Kako premagati strah pred iglami?
Kako premagati strah pred iglami? Vedno, ko moram dati kri, me je full strah igle! Pa tudi vedno, ko mi iz kakršnegakoli razloga dajo zdravniki iglo v telo, me je strah!!! Ne maram igel! Kako naj se znebim strahu pred iglami? Kako naj se znebim strahu pred preiskavami, ki vsebujejo pikanje z iglami? Kako naj naredim, da bom vedel, kaj kakšna preiskava, na katero bom prvič šel, vsebuje, ne da bi tečnaril zdravnici? Moja zdravnica je takoj čisto ab, če jo vprašam, na kakšno preiskavo me pošilja…
Strašne bolečine so in bojim se, da bom ravno takrat, ko me bo zdravnik/zdravnica/sestra/zdravstveni tehnik pičil/a, dobil kakšen refleks, zaradi katerega me bo igla poškodovala. Ali se je že komu zgodilo, da mu je zdravnica hotela vzeti kri, pa ga je pičila, on pa je roko refleksno premaknil, tako da se je poškodoval?
Joj, jaz se tudi grozno bojim injekcij – in igel na splošno. Pa sem mislila, da se bom vsaj med nosečnostjo navadila, ko moraš vsak mesec dat kri, pa se nisem. Sem šla vedno s čisto mehkimi nogami ven iz laboratorija, pa z odtisom nohtov v dlani, ker sem tako pesti stiskala. 🙁
Drugače pa na srečo nisem preveč pogosta obiskovalka zdravnikov, tako da me niti ne skrbi. :))
Mene je bilo igel grozno strah že od malega. Vedno sem jokala že, ko sem samo vlekla rokav gor, da sem nastavila roko. Me je pa mama enkrat tako priheftala, da mi ni bilo nič jasno, solze so izginile v sekundi, roko sem samo mirno iztegnila in vsega je bilo hitro konec… Razen strahu…
Potem pa so prišla leta nad 20, pa kar naenkrat konec paranoje. Zdaj kri dam brez težav, ampak navadno pa gledam stran. Včasih boli, sploh, če je laborant/ka neizkušena in po možnosti še malo obrača iglo, da zadane žilo, večjih težav pa nimam. No, vsaj strah me ni več vsakič. :))
LP
Sama sem jo vedno popihala, ko so me pošiljali v laboratorij dat kri 🙂 Ne da sem se bala neke določene stvari, ampak sam vonj v ordinaciji, pa igle in kri… Sem se kar onesvestila!
Potem pa je zadeva zaradi bolezni postala neizogibna… Vedno preden sem prišla v laboratorij sem jim rekla da se rado zgodi da se onesvestim. Ne vem, ampak meni se zdi, da se tako bolj potrudijo. Jaz se uležem, gledam obvezno stran, in ponavadi me res nežno pičijo.
Sem pa vmes zbrala tudi že pogum in šla na krvodajalsko, da sem si dokazala da zmorem 🙂 Vse je v glavi!
Še lansko leto sem imela tudi sama zelo velik strah pred iglami, že od otroštva. Problem pa se je pojavil, ko sem zanosila in sem bila prisiljena v vsakodnevno pikanje, saj sem dobila tudi sladkorno. Nato sem slišala za terapijo s hipnozo, ki jo tudi izjemno priporočam. V društvu nov list so me v stanju hipnoze pripeljali do tega, da sem se spomnila, da se bojim igel zato, ker se je tega zelo bala babica ki mi je vsadila strah in od tedaj naprej ga ni več
Zdravniki pravijo, da se nimaš česa bat. Jaz se igel bojim približno toliko kot zajec lisice.
Kje se skriva izvor mojega strahu pred iglami sicer ne vem. Najbrž od kakšne nesposobne sestre iz zdravstvenih domov, ki so mi večkrat falile žilo, razmesarile pol roke…
Zato sem se pri svojih 18 letih odločil, da premagam strah in postal sem redni krvodajalec. Tudi v srcu čutim potrebo po tem, da pomagam drugim po svojih močeh. Po 10 obiskih je sicer še bil prisoten strah, vendar sem ga že bolje prenašal. Potem pa sem dobil bellovo parezo in so mi iz vretenc črpali možgansko tekočino. Tako neznosne bolečine do takrat še nisem poznal. Enostavno vidiš vse zvezde mlečne ceste, blede se ti, vrti, izgubiš razsodnost za tisti 2 uri kolikor traja obnova tekočine. Takrat mi je zdravnica 2x falila vretence in je zato prišla druga. 3x po nekaj minut umiraš od bolečin in nato dobiš še v roko nastavke za morebitne infuzije oz. karkoli ti že dajejo.
Od takrat je že več kot eno leto in strah se mi je še povečal. Ker je za rakom zbolel moj dober prijatelj, grem jutri ponovno darovat kri, ker je življenje človeka pomembnjše od mojega strahu.
Upam, da ga premagam in upam, da se mi ne bo v življenju potrebno prevečkrat nastavljati iglam.