Kako preboleti zvezo
Iskreno. Zapolni si čas. Nauči se kaj novega, poišči nov hobi. Jaz sem po razpadu zveze našla uteho v dveh športih. Prej mi še na misel ni prišlo, da bi kadarkoli to počela. Pa beri. Karkoli…članke o odnosih, knjige, leposlovje, časopise. Hodi na dolge sprehode in samo opazuj naravo. Če ti misli zatavajo, se probaj vrniti nazaj v realnost.
Seveda je treba zvezo tudi predelat, razmislit/ugotovit kaj je šlo narobe, kaj bi lahko bilo drugače, itd., ampak ne zato, da da boš jokala in se smilila sama sebi še nekaj mesecev ali let, ampak zato, da se naučiš kaj si sploh želiš, kaj si pripravljena sprejet in česa ne. Jaz sem večkrat zašla tudi na ta forum in kljub temu, da je tu gor polno bedarij, sem pa enkrat naletela na eno čudovito misel, ki mi je pomagala – bodi hvaležna, da se je sam odstranil iz tvojega življenja. Ko sem to prebrala se mi je zdelo malo butasto, ker sem si o njem itak mislila le najboljše. Ko pa sem začela razmišljat kakšna je bila najina zveza, sem ugotovila, da je že prav, da ga ni več v mojem življenju. Zdaj sem hvaležna za izkušnjo, predvsem pa sem hvaležna višjim silam, da so ga odplaknile stran.
Sem bila v dolgoletni vezi z narcisom. Dvakrat me je pripeljal do tablet-depresija. Konec sem naredila jaz. Prvo leto je bilo grozno..smilila sem se sama sebi. Tudi popustila sem in mu predlagala ,da greva še enkrat probat. Še en udarec,ko me je zavrnil..je imel že drugo žrtev. Zdaj vidim, da je bilo to zame najboljše. Drugo leto grozno ,ampak lažje. Težko je gledat ljubljeno osebo v objemu druge. Tretje leto sem zaživela,ostal je le spomin. Možakarji mi tečnarijo,a še zmeraj me nobeden ne zanima. Povabijo na pijačo. Želja je ..a ko pride dogovorjen datum spaničarim in odpovem zmenek. Še malo pa bom kot nova 😀
Vem da ni lahko. Pred pedeseti sem in sem skoz dal tudi to. 2x. a je najhuje seveda prvič. Stanje, ki ga lahko privoščiš le najhujšemu sovražniku. Dolgo sem bil samski. Skorajda do sredine dvajsetih. Nakar prva medena romanca trajala točno leto. Od prelepega maja, do prelepega naslednjega maja. Še sedaj se spomnim klopce tistega sončnega, a še zjutraj rahlo hladnega dneva, stoječe pod preeeelepo cvetočo hruško, kjer sem premleval in premleval. Kot bi me ta hruška edina lahko tolažila. Ne ni šlo kot bi moralo. Po 3 mesecih se pojavil rak. A preživel sem. Takrat sem si v sebi zadal dve odločitvi, ko sem vse prebrodil. In sicer: Hruška bo stala za vedno(dokler se ne posuši sama, naši so jo davno hoteli požagat, a prepovedal) in postal sem vegetarjanec. Zakaj. Dobil sem novo priložnost v življenju.Kot novo življenje, podarjeno od boga, pa zato tut drugim ne bom stregel po življenju, saj je to edino kaj ima v tem svetu vrednost. Nič ni lepešega pri nas pomladi, kot tista hruška, ko prične cveteti in ji vetrič prične počasi odnašat bele cvetove, je kot nema priča dogodka, ki se je nekoč daljna leta v moji mladosti zgodila. Klopce pa žal tam več ni, le hruška je še vedno takšna, kot je takrat bila.
Bodi vesela za to izkušnjo. Jaz npr. pri 27 letih še nisem imel punce in nisem okusil vseh radosti, ki ti jih lahko ponudi partnersko življenje. Ti te odgovore imaš. Zdaj imaš čas za sebe, dobila si neke odgovore, kaj si želiš v svojem življenju in lahko najdeš novo življenjsko pot. Jaz pa bom večno taval v svojih mislih, kako je imeti punco, kako bi lahko nekoga osrečil… Izgubo ljubljene osebe (smrt očeta) sem že dal skozi in prva leta, so mi misli kar naprej bežale k njemu. Skušal sem biti čimbolj v pogonu (šola, sošolci, šport, delo), da sem vsaj malo pozabil na ranjeno srce. Najtežje je ponoči, preden zaspiš in pa zjutraj, ko si želiš, da bi bile sanje o očetu tvoje resnično življenje. Mi je pa izguba očeta dala misliti, da skušam uživati življenje vsak dan, saj ne veš kdaj bo tvoj zadnji. Živiš vsak dan, umreš samo enkrat. Skušam biti kar se da dober človek, pomagati drugim, biti hvaležen za svoje zdravje, občudovati naravo. Pridejo pa tudi trenutki, ko ti je težko (npr. zadnji teden decembra), ker čutiš, da ti še nekaj manjka v življenju (izobrazbo, službo, zdravje imam, manjkata mi le oče in življenjska sopotnica). Druge osebe ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš sebe, svoje razmišljanje. Verjamem, da te čakajo v življenju novi srečni trenutki, verjetno moraš biti kdaj na dnu, da znaš ceniti takrat ko si na vrhu.
Manj kot o tem razmišljaš (preteklosti) prej bo minilo. Si vse bolj v sedanjosti, čuječa in se osredotočiš na točno ta trenutek, pa naslednji, pa naslednji… Tako sem jaz prebolela otroka. Ni druge, sploh če nekoga resnično ljubiš. Ni bližnjice. Predelaj čustva, ki pridejo, vprašaj se kaj točno pogrešaš, zakaj, kako se lahko potolažiš, da ti bo lažje in se nato osredotočiš na naslednji trenutek. Življenje si lahko precej popestriš, z glasbo, kakšno zabavno družbo – lahko je to radijska postaja, najljubša serija, film, le glej kaj izbereš, da ne bo še več solz. Poišči kar te veseli, razvedri, nasmeje, da vsaj za trenutek pozabiš. Potem pa gre in je vsak dan lažje. Ne trudiš se pozabiti, ker spomin ne deluje tako. Ampak ustvarjaš nove spomine, nove srečne trenutke sama ali z drugimi ljudmi. V družbi je seveda dosti lažje, če imaš to srečo, nimajo je vsi. Nekateri žalujejo leto, dve, pet, drugi pozabijo takoj. Vzemi si čas.
Beno999, 04.12.2022 ob 13:49
Vem da ni lahko. Pred pedeseti sem in sem skoz dal tudi to. 2x. a je najhuje seveda prvič. Stanje, ki ga lahko privoščiš le najhujšemu sovražniku. Dolgo sem bil samski. Skorajda do sredine dvajsetih. Nakar prva medena romanca trajala točno leto. Od prelepega maja, do prelepega naslednjega maja. Še sedaj se spomnim klopce tistega sončnega, a še zjutraj rahlo hladnega dneva, stoječe pod preeeelepo cvetočo hruško, kjer sem premleval in premleval. Kot bi me ta hruška edina lahko tolažila. Ne ni šlo kot bi moralo. Po 3 mesecih se pojavil rak. A preživel sem. Takrat sem si v sebi zadal dve odločitvi, ko sem vse prebrodil. In sicer: Hruška bo stala za vedno(dokler se ne posuši sama, naši so jo davno hoteli požagat, a prepovedal) in postal sem vegetarjanec. Zakaj. Dobil sem novo priložnost v življenju.Kot novo življenje, podarjeno od boga, pa zato tut drugim ne bom stregel po življenju, saj je to edino kaj ima v tem svetu vrednost. Nič ni lepešega pri nas pomladi, kot tista hruška, ko prične cveteti in ji vetrič prične počasi odnašat bele cvetove, je kot nema priča dogodka, ki se je nekoč daljna leta v moji mladosti zgodila. Klopce pa žal tam več ni, le hruška je še vedno takšna, kot je takrat bila.
Beno999…lahko naredis novo klopco…in uzivas na njej…zakaj ne?
Avtorica…rabis cas…samo cas…in bo prisel dan…da ne bos pomislila na partnerja….lahko bo to cez 6 mesecev…leto….ampak vsak dan manj boli…
Sem se locila pred 1 letom….in sem pocasi ok…pocasi nadaljujem…ne hitim….zdaj je koncno prisel moj cas,da ga po 20 letih uzivam….
Stajerka913, 05.12.2022 ob 20:28
Trenutno nimam energije za kaj drugeha kot razmislanje zakaj je slo narobe.
Misli mi samo zatavajo
Misli ti bodo se kar zatavale…..
Da mi niso…sem zacela s fitnesom,tekom,kolesarjenjem,…samo,da si zaposlis misli. Najhuje je ko gres spat…takrat se prikradejo in ti kradejo spanec…ampak s casom vedno manj…..stajerka? Iz katerega konca si…? …sem sama iz teh koncev…