V slovenskem jeziku ni veliko na to temo napisano, če pa vtipkaš v google RAD ali reactive attachment disorder ti pa ogromno vrže. Veliko je tega pri zanemarjenih otrocih, sirotah….v bistvu gre za to da otrok če ne dobi feedback oz. se ga samo nahrani in obleče in se nič ne ukvarja z njim po domače povedano otopi. Nekateri postanejo tudi nasilni, ker ne znajo čutiti empatije in niso zmožni se navezati na ljudi. Ni ozdravljivo to. Je pa pri nekaterih zelo izraženo, pri nekaterih manj. In če malo bolj opazuješ reakcije ljudi okoli sebe je tega ogromno. V mogoče ne ravno tako izraženi obliki, ampak ogromno ljudi je čustveno nerazvitih.

Morda se motim, a mislim da z veliko ljubezni in truda, dela na odnosu in osebni rasti, bi se dalo tudi takemu “otroku” pomagati. Načinov in poti do ozdravitve je mnogo, moraš samo naleteti na pravo osebo, ki bo imela dovolj potrpljenja, ki bo vztrajna in ljubeča, da ti zna stati ob strani, pa se da marsikaj narediti.

Mene ni nihče objemal ali poljubljal. Vsi so bili pa zelo inteligentni, ambiciozni in visoko moralni, od starih staršev, preko stricev in tet, do mojih staršev.

Mati mojega partnerja je hladna, vendar jokava oseba brez osebnosti, ki se finančno in čustveno obeša na partnerja.

Sama imam za sabo zavidanja vredno kariero, z dvema karieristicnima zvezama, ki pa so propadle.

S partnerjem sva skupaj par let. Že dve leti nimava spolnih odnosov. Sicer pa sva si popolnoma zvesta, skoraj vedno istih misli in veljava za par, kjer vlada ljubezen in nežnost. Čeprav nisva spolno aktivna (jaz niti ne masturbiram, partner se mi zdi da tudi ne), delujeva bojda seksipilno. V resnici pa sva velika aseksualca. Meni večno manjka nežnost, njemu še to ne. Objame me zaradi formalne nujnosti. Še poljub mu je odveč.

Moja kariera se je končala pred leti. Zdaj se posvečam predvsem telesnemu zdravju in dobrodelnosti. Delam le še zato, da preživim spodobno, napredovanje me skoraj več ne zanima.

Partner trpi zagotovo za neko obliko osebnostne motnje – vsake toliko se zapre v svoj svet in če ga nagovorim, postane agresiven.

Oba sva neke vrste fanatika. O otrocih sploh ne razmišljava – premalo lepega se nama je zgodilo v primarnih družinah, da bi si želela družine v tem smislu.

Hladne matere so prekletstvo tega sveta.

Žal mi je za oba 🙁 to je pa hudo. A sta poskusila s kakšno terapijo, si sama kako pomagati? Zagotovo se da veliko narediti, če le imata željo se potopiti v te globine in sčistiti vse hudo, kar se vama je zgodilo.

Nočem pametovati, že tako komaj berem… a verjamem, da rešitev mora obstajati

Uf, kasneje, v odraslosti. Se razvijejo iz takih otrok, ki niso bili ljubljeni, imeli topline, predvsem s strani matere v letih, ko je to najbolj pomembno – npr. tudi dojenje v prvih mesecih življenja, ko  je  še kako pomemben tisti pristen stik matere z novorojenčkom, toplino, vonjem, njenim telesom, zelo pomemben…. Se nabira, kot pod vulkanskim kraterjem – in izbruhne, maščevalno na ljudi, ki niso nič krivi. Tudi v odraslosti z materjo ni bilo pristnega stika- na veliko fotografijah od adolescence je bil od nje oddaljen cca 1 meter… Žalostno, a resnično.

Moj bivši partner. Prepoznani sociopat.

Čustev (empatije) se ne da prebuditi. Ker se jim možgani spremenijo. Je fizična poškodba v bistvu s časom. Se pa da marsikaj narediti. Naučiti jih. Lahko dokaj normalno življenje živijo če si nekdo vzame čas in jim pomaga. Problem je ker se pri nas nihče s tem ne ukvarja. Večina se pa niti ne zaveda da ima manjko na tem področju. Ker ni tako ekstremno očitno kot pri hudih oblikah. V bistvu so taki otroci in potem odrasli do neznancev neizmerno prijazni in čudoviti. Ko se sprostijo (običajno doma) je problem. Pred leti sem gledala dokumentarec na temo sociopatije. Me je šokiralo kolikšen procent ljudi pade pot to kategorijo. V različnih stopnjah seveda. Ampak ja, veliko ljudi je čustveno totalno otopelo ali pa zelo ranjeno. In temu se sploh ne posveča pozornosti. Včasih (no nekateri še vedno) so to reševali z tepežem, nekateri mislijo da je normalno da nimaš čustev…zato imamo toliko nasilja, predvsem v družinah, ker ranjeni ljudje ne priznajo oz. ne vidijo da so ranjeni.

Dosti berem o tem in podobnih temah. Literature je ogromno, sigurno se da marsikaj. Samo nekdo se mora zavzeti. Seveda določene stvari niso ozdravljive, si pa lahko človek veliko pomaga. Že to da ugotoviš kaj je narobe in to sprejmeš, narediš korak naprej k spremembi določenih vzorcev je veliko. Brainspotting, healing trauma… na to temo je ogromno zadetkov. Vem da so pred leti začeli z eno testno terapijo pri ameriških vojnih veteranih, s katero so zdravili spomin – brisali travmatične. Res da je marsikaj človeku nedostopno, pa vendar menim da bi to morala biti prioriteta človeku in da itak izgubiti nima kaj, zato bi jaz poskusila vsekakor vse možnosti.

Se strinjam. Taki otroci/ljudje v bistvu rabijo nekoga ki ne obupa nad njimi. Ker marsikaj se da naredit. Na žalost jih večina tega nima.

🙁 žal mi je in hudo za vsakega, ki ne ve kaj je ljubeč odnos. Če bi lahko, bi pomagala vsem..

Hvala za sočutje, vendar ti moram povedati, da spontana aseksualnost, ki se je ustvarila med nama, sploh nima slabih posledic.

Nekako me je potegnilo v totalno odpovedovanje vsemu nepotrebnemu: slaba hrana, nepotrebne materialne dobrine, nepotrebno zapravljanje časa.  Odpovedujem se tudi družbi, ki ni uravnovešena.  Postala sem zelo utrjena v svojih načelih, ki so res visoko moralna in izvirajo iz najvišjega sočutja in najvišjega spoštovanja življenja. Moje delo na področju dobrodelnosti zelo napreduje in počasi postajam vzor vsem v moji bližini. Partner mi sledi.

Čeprav nisva spolno aktivna, ga ljubim globoko.  In tudi on mene. Kaj bo pa prinesla bodočnost, pa ne vem. Seveda si potiho želim več nežnosti, vendar to kompenziram z delom za druge in s skrbjo za telo in zdravo življenje.

Morda postajam civilna nuna … pa tudi ta pot ni tako zgrešena v današnjem konzumeristicnem velekapitalizmu. Morda je najina aseksualnost odpor proti potrošniški in sprijeni družbi.

Zavračam pa vsakršno organizirano religijo.

Posledice so zelo travmatične celo  življenje.

Moja starsa sta prisla iz vojnih grozot.Oce je bil milcnik,pravi hinavec in sadist.Ko mu je bilo kaj prav se je cedil med a le v besedah,crkljal ni nikoli.Ko so dezevale 2 in 3 me je pretepal,da mi lenobo iz riti zbije.Z glavo me je tolkel ob lonceno pec,da ubije Boga v meni.Na koncu sem morala klecat in se opravicit.Ko je brat zrasel mu je dovolil,da me pretepa tudi on.Mama je bila posebne sorte,tudi ce ni bilo res,nikoli ni preverjala specanja sosed,ki so lagale,zatozila ocetu in ta me je drzal v kadi pod vodo dokler ni posla sapa.Ce sva bili sami me je podrla na tla in me tolkla,ker sem npr.odklanjala bratu igro ali karkoli.Po 12 letih amb.zdravljenja pri psihiatru sem dojela,da nisem bila nic kriva.V meni sta ubila voljo do obrambe,zato so me moski izkoriscali.Lepotica kot sem bila so me nadlegovali,jaz nisem znala reci ne,tako sem dolgo veljala za kurbo a dajala sem zastonj.Sedaj vem zakaj gre,izgradila sem svoj jasni NE.Pozna poroka,2 otroka in res dober parner sta me izpolnila.Sem pa na zalost hladna do hcerke.