NO SAM TOK HODIM K PSIHIATRU IN JE ZADNJIČ REKEL DA JE DANES ŽE VSAK DRUGI ČLOVEK ZA PSIHIATRA AMPAK ENI SE ZDRAVIMO ENI KI SO ŠE HUJŠI SE PA NE SAM TOK LP

Da še jaz nekaj povem o tem, zakaj se na duševne bolnike gleda drugače kot na telesne bolnike.

Ko oseba sliši, da je nekdo duševni bolnik, dobi občutek, da je ta nekdo nepredvidljiv, kar navsezadnje tudi je, saj ne more vedeti, kako razmišlja in se je zato podzavestno boji. Boji se, da mu bo oseba, ki je duševno bolna, kaj naredila. Nekdo, ki ima zlomljeno nogo, raka, AIDS, sladkorno bolezen, ne bo druge osebe napadel. Duševni bolnik ga lahko napade, če ima ravno kakšne blodnje… In tega se vsi bojijo, saj ne morejo brati misli drugih. Tudi sicer berem, koliko kaznivih dejanj zagrešijo duševni bolniki… Če to ni res, pa ne vem. Ker se duševne bolezni ne more diagnosticirati tako kot telesne (prav želim si slišati za eno telesno bolezen, ki se jo diagnosticira samo s pogovorom, brez aparatur), ne moreš za trdno reči, ali je oseba, ki te npr. na vlaku zato, ker si se po pomoti zaletel vanjo in se ji opravičil, celo pot trpinči, duševno bolna… Da pa ima oseba zlomljeno nogo, lahko vidiš, otipaš, z rentgenom slikaš in dokažeš,… AIDS in sladkorno bolezen se da dokazati s krvnimi preiskavami, raka pa s slikovnimi in krvnimi preiskavami… Psihičnih bolezni pa žal ne. Poleg tega nekateri očitno niso psihično bolni, ampak osebnostno moteni – kaj to pomeni, ne vem, ampak rezultat je isti – neuravnovešena oseba, ki je nepredvidljiva in se z njo ni mogoče pogovarjati…

Da še jaz nekaj povem o tem, zakaj se na duševne bolnike gleda drugače kot na telesne bolnike.

Ko oseba sliši, da je nekdo duševni bolnik, dobi občutek, da je ta nekdo nepredvidljiv, kar navsezadnje tudi je, saj ne more vedeti, kako razmišlja in se je zato podzavestno boji. Boji se, da mu bo oseba, ki je duševno bolna, kaj naredila. Nekdo, ki ima zlomljeno nogo, raka, AIDS, sladkorno bolezen, ne bo druge osebe napadel. Duševni bolnik ga lahko napade, če ima ravno kakšne blodnje… In tega se vsi bojijo, saj ne morejo brati misli drugih. Tudi sicer berem, koliko kaznivih dejanj zagrešijo duševni bolniki… Če to ni res, pa ne vem. Ker se duševne bolezni ne more diagnosticirati tako kot telesne (prav želim si slišati za eno telesno bolezen, ki se jo diagnosticira samo s pogovorom, brez aparatur), ne moreš za trdno reči, ali je oseba, ki te npr. na vlaku zato, ker si se po pomoti zaletel vanjo in se ji opravičil, celo pot trpinči, duševno bolna… Da pa ima oseba zlomljeno nogo, lahko vidiš, otipaš, z rentgenom slikaš in dokažeš,… AIDS in sladkorno bolezen se da dokazati s krvnimi preiskavami, raka pa s slikovnimi in krvnimi preiskavami… Psihičnih bolezni pa žal ne. Poleg tega nekateri očitno niso psihično bolni, ampak osebnostno moteni – kaj to pomeni, ne vem, ampak rezultat je isti – neuravnovešena oseba, ki je nepredvidljiva in se z njo ni mogoče pogovarjati…[/quote]

S tem se popolnoma strinjam. Absolutno in popolnoma. In da ne boš mislil da sem jaz kaj boljša? V združenja duševnih bolnih,ne želim hodit ker ne želim prijateljevanja z duševnimi bolniki. To pa zato,ker imam sama dovolj tega dreka da se s tem spopadam pa da bom še mela eno frendico ki me bo sredi noči klicala in blodila? Ne. Pa tudi zato ker večina tam je zblojenih,bivši narkomani,bosanci in tako dalje. In ja evo imam en velik stereotip,pravtako ne bi šla k nobenemu duševnemu bolniku domov,ker si ne morem zbit filma iz glave ko je igra Robin Williams ko je bil zdravnik in je dobil partnerko in sta odprla ambulanto in je neke noči klical duševni bolnik da rbai pomoč in ona je šla,ko je bila pri njemu jo je na mestu zaklal in ubil. In ja,ne me razumet narobe,prej sm pisala v bran bolnikov,zdaj pišem proiti.Samo želim povedat da Vas popolnoma razumem. In tudi jaz recimo ne želim mirkat moje 9 letne sestre ko me prosijo ker sem enostavno tako napsihirrana od vseh medijev in linčanja da se bojim da bi ji kaj nardila. enostavno sem prežeta z vsemi novicami.
Tako d avas popolnoma razumem in tudi meni so odbijajoči.

Ampak problem je,ker niso vsi neki potencialni nevarneži.Če se bolezen pravilno prepozna je tukaj rešitev.Zato pa vedno ponavljajo stroka in zdravniki IZOBRAŽEVANJE NA TEM PODROČJU!!
EE vidš tega ni!! To je tabu!!! ljudje nočejo!!! Ker recimo moj fotr točno ve na pamet znake,in ko se bodo pojavili grem direkt v bolnico. To je osveščanje! In če bi se vsi izobrazili,tudi ne bi bilo tragičnih umorov in peesdarij!! OSVEŠČANJE IN IZOBRAŽENOST NA TEM PODROČJU!!!

Če bi bil moja simpatija, bi nehal biti moja simpatija.
če bi bil kolega, najbrž tudi.
Če pa bi bil moj bližnji, moj prijatelj, sorodnik, bi me zaskrbelo, bi želela vedeti kako in kaj , pomagati. Defnitivno pa se ne bi umaknila.

Če bi bil moja simpatija, bi nehal biti moja simpatija.
če bi bil kolega, najbrž tudi.
Če pa bi bil moj bližnji, moj prijatelj, sorodnik, bi me zaskrbelo, bi želela vedeti kako in kaj , pomagati. Defnitivno pa se ne bi umaknila.[/quote]

Držim pesti za to simpatijo in za tega kolega, da bi naletela na normalne ljudi, ki bi ju sprejemali.

Ne vem, kako bi se odzvala. Odvisno bi bilo od odnosa s tem človekom, od vrste težav … Probleme bi imela verjetno predvsem, če bi imela neke partnerske načrte (plus družino) v planu z njim. Ker ne glede na to, kaj pišete, mislim, da kakšna resna psihična obolenja le niso tako nedolžna kot npr. zlom noge. Če je pa to tvoj bližnji, pa itak zanj narediš vse kar lahko.
V vsakdanjem življenju pa itak ne veš, kako se stvari obrnejo. Tudi zase in za svoje ne veš, kdaj, kaj in kje jih/te čakajo nadloge. Takšne in drugačne.

Jaz hodim k terapevtki kr zelim utrdit samo sebe in spremenit custvene vzorce. Postati odpornejsa na zlobo ljudi predvsem tipov. In se ne sekiram kaj menijo drugi pomembno je kako se jaz pocutim. Terapevt je drugo ko psihiatter in umobolnica tja te ne zaprejo za hev…tam se nism bila hehe

Nimam predsodkov, vsaj ne, če ne gre za resno bolnega duševnega človeka, pri katerem če ni celo nevaren okolici.

Odvisno kakšno bolezen ima. Takšen s hudo obliko shizofrenije, ki je nevaren sebi in drugim, s takšnim se ne bi družila, žal.

Imela sem prijateljico z osebnostno motnjo in je bila žleht kot sam vrag. Lagala, manipulirala ni da ni. Sem vesela da sem se je rešila.

Sicer pa ima moja mama bipolarno motnjo. Včasih kriči in znori zaradi drobtinice kruha ki je ostala na mizi. Krade denar, laže koliko ima položnic in podobno. Očeta je cel zakon varala, imela nebroj ljubimcev, predvsem mladih fantov.

Take bolnike je treba preverit, ali so prebavljivi ali ne in koliko škode ti lahko naredijo. Najbolje je imeni 0 opravka z njimi.

Jaz hodim k terapevtki kr zelim utrdit samo sebe in spremenit custvene vzorce. Postati odpornejsa na zlobo ljudi predvsem tipov. In se ne sekiram kaj menijo drugi pomembno je kako se jaz pocutim. Terapevt je drugo ko psihiatter in umobolnica tja te ne zaprejo za hev…tam se nism bila hehe
[/quote]
Eno je, če hodiš k psihologu in želiš delati na sebi. Nekaj povsem drugega pa je psihiater. Osebno nimam predsodkov, če nekdo hodi na terapije k psihologu, pozdravljam odločitev. Če pa bi mi nekdo rekel, da hodi k psihiatru in je zdravila, bi mu stala ob strani, če je prijatelj. Za kaj več pa bi res premislila, če bi se spustila to.
Eno je, če je imel človek npr. depresijo, motnje hranjena, je preživel neko travmo in je to stvar preteklosti (v tem primeru bi bila z njim, ampak ni to tema za prvi zmenek). Drugo pa je, če ima kakšne hujše duševne motnje kot je shizofrenija, paranoja, itd. in dejansko skoraj biva na psihiatriji. Prijatelju, družinskemu članu bi seveda stala ob strani. Za partnerja pa se mi zdi, da bi bilo težko, da planiram neko skupno življenje. Žal. Vem, da oseba ni sama kriva in nima vpliva na to, vendar bi sebi otežila življenje, kot tudi otrokom, če bi jih imela.

Pavšalno reči duševna bolezen je totalno generaliziranje. Tesnoba ni primerljiva z osebnostno motnjo, depresija ne s shizofrenijo. Poleg tega ima vsaka od teh motenj in bolezni različne stopnje. Človek je lahko depresiven, pa funkcionira, hodi v službo, lahko pa preprosto obleži.
Psihiatre se obiskuje zaradi zdravil, pogovornih terapij ne izvajajo (oz zelo redki – samoplačniško), zato se hodi k psihoterapevtom ali psihologom. Zdravila (antidepresivi, stabilizatorji, antipsihotiki, pomirjevala) so enako zdravila kot recimo za visok pritisk. In veliko ljudi jih jemlje in jim pomagajo in lahko funkcionirajo (kot pri ostalih zdravilih).
Zatorej, ne generalizirajte, ne tabuizirajte ljudi vnaprej dokler ne veste, za kakšno zadevo se gre. To je tako, kot bi vse bolane ljudi označili za kužne in izolirali, pa tudi če imajo samo vnetje slepiča.
Drugače pa je med 80-90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh ljudi kdaj izkazalo nevrotično vedenje in bi jim takrat koristila terapevtska pomoč ali zdravila.

Znanec in kolega bi še naprej ostala znanec in kolega, saj z njimi nimaš tesnejših stikov.

Simpatija ne bi bila več simpatija. Pod simpatijo razumem nekoga, s katerim boš mogoče čez čas ustvaril družino. Za partnerja se izbira močno in zdravo osebo, ne pa nekoga, ki se išče pri psihoterapevtih ali celo potrebuje psihiatrično zdravljenje. Tisti, ki odgovarjate s floskulami, da ne bi delali razlik, se ne zavedate, da problemi vaše simpatije zaznamujejo tudi vas. Imam občutek, da nimate pojma, kakšno je življenje s psihično šibkim ali bolnim človekom v reali. V začetku fino je špilat mati Terezijo, ker misliš, da pomagaš reševati partnerja, da delaš nekaj pozitivnega, na kar si ponosen, ampak na dolgi rok večina ljjudi omaga in partner s psihičnimi problemi potegne v svoj vrtinec brez izhoda vse okoli sebe. Še huje je, če imate s takim partnerjem otroke, saj je precejšna možnost. da vaš otrok podeduje bolezen ali da je duševno tako šibek, da brez držanja za roko ne bo zmogel živet? Jaz se s svojim otrokom ne bi šla take ruske rulete.

S tem ni nič narobe, jaz tudi redno hodim. S svojimi bližnjimi smo ugotovili, da tudi sami psihiatri in drugi ljudje rabijo obravnavo. Tisti, ki se take obravnave najbolj branijo so jo pogosto tudi najbolj potrebni. Ne vem zakaj se tako bojite psihiatričnih ustanov in psihiatrov. Čist obični papki.

Psihično šibka osebe je lahko vsak posameznik. Poznam ljudi ki so bili v ustanovah, ker jih je partner prevaral, težave z obvladovanjem jeze, živčnega zloma, težave z motoriko. Nikoli ne veš kdaj lahko doleti tebe. Koliko osebkov z družinami je motenih pa misijo da z njimi ni nič narobe.

Bila sem hospitalizirana na psihiatriji, kar lep čas je trajalo, da sem se za silo sestavila in ponovno usposobila za življenje “zunaj”, skoraj 4 mesece.

Imam družino, otroka sta zdaj že polnoletna. Sem zaposlena. Sem hčerka še živega očeta, sestra sestre z družino.
Imam ogrooooomno znancev in nekaj prijateljev.

Zaradi hospitalizacije na psihiatriji me ni nihče zapustil, spremenil odnosa do mene, se me začel izogibati, se odmaknil.
Le nekaj stari vezi, kontaktov iz mladih let sem celo obnovila po tem; delno zato, ker nas ima večina že večje otroke in imamo zato spet več časa, delno pa tudi zato, ker sem nekoliko spremenila prioritete, ko sem se sesula.

Vsaka izguba je huda. Predvsem izguba bližnjih.
Ko izgubiš samega sebe, takrat pa se šele z vso močjo zaveš, kaj je zares pomembno – TA TRENUTEK. 😊 Samo to šteje.
Vse drugo so malenkosti. 😉

Psihično šibka osebe je lahko vsak posameznik. Poznam ljudi ki so bili v ustanovah, ker jih je partner prevaral, težave z obvladovanjem jeze, živčnega zloma, težave z motoriko. Nikoli ne veš kdaj lahko doleti tebe. Koliko osebkov z družinami je motenih pa misijo da z njimi ni nič narobe.
[/quote]

Zelo dobro povedano.

Mislil bi si, da je odgovorna oseba!

Moj mi je rekel, da če začnem hodit h psihiatru, sva zaključila.

Psihično šibka osebe je lahko vsak posameznik. Poznam ljudi ki so bili v ustanovah, ker jih je partner prevaral, težave z obvladovanjem jeze, živčnega zloma, težave z motoriko. Nikoli ne veš kdaj lahko doleti tebe. Koliko osebkov z družinami je motenih pa misijo da z njimi ni nič narobe.
[/quote]

Mislim, da moraš biti tudi sam prizadet, če greš v zvezo z nekom, ki ne zna kontrolirati nagle jeze ali s takim, ki je nagnjen k živčnim zlomom. In če brez psihologa ne zmoreš prebresti dejstva, da te je partner prevaral, si zame ravno tako slabič. Ja, danes je moderno samopomilovanje in iskanje utehe pri psihologih in v tabletah. Ampak jaz takih psihičnih slabičev nočem okoli sebe, niti okoli svojih otrok. Ti pa po želji. Če si mazohist, izvoli.

Mislim, da moraš biti tudi sam prizadet, če greš v zvezo z nekom, ki ne zna kontrolirati nagle jeze ali s takim, ki je nagnjen k živčnim zlomom. In če brez psihologa ne zmoreš prebresti dejstva, da te je partner prevaral, si zame ravno tako slabič. Ja, danes je moderno samopomilovanje in iskanje utehe pri psihologih in v tabletah. Ampak jaz takih psihičnih slabičev nočem okoli sebe, niti okoli svojih otrok. Ti pa po želji. Če si mazohist, izvoli.
[/quote]

Bodi previdna.
Sem prepričana, da so vsi, ki so zboleli, fizično ali psihično, verjeli, da se njim to ne bo zgodilo.

Poporodna depresija, zbrka hormonov v menopavzi, hud, nepričakovan stres (ne vem, povoziš nekoga do smrti recimo),… Pa se lahko hitro umakneš v psihozo.
Brez načrta. In kljub trdnemu prepričanju, da se ti pa te “nove mode” psihiatrije, raka in kaj vem, morda ošpic, nikoli ne boš šla.

Imel je prav, česar ti ne preneseš!

Če ima oseba težave ali pa le želi delati na sebi, lahko gre k psihologu, ki ji pomaga. To je nekaj popolnoma drugega kot psihiater.
Vem, da oseba, ki je v stanju, da resnično potrebuje pomoč psihiatra, nima vpliva na to. Ampak jaz si ne želim nakopati nekoga nestabilnega. Kot je bilo omenjeno, da je to prijatelj ali znanec, bo to še vedno ostal. Mu bom pomagala in ga spodbujala. Drugo pa je, da se s takšno osebo spustim v intimno razmerje – to pa ne bi šlo.
Kot je že napisano, je razlika, če ima nekdo enkrat krizo, potrebuje krajšo pomoč, drugo pa, ko to traja in je potrebna stalna obravnava in potrebuje celo zdravila. Da potrebuješ psihiatrično pomoč mora biti že nekaj hudo narobe. Če pa bi oseba hodila k psihologu, da dela na sebi, pa me ne bi motilo. Verjetno bi mi celo bilo všeč, da dela na sebi.
Psihoterapije pa v večini izvajajo psihologi. Psihiatru greš na hitro pojamrat, pa te potem nafila z zdravili. To pa sem proti, žal. Sem pred časom gledala odajo, kjer je bilo rečeno, da 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strelskih pohodov v ZDA naredijo osebe, ki so na psihiatričnih zdravilih… Da ne govorim, da bi tudi otroci bli izpostavljeni določenim boleznim.

Bodi previdna.
Sem prepričana, da so vsi, ki so zboleli, fizično ali psihično, verjeli, da se njim to ne bo zgodilo.

Poporodna depresija, zbrka hormonov v menopavzi, hud, nepričakovan stres (ne vem, povoziš nekoga do smrti recimo),… Pa se lahko hitro umakneš v psihozo.
Brez načrta. In kljub trdnemu prepričanju, da se ti pa te “nove mode” psihiatrije, raka in kaj vem, morda ošpic, nikoli ne boš šla.
[/quote]

Brez skrbi. Sem šla skozi marsikaj v življenju, in oboje, ošpice in zmešani hormoni v menopavzi so bili mačji kašelj proti nekaterim stvarem, ki sem jih doživela in ti želim, da jih tebi in tvojim otrokom nikoli ne bo treba. Raka bom verjetno tudi dobila, ker ga imamo v družini. In kaj naj zaradi tega, se naj vdam in jokam in smilim sama sebi, hodim k psihologu in goltam antidepresive? Ne hvala, jaz hočem živet, ne pa se utapljat v samopomilovanju.

Brez skrbi. Sem šla skozi marsikaj v življenju, in oboje, ošpice in zmešani hormoni v menopavzi so bili mačji kašelj proti nekaterim stvarem, ki sem jih doživela in ti želim, da jih tebi in tvojim otrokom nikoli ne bo treba. Raka bom verjetno tudi dobila, ker ga imamo v družini. In kaj naj zaradi tega, se naj vdam in jokam in smilim sama sebi, hodim k psihologu in goltam antidepresive? Ne hvala, jaz hočem živet, ne pa se utapljat v samopomilovanju.
[/quote]

Saj tisti, ki ga pripeljejo na psihiatrijo po tednu ali dveh, ko ni zatisnil očesa, pojedel komaj kaj, prodal hišo, najel kredite, prepeval cele noči,… ta se tudi ni smilil sam sebi, niti najmanj ne. Bilo mu je lepše, kot nama na najlepši dan. Pa so ga vseeno pripeljali “na oddih”.
Ker ne le, da njegova družina že nekaj nekaj tednov ni mirno spala, bedelo je celo naselje.

Niso na psihiatriji samo tisti, ki se sami sebi smilijo in prelagajo odgovornost zase in svoje življenje na druge.
Nekaterim je nadpovprečno lepo. 😁

Nekateri imajo tudi nevrološke težave in je nekako kombinacija obojega.

Anoreksija, bulimija, odvajanje od alkohola, tablet, detox od prepovedanih drog.

Oddelek za starejše, kjer je osnovni problem demenca.

Ljudje po prometnih nesrečah in po poškodbah iz drugih razlogov.
Tudi fibromialgija pripelje mnoge na psihiatrijo. Ker se jim dobesedno meša od bolečin.

Pa dolgoletni mobing v službi, tega je ogromno. Sploh nekvalificiranih delavcev, ki garajo za minimalno plačo, niso pa konkurenčni na trgu dela, so neuki, nefleksibilni in resnično težko iščejo in najdejo drugo službo. So pa marljivi in vestni delavci; ravno pravšnji za izkoriščanje nemoralnih sadističnih delodajalcev.

Ogromno je anksioznosti in napadov panike, socialne fobije in fobij nasploh. Prav nič zajokani in samopomilovalni, prej jezni nase.

Super, če si ziher, da te nič od tega ne more doleteti.
Saj pravim, večina je bila.

In, da ne bo pomote, ti ne želim. Kakor tudi nič drugega slabega.
Sploh je zdaj samo še dobro na vrsti, če je polno slabega že za tabo. 😉

Saj tisti, ki ga pripeljejo na psihiatrijo po tednu ali dveh, ko ni zatisnil očesa, pojedel komaj kaj, prodal hišo, najel kredite, prepeval cele noči,… ta se tudi ni smilil sam sebi, niti najmanj ne. Bilo mu je lepše, kot nama na najlepši dan. Pa so ga vseeno pripeljali “na oddih”.
Ker ne le, da njegova družina že nekaj nekaj tednov ni mirno spala, bedelo je celo naselje.

Niso na psihiatriji samo tisti, ki se sami sebi smilijo in prelagajo odgovornost zase in svoje življenje na druge.
Nekaterim je nadpovprečno lepo. 😁

Nekateri imajo tudi nevrološke težave in je nekako kombinacija obojega.

Anoreksija, bulimija, odvajanje od alkohola, tablet, detox od prepovedanih drog.

Oddelek za starejše, kjer je osnovni problem demenca.

Ljudje po prometnih nesrečah in po poškodbah iz drugih razlogov.
Tudi fibromialgija pripelje mnoge na psihiatrijo. Ker se jim dobesedno meša od bolečin.

Pa dolgoletni mobing v službi, tega je ogromno. Sploh nekvalificiranih delavcev, ki garajo za minimalno plačo, niso pa konkurenčni na trgu dela, so neuki, nefleksibilni in resnično težko iščejo in najdejo drugo službo. So pa marljivi in vestni delavci; ravno pravšnji za izkoriščanje nemoralnih sadističnih delodajalcev.

Ogromno je anksioznosti in napadov panike, socialne fobije in fobij nasploh. Prav nič zajokani in samopomilovalni, prej jezni nase.

Super, če si ziher, da te nič od tega ne more doleteti.
Saj pravim, večina je bila.

In, da ne bo pomote, ti ne želim. Kakor tudi nič drugega slabega.
Sploh je zdaj samo še dobro na vrsti, če je polno slabega že za tabo. 😉
[/quote]

Z naštetimi primeri si samo utrdila moje prepričanje.