Kako se počutite, ko npr. nekomu pošljete Mercator pike, pa ne napiše niti hvala? Ko se z nekom dogovarjate za prodajo ali nakup oblačil prek foruma, pošljete slike itd., potem pa naenkrat kar “izgine”, sploh ne reče ne bu ne mu … Ko npr. svakinji odstopite cele vreče oblačil za otroke, pa se ji zdi to kar normalno in ne reče nič. Kako sprejemate tako nevljudnost? Meni se zdi, da je tega čedalje več in me včasih kar prime, da bi komu kaj ostrega napisala ali rekla, pa me potem tudi mine, si mislim, kaj bom odrasle prevzagajala.

za Špar nalepke ne pričakujem, da se mi kdo prikloni. Če reče hvala tudi prav – me ne moti, če ne odpiše ali … Ne rabim.
Za podarjena oblačila običajno oseba reče hvala, ko jih dobi. Ne pričakujem še kakšnega zahvalnega pisanja kakorkoli.

Se ne obremenjujem s tem. Kar naredim, naredim zato, ker sem se sama za to odločila in zato ne pričakujem zahvalnih spevov. Me prej spravijo v zadrego.

No, reči hvala je OBVEZNO, če mene vprašate. Pa še stane ne.

Jaz nevljudnost težko prenašam. Se mi zdi, da ljudje resnično lažje živimo, če je svet okoli nas vsaj z malenkostmi polepšan. Sicer pa zahvala ni malenkost. Je obveza in dolg, če ti je kdo naredila kaj lepega oz. koristnega. Jaz se tega držim in imam mirno vest. Ja, tudi to me osrečuje in pomirja.

No glih zarad nalepk se ne bi sla, ampak drugace pa pricakujem vsaj nek osnovni bonton….sicer pa povem direkt kar si mislim…

Isto kot Ariadne.

Jaz sem poslala nalepkice in sem dobila v zahvalo še recepte za sladoled. Bila sem zelo vesela. Obleke od otrok pa tudi dam kolegici, ampak ne zato, da mi bo kaj dala. Ona pa vedno da potem sadje, tako je meni bolj zoprno.
Mislim, da paše rečt hvala, če nekomu kaj daš. To je dovolj.
Nekoč sem na cesti našla majhno torbico, v njej pa star potni list in potrdilo za novega. V imeniku sem poiskala številko in študentka je prišla ponj tako vesela, da mi je prinesla bonbonjero.
Je pa moja mama našla denarnico in v njej veliko denarja pa ta oseba še hvala ni rekla.

Ča kaj dam, dam zato ker sem se tako odločila in zato ne pričakujem zahvale, čeprav se mi zdi, da je ta “na mestu”. Če jaz kaj dobim podarjeno se vedno zahvalim, tako se mi zdi prav.

Ko naredim nekaj dobrega, sicer ne pričakujem neke posebne zahvale. Me pa zelo prizadene, če se potem ta oseba obnaša, kot da ni bilo nič. Niti hvala ali da pove, da je bila vesela.
Ob prvi priložnosti takemu naravnost povem (če je seveda to možno), da mi to ni bilo všeč. Sicer pa nič. Smo pač različni.
Lep pozdrav

zgleda me niste prav razumele, tudi jaz ne pričakujem hvalospevov ali povračilnih daril ampak preprosto hvala, kot so nas naučili že kot otroke. Osnovni bonton pač.

Anka,
zakaj ne bi razumele? Seveda smo, ker si vprašale, kako se v tem primeru počutimo mi……….., smo opisale naše občutke.
Vsaj jaz mislim tako.
L.p.

Jaz priznam, da tudi mene to pojezi, da se ljudje delajo kao da ni nič. Saj ne, da bi pričakovala neko klanjanje in laufanje okrog mene s kadilnico, ampak vsaj tisto osnovno. Če mi nekdo nekaj naredi, pomaga, podari, karkoli (pa tudi, če plačam), se zahvalim oz. dam vedeti, da cenim njegov trud v kakršnikoli obliki že. Če pa sama kaj pomagam, pa “pričakujem” vsaj kak enostavni “hvala”. Mislim, da je to čista OSNOVA.

Tudi Šparova drevesa si zaslužijo “hvala”. 🙂

Mimogrede, je katera v kateri od ljubljanskih Šparovih štacun zasledila, da so dobili pribor (žlica, vilica, nož, žlička)? 🙂

HVALA za informacijo. 🙂

Ne pričakujem hvalospevov, ampak en HVALA nič ne stane, pa še po bontonu je, da se zahvališ. Sicer pa človek s tem pokaže svojo osnovno kulturo…

Jasno, da ne pričakujem hvalospevov in ne vem česa. Ampak preprost HVALA se mi zdi pa stvar osnovnega bontona, pa če ti nekdo samo pridrži vrata ali pa nekaj podari.
Če se mi nekdo ne zahvali se ravno ne mečem na zobe, mislim si pa svoje.

Jaz vedno naredim tako kot mislim, da je prav.
Če se pa ostali ne znajo obnašat, pa to ni moj problem in se zaradi tega ne sekiram. Seveda pa je lepše in prijaznejše, če so ljudje vljudni.