se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem naletela na ljudi za katere sem sčasoma na podlagi povedanega ugotovila, da se znajo orng zmislit kakšno stvar.
Mene to zelo moti, taka oseba zelo izgubi na veljavi in mu zelo težko sploh še kaj verjamem.
kako pa naj se človek obnaša do nekoga takega če je prisiljen biti veliko z njem.

prisiljen biti z njim veliko? je sodelavec? sorodnik?

no, kakorkoli, komunikacijo omejim na minimum. zgolj vljudnost oz. informaciji ki so pomembne za job

Poskušaj ga napeljati ,da se bo ujel na laž.Najbolje pa je,da mu vse pritrdiš,da je res ali pa njegove izjave sprejemaš vse z rezervo.Mami kdo pa je tak porednež,da tako laže?

o živjo ondi,
long time no write:)
ma mami vedno na ene barabe naleti. je preveč naivna.

Če laž mene konkretno ne prizadane, ga pač ne jemljem tako zelo resno. In živim dalje. Odvisno, če mi je pač v njegovi družbi sicer lepo -toleriram.

Če je laž škodljiva. Če mi povzroča škodo – oddidem iz tega razmerja.

Sloncek

V življenju pazi na hinavce in lažnjivce.Teh je vse več.Jaz sem kar dobro,delavno malo tu malo tam…Otroci zdravi?

se strinjam z ondi. ponavadi pa take samo poslušam se malo nasmejim in si mislim – a boš kmal končal, da čim prej skidnem?, zraven pa samo kimam! mam tak primer doma, da bi včasih kar pop….!!!

sem prisla v čas-obdobje in dojela, da se mi s takimi ljudmi pa res ni treba ne družiti ne ukvarjat, če pa že, jim dam vedet kaj so in kaj si o takih ljudeh mislim..vse najslabše, sploh še so še hinavci, bleferji in fofšljivci, ki so na svet le za delat zgago! In ponavadi taki ljudje vse to so v paketu..žal!

res, mogoče se tudi jaz kdaj kako drobno zlažem oz. priredim resnico, največji lažnjivec je itak tisti ki pravi da se nikoli ne, ampak nikoli se ne zlažem kakšne čisto brezvezne laži. Sploh jih ne razumem, npr. reče da gre na urad neke dokumente uredit, v resnici gre pa na kavo… mislim ej pa sej ne bi bilo nič narobe če bi rekel/a po resnici.
pa nonstop kake butaste npr,. a prideš nazaj ( ja sto posto se vrnem-
pa ga/je ni …

ja jazzi pa da maš tak paketek vsak dan 25 ur na dan doma?? groooozaaaa:(

Res je tako.

Nimam, grem pa magar pod kozolc;))!

Takega pol ignoriram in jasno pokažem da se z njim ne mislim več pogovarjat! Enega takega imam celo v službi…

Sicer se tudi jaz zlažem, vendar le če ni drugega izhoda… To itak naredi vsak, kar zamisli se mamika!

Takšnega človeka ne jemljem več resno. To pomeni, da mu ne zaupam zasebnih stvari, da ga ne prosim za nobeno uslugo, prav tako mu ne povem nobenega “trača”. Se ne sekiram preveč saj je še veliko takšnih, ki so vredni zaupanja. Nikoli mu ne skušam dokazati, da je lagal – takim psihičnim težavam lažnivca nisem niti kos, konec koncev pa nisem psihiater.

Kar tiho Nodi! Tudi ti si napisal da ti stoji, Maja je pa povedala da ne, hahahaha

pa si ga tudi ne želi jazzi, jest ga nobenmu ne privoščim- ej ko se mi vsak dan trudi s hinavskimi forami me spraviti narazen z mojim tipom, ej veš kaj je to in to že dve leti, pa satan še ne odneha, veš kok se morem borit proti takemu, da mu ne rata!

ne vem zakaj repliciraš meni

Nakladaš,da se kar kadi.

Joj, tema je pa taprava… Meni se je zgodilo, da sem imela eno prijateljico, za katero se mi je zdelo, da ves čas neki “muti”, da je zelo previdna in preračunljiva, kar meni zelo diši na laži, čeprav ne gre smao za laži, ampak za ZLAGANOST… nisem je dobila prav na laži, dokler nisva nekaj mesecev živeli skupaj… sila razmer, pač. No, iz besed njenega tipa sem marsikaj zvedela in so se precej razlikovale od tega, kako je ona predstavljala stvari. Pa še tako “prijazen” je bil, da je kar direkt rekel “da nimam pojma, kako dobro zna ona blefirati”… Šok.

Najhujše je, če od človeka, ki ga ne spoštuješ, nekaj potrebuješ 🙂 Potem je potrebno pač požreti ponos in …

Poznam, celo v sorodstvu. In od takrat je ne jemljem več resno, še posebej ne takrat, ko naredi kako paniko. Za mene ni več “verodostojna” in svojih os. stvari ji ne razlagam, da ne pride okoli neko 10. čudo.