kako bi se odzvali, če bi vedeli, da hodi k psihiatru
Saj tisti, ki ga pripeljejo na psihiatrijo po tednu ali dveh, ko ni zatisnil očesa, pojedel komaj kaj, prodal hišo, najel kredite, prepeval cele noči,… ta se tudi ni smilil sam sebi, niti najmanj ne. Bilo mu je lepše, kot nama na najlepši dan. Pa so ga vseeno pripeljali “na oddih”.
Ker ne le, da njegova družina že nekaj nekaj tednov ni mirno spala, bedelo je celo naselje.
Niso na psihiatriji samo tisti, ki se sami sebi smilijo in prelagajo odgovornost zase in svoje življenje na druge.
Nekaterim je nadpovprečno lepo. 😁
Nekateri imajo tudi nevrološke težave in je nekako kombinacija obojega.
Anoreksija, bulimija, odvajanje od alkohola, tablet, detox od prepovedanih drog.
Oddelek za starejše, kjer je osnovni problem demenca.
Ljudje po prometnih nesrečah in po poškodbah iz drugih razlogov.
Tudi fibromialgija pripelje mnoge na psihiatrijo. Ker se jim dobesedno meša od bolečin.
Pa dolgoletni mobing v službi, tega je ogromno. Sploh nekvalificiranih delavcev, ki garajo za minimalno plačo, niso pa konkurenčni na trgu dela, so neuki, nefleksibilni in resnično težko iščejo in najdejo drugo službo. So pa marljivi in vestni delavci; ravno pravšnji za izkoriščanje nemoralnih sadističnih delodajalcev.
Ogromno je anksioznosti in napadov panike, socialne fobije in fobij nasploh. Prav nič zajokani in samopomilovalni, prej jezni nase.
Super, če si ziher, da te nič od tega ne more doleteti.
Saj pravim, večina je bila.
In, da ne bo pomote, ti ne želim. Kakor tudi nič drugega slabega.
Sploh je zdaj samo še dobro na vrsti, če je polno slabega že za tabo. 😉
[/quote]
Zakaj bi nekdo zaradi fobije ali anksioznosti šel na psihiatrijo? To so neka stanja, ki jih na določeni točki doživi večina, pa se s tem nekako spoprime in situacija mine. Tudi jaz sem že kdaj čutila neko mero anksioznosti v določeni situaciji (npr. ob javnim nastopanjem), imam fobijo pred pajki. Pa zato ne potrebujem psihiatra, še manj hospitalizacije.
Če je pri komu že res hudo, bolj pomaga psihoterapija pri psihologu, kot pa zaprt oddelek psihiatrije, kjer ti dajo še zdravila po katerih lahko kot stranski učinek dobiš še kakšno psihozo, željo po samomoru, po dolgem jemanju imajo tudi resen vpliv na notranje organe.
Tisti svetniki, ki pišejo, da jih ne bi motilo, da simpatija hodi k psihiatru, lažejo.
Smešno je tudi, da omeniš detox od alkohola in tablet, kot da to ni kaj takšnega. Osebno bi se izogibala zdravljenega alkoholika. Nikoli ne veš kdaj mu spodleti… in biti v razmerju s takšno osebo je le pekel.
No prvotno vprašanje je, kaj bi storili, da simpatija ali kolega hodi k psihiatru. Kolegu bi pomagala. S simpatijo pa se ne bi spuščala v nič. Psihiatru te ne pošljejo kar tako, ker si samo malo žalosten ali pa kakšen dan pod stresom. Pošljejo te ob resnih motnjah.
Zakaj bi nekdo zaradi fobije ali anksioznosti šel na psihiatrijo? To so neka stanja, ki jih na določeni točki doživi večina, pa se s tem nekako spoprime in situacija mine. Tudi jaz sem že kdaj čutila neko mero anksioznosti v določeni situaciji (npr. ob javnim nastopanjem), imam fobijo pred pajki. Pa zato ne potrebujem psihiatra, še manj hospitalizacije.
Če je pri komu že res hudo, bolj pomaga psihoterapija pri psihologu, kot pa zaprt oddelek psihiatrije, kjer ti dajo še zdravila po katerih lahko kot stranski učinek dobiš še kakšno psihozo, željo po samomoru, po dolgem jemanju imajo tudi resen vpliv na notranje organe.
Tisti svetniki, ki pišejo, da jih ne bi motilo, da simpatija hodi k psihiatru, lažejo.
Smešno je tudi, da omeniš detox od alkohola in tablet, kot da to ni kaj takšnega. Osebno bi se izogibala zdravljenega alkoholika. Nikoli ne veš kdaj mu spodleti… in biti v razmerju s takšno osebo je le pekel.
No prvotno vprašanje je, kaj bi storili, da simpatija ali kolega hodi k psihiatru. Kolegu bi pomagala. S simpatijo pa se ne bi spuščala v nič. Psihiatru te ne pošljejo kar tako, ker si samo malo žalosten ali pa kakšen dan pod stresom. Pošljejo te ob resnih motnjah.
[/quote]
Sama sem bila hospitalizirana ravno zaradi anksioznosti.
Za nekoga resno, za nekoga morda malo manj…
Verjamem, da je nekomu z občasnimi občutki blage anksioznosti to izredno težko razumljivo.
A, ko že nekaj mesecev nisem zapustila stanovanja, obiski gledališča, kina, frizerja, vožnja z avtomobilom na daljše relacije, z avtobusom pa sploh, roditeljski sestanki, nastopi otrok ipd. so odpadli že veliko prej, in ko mi pritisk ni več padel pod 180 zgornji in pulz v mirovanju pod 140, pa ko tudi do najbližje trgovine nisem več zmogla, ves čas, RES VES ČAS pa sem imela občutek, da se v kletki z levom, od koder ni izhoda, sem pač vedela, da tako ne želim preživeti preostanka življenja. Glede na pulz od 140 do 160 čisto celi dan tega preostanka najbrž ne bi bilo ravno veliko. Jaz pa imam namen dočakati častitljivo starost. 😊
No, pa sem si šla po stigmo.
Da bi se me zdaj marsikdo od vas rajši izognil, kot z mano poglobil odnos. 😝
Za sabo imam nekaj hudih zobobolov, nekaj napadov žolčnih kamnov in dva poroda, od katerih je bil sploh eden pravo veselje, celi dan trajajoče.
Pa so to vse skupaj ne omembe vredne zadeve, občutki, proti tisti zverinski, neobvladljivi tesnobi, strahu, paniki,…
Zgoraj pišete, da prijateljem bi stali ob strani…
Jaz nisem potrebovala nikogar “ob strani”, vsaj nič bolj, kot običajno.
Potrebovala sem le, da se ta adrenalinska vojna v meni konča, samo to.
Da lahko potem v miru začnem ugotavljati, kaj (poleg genetike) je prispevalo k takšnemu odzivu mojega organizma, in te zadeve spremenim, kolikor je v moji moči.
Če se ni bi najprej umirila s tabletami, ne bi zmogla konstruktivnih korakov, sprememb. Ker mi je bila umetnost preživeti dan. Vsako uro!
Obstaja anksioznost in anksioznost.
Kot je pri vsem v življenju.
Pa, če bi zbolel tvoj partner?
[/quote]
Vprašanje v temi je bilo za kolege, znance in simpatije. In odgovorila sem, da se družim samo s psihično stabilnimi ljudmi. Tvoji primeri so po večini ljudje, ki so že v osnovi psihično labilni, od anoreksikov do anksioznih do alkoholikov do drugih odvisnikov. Nesreče so v zelo pogosto le rezultat neodgovornih dejanj. In pri mobingu ali zdržiš ali menjaš službo. Samo psihično labilen človek bo zaradi mobinga šel v psihiatrično bolnico. Kakšna bi bila potem možnost, da bi moj psihično stabilen partner moral iti na zdravljenje v psihiatrično bolnico?
Edino, kar izstopa iz tvojega naštevanja je demenca, ki pa itak ne sodi v psihiatrično bolnico, saj še noben psihiater ni pozdravil nobenega bolnika z demenco.
Vprašanje v temi je bilo za kolege, znance in simpatije. In odgovorila sem, da se družim samo s psihično stabilnimi ljudmi. Tvoji primeri so po večini ljudje, ki so že v osnovi psihično labilni, od anoreksikov do anksioznih do alkoholikov do drugih odvisnikov. Nesreče so v zelo pogosto le rezultat neodgovornih dejanj. In pri mobingu ali zdržiš ali menjaš službo. Samo psihično labilen človek bo zaradi mobinga šel v psihiatrično bolnico. Kakšna bi bila potem možnost, da bi moj psihično stabilen partner moral iti na zdravljenje v psihiatrično bolnico?
Edino, kar izstopa iz tvojega naštevanja je demenca, ki pa itak ne sodi v psihiatrično bolnico, saj še noben psihiater ni pozdravil nobenega bolnika z demenco.
[/quote]
Roko na srce, POZDRAVIL ni tudi nobenega drugega.
Človek se lahko pozdravi samo sam. Ko si s tabletami toliko stabilizira revolucijo v telesu, da je sploh zmožen začeti delati na sebi.
Sicer pa ja, tudi dementni spadajo na psihiatrijo, za čas uvajanja zdravil proti demenci, nekaterim še proti anksioznosti ali paranoji, ki velikokrat spadata k demenci, in s katerima jim najbrž ni ravno fajn, če se ves čas čutijo ogrožene.
Roko na srce, POZDRAVIL ni tudi nobenega drugega.
Človek se lahko pozdravi samo sam. Ko si s tabletami toliko stabilizira revolucijo v telesu, da je sploh zmožen začeti delati na sebi.
Sicer pa ja, tudi dementni spadajo na psihiatrijo, za čas uvajanja zdravil proti demenci, nekaterim še proti anksioznosti ali paranoji, ki velikokrat spadata k demenci, in s katerima jim najbrž ni ravno fajn, če se ves čas čutijo ogrožene.
[/quote]
Ne glede na stranske učinke. Z dementnimi se da veliko narediti s prijazno besedo ali da se jim da prostor, ko postanejo agresivni. Poznam dementno gospo, pri kateri čudeža niso naredile nobene tablete, ampak dojenček – otroška igrača, za katero sedaj skrbi in jo stiska h sebi ves dan in nima več časa za agresivne izbruhe.
