Kako mi je hudo…izbral si je alkohol…
Namesto dveh otročičkov in mene,ki sem dobro skrbela zanj.Priznal je,da težko neha,da je tud družba taka,čeprav je sam kriv.Ampak je hudo samo solze mi tečejo kako naj hčerki povem ko me bo gledala žalostno(5 let je stara),mali 4 mesece.Nič ni omenil zdravljenja samo,da ve,da to nikamor ne pelje.Tri možnosti je imel četrte mu ne dam.Jaz pa kr jokam…….zakaj…..če je njemu vseeno za nas…
Tudi moj oče je izbral alkohol. Mama ga ni nikoli pustila, oče pa je pil ,pil, pil.. Vedno sem si želela, da ga ne bi bilo, da bi nekam izginil. Prejokala sem svoje otroštvo, se zaprla vase, postala žalosten, zagrenjen otrok… Čakala sem ga doma tudi do polnoči, dveh zjutraj, ko sem bila stara 7 let. Potem se je zaslišal avto, ki ga je nabijal po gasu, mama je šla navadno takrat na cesto in ga pripeljala domov, ker sam ni mogu niti v stanovanje – vozil pa je. Doma sta se kregala.Ob 2 zjutraj. Cel blok je slišal. Sram me je bilo, zaklepala sem se v sobo, bala sem se ga, nekoč sem pobegnila, ravno tako ponoči.
Verjami, za tvoje otroke je bolje, da ga ni v vaši družini.
Njemu ni vseeno za vas. Vsaka odvisnost je močnejša od vsega, tudi od ljubezni do družine, močnejša od ljubezni do samega sebe.
Mami sem zamerila, da ga ni pustila, še vedno ji to zamerim. Njega je imela kljub vsemu raje kot mene. Tako to stvar vidim jaz.
Na otroke misli. NA OTROKE MISLI.
Za njih je bolje, da ga ni. Lepo se boste znašli sami, Z dojenčkom naj ti kdo pomaga, če lahko… Samo rada ju imej, sedaj potrebujeta vso tvojo ljubezen. Še posebej otrok, ki je star 5 let.
Si pa v težkem obdobju, zelo težko bo, vendar si na dobri, celo odlični poti, da tvoje življenje postane pravljica. Boš videla šele sedaj, koliko notranje svobode boš doživela, kako ti bo lepo čez nekaj časa.
Sicer si pa napisala premalo za nek dober odgovor, ki bi ti lahko bolj koristil.
Srečno, verjami, vse bo ok. Pomemben je bil korak, da sta se razšla, sedaj se bodo stvari počasi normalizirale.
Bila sem na istem, izbra jej alkohol, iz hiše sem ga pa jaz vrgla. Sedaj sva 5 let narazen, od tega šele par mesecev ločena. Svoboda. To je vse, kar lahko rečem. To sem doživela še isto sekundo, ko je prestopil prag stanovanja. Imava 5 letno hči, ki zaradi ločitve in zaradi njegovega alkoholizma hodi k psihologu. Lažje bo prebrodila vse skupaj. Letos gre v šolo, v prvi razred in nama je super! Brez njega. Jaz imam občasno kakega tipa – nikoli ga ne pripeljem domov, nikoli ga ne predstavim hčerki.
Hvala za spodbudne besede…ja s hčerko se veliko pogovarjava….tako,da kar gre,ga pa bo pogrešala.Sem pa sam živela z alkoholom oče je pil,njegova mama je pila celo življenje,ko pa sva povedala,da sem noseča(s hčerko)je pa nehala.Mojega očeta pa na žalost ni več dobre pol leta je kar je umrl za rakom.Tako,da res preživljam težko življensko obdobje a se bom pobrala…ZARADI OTROK,KI ME DRŽITA POKONCI…
Podobno izkušnjo imam tudi jaz. In še to, imam skoraj 40 let, svojo družino, svojo hišo (zraven staršev), ina naš 70+ letni starec/alkoholik nam še vedno uničuje življenje. Živi doma, terorizira vse po vrsti, od mame, nas, otroke (vnuke) ipd. Toliko psihičnega nasilja, da vam ne znam povedat. Upam, da vam nikoli ne bo treba tega izkusit (a ja, smo poskusili vse, zdravnika, socialne službe, psihiatrična bolnišnica, policija (nasilja)….nič se ni spremenilo, le na slabše).
Ko ga le nikoli ne bi bilo v našem življenju. In tudi ne kaže na to, da bi ga kmalu ne bilo več, čeprav si vsi okoli njega to želimo (če na prste prešteejm, uničuje življenje najmanj 13 osebam, ki smo pač njegovi najbližji,….). Bi bil že čas da ga Bog (najbrž hudič) pokliče k sebi. Da zadihamo, po 40 letih.
Podobno izkušnjo imam tudi jaz. In še to, imam skoraj 40 let, svojo družino, svojo hišo (zraven staršev), ina naš 70+ letni starec/alkoholik nam še vedno uničuje življenje. Živi doma, terorizira vse po vrsti, od mame, nas, otroke (vnuke) ipd. Toliko psihičnega nasilja, da vam ne znam povedat. Upam, da vam nikoli ne bo treba tega izkusit (a ja, smo poskusili vse, zdravnika, socialne službe, psihiatrična bolnišnica, policija (nasilja)….nič se ni spremenilo, le na slabše).
Ko ga le nikoli ne bi bilo v našem življenju. In tudi ne kaže na to, da bi ga kmalu ne bilo več, čeprav si vsi okoli njega to želimo (če na prste prešteejm, uničuje življenje najmanj 13 osebam, ki smo pač njegovi najbližji,….). Bi bil že čas da ga Bog (najbrž hudič) pokliče k sebi. Da zadihamo, po 40 letih.[/quote]
Pa zakaj potem niste šli živet kam dlje stran? 40 let pekla … a ni škoda življenja?
Podobno izkušnjo imam tudi jaz. In še to, imam skoraj 40 let, svojo družino, svojo hišo (zraven staršev), ina naš 70+ letni starec/alkoholik nam še vedno uničuje življenje. Živi doma, terorizira vse po vrsti, od mame, nas, otroke (vnuke) ipd. Toliko psihičnega nasilja, da vam ne znam povedat. Upam, da vam nikoli ne bo treba tega izkusit (a ja, smo poskusili vse, zdravnika, socialne službe, psihiatrična bolnišnica, policija (nasilja)….nič se ni spremenilo, le na slabše).
Ko ga le nikoli ne bi bilo v našem življenju. In tudi ne kaže na to, da bi ga kmalu ne bilo več, čeprav si vsi okoli njega to želimo (če na prste prešteejm, uničuje življenje najmanj 13 osebam, ki smo pač njegovi najbližji,….). Bi bil že čas da ga Bog (najbrž hudič) pokliče k sebi. Da zadihamo, po 40 letih.[/quote]
Ej, odrasla si. Točno si vedela kakšno je stanje doma in zavestno si šla zidat zraven nekoga, ki ti uničuje življenje??? Tega nikoli ne bom razumela. Pa še otroke pripeljat v tako okolje?! Da se še oni navadijo bolanih odnosov, kjer kretena, ki vam uničuje življenje tolerirate?!
Za Hudo je
Zdaj je malo hudo, pa ne bo dolgo. Imaš odlično priložnost, da se postaviš na svoje noge in začneš v prvi vrsti dobro skrbeti predvsem zase in za otroka.
O svojih težavah se pogovori z mamo, prijatlejico, odraslo osebo, s hčerko pa ne, svojih težav ne prenašaj na otroke. Veliko uslugo jima boš naredila, če boš o očetu (ne glede da je izbral alkohol) govorila le dobro, da zdaj trenutno ne zmore biti z vami. skratka pred otroki skrivaj svojo žalost, predvsem pa jezo na eks partnerja. Prav je, da mu ne daš še ene priložnosti. Pa pazi, da te ne bo pregovoril s kakšnim enomesečnim poskusom zdravljenja. Alkoholizem se zdravi več let in zelo se je treba potruditi. Mogoče ne bi bilo slabo obiskat kakšnega družinskega terapevta in se z njim pogovoriti o svojih občutkih.
Pa še nekaj – pri določanju stikov z otroci opozori na csd in na sodišču, da je alkoholik in se dogovori, da imaš pravico odkloniti stike, če bo oče pijan, pa dogovori se za krajše stike – samo popoldnevi nekaj uric.
Vse dobro, to je začetek novega, boljšega življenja!
No naj malo odgovorim ko sem bila prvič noseča je bilo ok,ni pil.Skupaj sva sedem let piti je začel pred enim letom počasi in se je začelo stopnjevati.Svojih oziroma očetovih težav ne prenašam na otroke sama je videla kakšen je drugače ga ima rada.Ji pač povem,da se z očkom ne razumeva in da sva oba zato da smo narazen .Na csd sem opozorila d aje alkoholik,in tudi za stike sva se kar nekako sporazumela.
Ali res ni pil? Skoraj ne verjamem, no. Ene ženske res ne vidijo prej, pa če jim pod nos pomoliš. Takšna je moja prijateljica, ki ima tipa, a ne vidi, da je človek alkoholik. Nažgan je vsak vikend, še celo ona ga okoli vozi, da lahko pije, ampak misli, da šla žurat. Če ne pije kje zunaj, pije doma. V glavnem, dec PIJE, jaz sem ji že rekla, če se ji ne mrbit zdi, da je alkič. Ma neeeeeee, pač občasno gre kaj popit. Žal že vidim njeno nesrečo, ampak se ji ne da povedat, ker ne vidi.
Žena alkoholika že 40 let. Nič nisem naredila, ker sem cota, drek, smrad, nevrednica grda, vse so boljše od mene. Samopodoba v minusu. Prosila sem njega, zdravnike, sorodnike, vse okoli sebe za pomoč. Nihče nič ne naredi, jaz pa nimam moči. Kamenjajte me. Otroci so mi in mi še zelo zamerijo. Jaz pa nič. Antidepresivi, pomirjevala, žalost, depresija, misel na samomor. Strokovna pomoč??? Bilo je zrdravljenje na psihiatriji, veliko obiskov psihiatrov, psihologov. On pije še naprej in je zabaven moški, jaz pa sem ena tečna, smotana baba za vse okrog naju. Ločitev? Ne zmorem, ne upam si. Kam po pomoč? Nikamor. Je ni. Nekateri tako obsojate žene alkoholikov. Trpimo, ker smo nemočne. Ne upamo si. Pomagajte nam. Kako? Ne vem. Ko si enkrat na tleh, nisi več sposoben deliti premoženja, nisi si sposoben ustvarjati novega življenja. Denarja za nek najem stanovanja ni. Vsak dan se tresem. Pogrezam se. Prosim drage sotrpinke, ki še zmorete, da brcnete v rit svoje pijance. Ne tiščite glave v pesek. Jaz jo tiščim že vse življenje, ker sem brez moči, brez hrbtenice DREK.
Tudi moj oče je izbral alkohol. Mami sem zamerila, ker ga ni nikoli pustila in naju odpeljala iz tega alkoholnega sranje. Prepiri, vpitje, pretepanje. Kolikokrat sem se skrivala, kako zelo sem trpela. Ne vem kolikokrat se je šel zdravit, vsaj 5x, pa je vedno znova spet začel. Po tem kako je pripeljal na dvorišče, sem vedela, koliko je popil.
Na stara leta je postal malo bolj znosen, mami je bila nonstop ob njem, takrat vsaj ni pil. No, potem pa je mami zbolela, umirala v bolnici. Še njeno penzijo je zapil, na obisk ga praktično ni bilo (razen dveh redkih izjem), ker gospod preveč trpi, ko jo vidi trpeti. Pa tako ali tako ji ne more pomagati.
Njene zadnje besede, ki jih je s težko muko napisala na papir (govoriti ni mogla, ker je bila intubirana), so bile; daj očeta na gobec……
Mislim, da se je šele na smrtni postelji zavedla, da si je zaradi njega, popolnoma uničila življenje.
On, on pa še vedno pije, denarja je veliko manj, vse zapravi prvih desetih dneh po penziji, potem pa prisilno abstinira in fehtari.
Bom čisto na kratko zaželela srečo vsem toliko pogumnim, kot si ti! Vztrajaj in bodi prepričana, da je bila to najboljša odločitev. Čas bo zacelil tudi te rane in posušil solze, dala pa si priložnost sebi in otrokom za nov začetek.
Govorim iz lastnih izkušenj.
tšž, zate mi je pa hudo, da ne tvegaš koraka, ki se zdi sicer najtežji. Ampak napram delitvi premoženja in novemu začetku je huje to, da trpiš in boš trpela ter si uničila vso življenje. Srečno in pogum tudi tebi!!!