kako se obvladujete
Ko ugotoviš, da takrat delaš in govoriš stvari, za katere ti je potem žal….šele takrat dobiš moč da se spremeniš. Sama sem začela tako, da sem se umikala stran, tudi v wc…in ugotoviš, da se v tistih nekaj sekundah umiriš. Zadevo pač ponavljaš, dokler situacija ni mirna.
Najbolj me je prizadelo to, da sem imela potem slabo vest do sebe in do drugih.
Le sami se lahko spremenimo – ni lahko, pa vendar se da. Uspeh pa seveda ne pride čez noč.
Pa srečno
Joooj, Scarlet, glede tega imaš popolnoma prav, zna pa biti to zelo naporno za okolico.
Pa ne razumi me narobe, tudi jaz sem prevečkrat imela težave s svojo t.i. odkritosrčnostjo 😉 oz. s takojšnjo reakcijo.
In sem prišla do tega, da resnično nima smisla vedno reagirati takoj. Malo se ugriznem v jezik in tačas premislim. Saj gre samo za kakšno sekundo, dve ali tri. Vsakokrat, ko mi uspe, sem vesela, ker sem prihranila nervozo – predvsem sebi.
lp, t.
Se strinjam z bivšo kolerično…
Imela sem očeta kolerika, ki mu je šel na živce jok. Sem si obljubila, da svojih otrok ne bom nikoli udarila, pa me je že večkrat močno, močno držalo, da bi jih, pa sem se zadržala. O teh občutkih, za katere sem mislila, da jih nikoli ne bo, sem govorila z možen, s prijateljicami-mamicami in od takrat mi je lažje. Dihanje pa zelo pomaga…
Točno tako. Tudi sama izhajam iz družine, kjer je bilo več nasilja ( fizičnega in psihičnega) kot lepega.
Vsak odgovarja zase sam. Vsak se lahko spremeni, preteklost ni merilo prihodnosti.
Sama otroka še nisem udarila, in upam da je tudi nikoli ne bom. Se pa spomnim štiri leta nazaj, ko sem se ravno začela spreminjati. Bila sem tako jezna, da roke nisem mogla ustaviti. Pa vendar sem jo namesto na otroka usmerila v omaro. Roka me je bolela še cel teden. Takrat sem se zamislila nad seboj, češ kakšen udarec bi lahko dobil otrok. Groza.
Ta dogodek je bil pikica na i , in od takrat mi je šlo vedno na bolje. res je, da jezo moraš dati ven, res je pa tudi, da nimamo nobene pravice to jezo stresati nad živimi bitji.
Nasvet – udarjajte blazine, omare….pojdite v gozd in se zderite tam, pa boste jezo dale ven brez da bi kogarkoli prizadele.
jaz najprej zapre oči, predihujem, če je treba se umaknem, potem pomislim, ali je splača? In potem reagiram tako ali drugače – v službi sem že naletela na situacijo, ko je bilo bolje stvar najprej pemislit in prespat, sicer bi komu kaj v glavo vrgla 🙂
Pri otroku pa je tako, da mu rečem, da se zdaj besna in se moram pomiriti, potem se bova pa pomenila. Enako zahtevam od njega, ko začne (moj karakter) težiti in noreti, mu rečem, da se moram najprej pomiriti, ker tako ne prideva nikamor, če želi, se lahko usedeva skupaj za mizo ali pa se gre pomirit v sobo.
Imamo pravico do jeze, nimamo pa pravice, da nekomu nekaj naredimo, ker smo jezni (ali kričimo ko nori …) Ker zase vem, da imam impulz udarca (in dete tudi) se učim (in njega tudi), da jezo pokažeš na drugačen način in da nisi v njem destruktiven. Ker potem bi se lahko samo mahali, kakor zadnje čase potekajo dnevi ….imamo namreč na obisku škrate Ne-ja, Nebom in Nočem.
Tudi jaz se umaknem, včasih mi gre od ipike kar na jok. Z možem se že še spričkam, ampak najhuje mi je, ko “živčkam” pri otroku. Takrat se obrnem in grem vstran, ker se mi zdi, da včasih svoje jeze skoraj ne moram obvladati. Je pa res, da sem zdaj po štirih letih, odkar imamo otroka (sedaj imamo tudi dojenčka), že dosti bolj “skulirana” kot sem bila včasih, ko me je razkurila vsaka malenkost.
