kako ostanete motivirani za dosego cilja? pri sebi opažam namreč, da nekje na pol poti odneham. recimo, pri varčevanju sem izredno slaba, kolikor pač lahko sploh privarčujem. faksa nisem končala, ker me je nekje na polovici vse minilo in se zaposlila.

se odločim za bolj zdrav način življenja, zdržim dva tedna, maks 1 mesec, potem me stare navade potegnejo nazaj (nisem zavaljenka, samo več miganja in bolj zdrav izbor hrane mi ne bi škodil). lažje je pač se uležt na kavč in pojest zelenjavo z žara, kot pa it telovadit in nato jest solato z zrezkom recimo.

kako se vi spopadate s tem?

kako si pri seksu? Tudi na polovici igre odnehaš. 

Ko mi nekaj ne uspe narediti do konca: Vdam se v usodo in životarim naprej. Zadnje čase razmišljam, da se izselim iz Slovenije.

Ugotovila sem, da cilj mora biti realen.

Ni problem, ce si zadas, da bos osvojila ‘olimpijsko medaljo’, zavedati se moras, da to ni realno v treh mesecih, ampak moras za to delat kar nekaj let, kot recimo sportnik, ki trenira od 5.leta in pri 25ih osvoji impijsko medaljo. 20 let dela!

Torej, visoki cilji zahtevajo veliko casa! Ko se tega zavedas, delas po etapah, imas glavni cilj in potem cilje po stopnickah, ki jih sproti prilagajas.

Druga stvar, ne zazenes se takoj na polno, ker te bo zmanjkalo. Pocasi in premisljeno. Ce obicajno preteces tistih 50m za avtobusom, bos mogoce jutri res lahko pretekla 10km in pojutrisnjem tudi, a bos crknjena in se ti ne bo vec dalo. Pocasi, preteci najprej kilometer, potem dva in tako naprej po malo do 42.

Tretje, pri tvojih letih je olimpijska medalja nerealna, lahko pa realno sodelujes na OI kot del podporne ekipe ali tudi preteces maraton, ne olimpijski, ampak te rekreativne, torej cilj prilagodis svojim zmoznostim.

In najpomembnejse, cilj mora biti tvoja lastna zelja, ne pa nekaj, kar v druzbi velja za kao dobro in primerno.

Jp, si polovičarka. Nekaj, česar sama nikoli nisem razumela. Če se nečesa lotim, to naredim do konca. Pika. Sicer bi bil čas, ki bi ga vložila v nekaj in ne dokončala, izgubljen. Življenje je prekratko za tak luksuz. In ne boš verjela, najboljša nagrada na koncu je, da je človek zadovoljen sam s sabo, kar ga motivira za nadaljnje podvige. Žalosten lajf, kjer je vse na pol in kr neki:-(

Nove navade/rutine se ustvarja večplastno: enostavnost/udobje, repeticija in nagrada/odsotnost kazni. Npr. Če imaš že pripravljene zdrave prigrizke v hladilniku jih je lažje vzeti kot iti v trgovino po čips. Če si po 15min jutranji vadbi privoščiš Snickers je nagrada, če potem zamujaš 15min v službo je kazen. Za avtomatsko vedenje je potrebno ene 66 ponovitev, če želiš brati knjigo pred spanjem, jo daš na nočno omarico, greš dovolj zgodaj “spat”, in prve 66x trpiš (prb. 2m), preden postane podzavestna rutina in slabe izkušnje niso vštete (npr. Prepir s partnerjem, prehlad itd.), Ampak samo “ta prave”. Tako kot, če si obuješ superge nisi šel na jogging, je pa lahko predpriprava na gradnjo rutine.

Če vse na polovici poti prekineš, malo preveri ali imaš toksicne odnose npr. Koga, ki ti dopoveduje, da si nesposobna, da je vse ničvredno, pametuje kaj vse bi morala delati. Eni ljudje so stup. Eno je pomanjkanje podpore, nekaj drugega metanje polen pod noge.

Vsekakor veliko sreče 🍀