim bom čim pogosteje rekla: RADA TE IMAM, ker vem, koliko bi meni kot otroku pomenil ta stavek, pa se ga na žalost iz otroštva ne spomnim :(((((((

Napake, ki jo je delala moja mama:
– ” pa saj sem ti rekla…”

Otroku ob vsaki priliki (mirni trenutki) povem, da ga imam rad.

lp, SIR

da mu nikoli ne bom rekla “TI PA TEGA NE ZNAŠ!”
ČESAR SEM BILA V OBILNI MERI DELEŽNA SAMA OD SVOJEGA OČETA IN ME JE VEDNO ZELO, ZELO BOLELO

Jaz si nisem prav nič točno določila, se pa trudim da jo vzgajam po mojih najboljših močeh. Da jo poslušam, si vzamem čas zanjo in ne za umazano posodo,…, ji pustim da eksperimentira po svojih zmožnostih – plezanje, bobnanje po kuhinjski posodi, (razen tam kjer obstajajo kakšne resne nevarnosti, da si kaj naredi ali kaj poškoduje), da vse naredi sama če gre (trenutno je v fazi ko bi vse sama, ji pa povem, da če ne bo šlo me lahko pokliče na pomoč in po kakšni minutki že zaslišim – mami pomoc!), in srčno si želim, da ne bom ponavljala stvari, ki jih je počela moja mami (tudi to z brisanjem s poslinjenim robčkom, nenehno usmerjanje, pospravljanjem sobe, in še in še bi se našlo) samo obljubila si pa nič nisem, ker ponavadi se izkaže da brez tega 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa ne gre in res si ne želim pojesti preveč zarečenega kruha.

Predvsem, da jih ne bom primerjala z drugimi in da nikoli ne bom spraševala, kakšno oceno je pa sosedov dobil in da ko mi bosta govorila, jih bom poslušala.

Seveda bom večino napak moje mame popravila, gotovo pa bom naredila cel kup novih. Zaenkrat sem zadovoljna, saj me hči pri 18 letih zelo malo kritizira, za sina sem pa še vedno najboljša mama na svetu.

Ponavadi delamo sklepe na podlagi tega, kar smo sami slabega doživeli s strani svojih staršev ali pa kar smo videli, da počnejo naši znanci. Kup stvari, ki ste jih našteli, so pri meni itak prisotne že same po sebi. Čisto posebni sklepi pa so:
– ne bom primerjala z drugimi
– ne bom krićala nanje, pa čeprav mi bo pokrovko dvigovalo, se bom šla raje prej umirit in jim potem mirno povedala
– vzela si bom več časa zanje in potrudila se bom, da bodo vedno lahko prišli k meni, da bodo vedeli, da jim prisluhnem
– nobena težavica, ki mi jo zaupajo, ni nepomembna
– nikoli si ne privoščim izjave v smislu “nimam te več rada”, pa naj stori karkoli (pa to velikokrat slišim, da starši počnejo – “če ne boš takoj nehal, te nimam več rada”)

– ne bom jamraška mati, ki se “neskončno” žrtvuje za svojega otroka in ji je vse tako zelooooooooooo hudo naredit in to vsakomur na dolgo in široko razlaga s strašansko trpečim obrazom
– ne bom zaščitniška mati, ki non-stop skače in tuli “PAZI!!!!!! BOŠ PADU!!!!!!!!!!! Se boš udaru!!!!!!!!!!” Stokrat se je že in še stotisočkrat se bo! Leze pa še vedno rad – hvala Bogu!
– ne bom stalno tulila “posprav, posprav, posprav!” in mu ne bom sproti pulila iz rok vsega, kar bi utegnilo karkoli umazati (zato pa imam nov stenski “design” v veži, orka špinčič!)
– ne bom razlagala, kako je strah votel, okol ga pa nič ni, ampak bom z njim, ko ga bo strah (zato mi pa še vedno pretežno spi za vratom!)
– ne bo mi nerodno na sredi cest rečt “sine, rada te imam!” ga cmoknit in objet

Do tukaj mi/nama kar gre, potem se pa spisek nadaljuje za kasnejša leta. V glavnem, če mi/nama bo uspelo, da bo naš dom zavetje in bo rad doma, bom/bova čist srečna in zadovoljna. Verjetno so tudi naši starši delali spiske “ne bom” in “to pa bom”, izpadlo pa je, kakor je.

Jaz sem si obljubila naslednje:
– ne bom “vzgajala” z udarci (eno po rit, da bo vedel, da ne sme)
– ne bom govorila “zato, ker sem jaz tako rekla”
– ne bom ju silila, da za vsako ceno pojesta do konca

….svojih zaobljub se držim!

– Jaz vedno najdem čas, da peljem otroka lulat, če ga tišči, ne glede na to ali smo doma ali kje na obisku (jaz sem morala vse opraviti doma, ker se to drugje ne dela).

– Nikoli ji ne bom izpraznila omar in predalov, če ne bo pospravljeno v “vaservago”.

– Vedno jo bom POSLUŠALA kaj mi želi povedati in vedno bom našla čas zanjo (pa čeprav bodo okna umazana, tla neposesana, posoda nepomita, perilo neoprano in nezlikano…)

Nataša

Moji otroci bodo vedno lahko:

– imeli sobo, kakršno bodo hoteli (pa tudi če bo izgledalo, da je noter padla bomba)
– sprejemali prijatelje doma, pa ni važen izgled prijateljev

predvsem pa:
– vedno bodo vedeli, da jih imam neskončno rada, a imajo proste roke in voljo, da delajo, kar želijo in ne bodo slišali “saj sem vedela…”
– SAMI si bodo izbirali partnerje, jaz se bom potrudila, da se bom ujela z njimi
– želim si, da ne bi bili homoseksualno usmerjeni (mene to ne moti, moj najboljši kolega je tak), vem, pa, da bi jim bilo v zdajšnjem okolju težko – rada jih bom imela take ali drugačne

Upam, da mi bo uspelo, da se bom zmeraj znala držat tega.