Kako vam sedejo večni jamrači?
Ocitno gre za nekoga tebi bliznjega in edina resitev je, da ga sprejmes takega kot je.
V vseh teh letih ti je verjetno ze znan vzorec, torej tocno ves, kaj lahko pricakujes od njega in tocno ves, koliko voliva imas. Torej se drzis tega, da ti prezivis.
Drugace pa vse tiste, ki ti niso blizu, enostavno ignoriras in se ne ukvarjas z njihovimi dramami.
Še iz prakse (sicer ni šlo za bližnjega, ampak je delovalo): določiš lahko samo način komunikacije. Čim začne z agresijo in ofenzivo, prekineš pogovor in rečeš, da se bosta naprej pogovarjala, “ko se bo pomiril”. In greš. Na vse očitke in obtožbe rečeš samo”žal mi je da tako misliš” in se NE BRANIS in NE RAZLAGAŠ.
Torej: “pripravljen sem se pogovarjati s tabo, ampak na miren način”.
Že samo noht od palca čez črto, pa prekineš in greš. Ker meje bo pa preizkušal VSAKIČ.
Srečno.
Hej, res mi je prijetno brati Mnozico konstruktivnih odgovorov. Kot pravijo nekateri bi bilo res najlazje poslat v tri krasne, a vzivljenju pač ni vse tako preprosto. Včasih so pač posredi take in drgačne moralne obveze in ne bi bilo prav biti egocentrik.
Se opravičujem, ker ne zelim preveč razkrivati o njemu. Izhajam iz tega, da ga sprejmem(-o) takšnega kot je in poskušam(-o) najti pot, ki bi mi nekako omogočila nekakšno sobivanje v takšnem odnosu, ki bi ga jaz zmogel. Jaz zvsemi lastnimi kompleksi, krizi in tezavami. Torej tudi povsem navaden človek, ne nek (moralni) supermen.
Moja filozofija je, da moraš biti pripravljen kogar koli zapustiti in ga črtati iz svojega življenja, pa naj bodo to starši, partner ali pa nekdo iz žlahte. Ko začneš ljudem odpuščat “napake” ne delaš usluge ne njim in ne sebi.
[/quote]
Se strinjam s tem (in sem to dejansko tudi sama naredila).
Pri 40-ih je vsak sposoben poskrbeti zase ali pa naj se nauči (je skrajni čas).
***
Drugače pa: it takes two to tango.
Vprašaj se, kaj imaš TI od tega odnosa, kakšne „koristi“ – nihče ne vlaga toliko energije v (tak) odnos, če nima tudi sam kaj od tega. Simple as that. Morda pa ti njegova „odvisnost“ v resnici paše, godi…
ON ni tvoj (resnični) problem…
Se strinjam s tem (in sem to dejansko tudi sama naredila).
Pri 40-ih je vsak sposoben poskrbeti zase ali pa naj se nauči (je skrajni čas).
***
Drugače pa: it takes two to tango.
Vprašaj se, kaj imaš TI od tega odnosa, kakšne „koristi“ – nihče ne vlaga toliko energije v (tak) odnos, če nima tudi sam kaj od tega. Simple as that. Morda pa ti njegova „odvisnost“ v resnici paše, godi…
ON ni tvoj (resnični) problem…
[/quote]
Res je. Resnični problem je protislovje, ki izhaja iz druzbe ih pričakovanj na eni, druzbene vloge na drugi in egoističnih vzgibov na tretji. V bistvu je umetnost zivljenja ravno usklajevanje med temi protislovji.
Problem ni on. Problem sem jaz. In kaj če sem bolj nagnjen k pragmatizmu, kakor da bi znal biti opora, boksarska vreča, tolazotelj in razumevajoča duša? Kako naj jaz ohranim mirno kri?
Problem ni on. Problem sem jaz. In kaj če sem bolj nagnjen k pragmatizmu, kakor da bi znal biti opora, boksarska vreča, tolazotelj in razumevajoča duša? Kako naj jaz ohranim mirno kri?
[/quote]
TOČNO!
kaj narediš?
greš iz odnosa. vsaj simbolično. ti sam se odločiš, ali se boš zaradi česa sekiral, ali bo to letelo mimo tebe. vsak je odgovoren za svoja čustva.
Pa imaš več možnosti in kar nekaj vprašanj: zakaj imaš slabo vest, zakaj se čutiš dolžnega da mu pomagaš, zakaj dovoliš, da te v času druženja tako izmozga, zakaj si užaljen, ker te zaradi tvoje pomoči človek ne kuje v zvezde… Te prosi za pomoč direktno”ej Desi, rabim 1.000€, mi posodiš?” ali ti iz pogovora razbereš, da potrebuje in mu na osnovi tega daš? Mu daš ali mu posodiš?
Kot hudič križa se izogibam ljudi, ki mi žrejo energijo. Življenje je preveč vredno, da bi čas izgubljala s takimi ljudmi. Konec koncev, glede na to da si ITjevc je tvoja urna postavka precej visoka, kajne? Račun mu izstavi;) Če te že ponuca za psihologa…to stane.
Lahko pa naslednjič obrneš: ko se dobita začni govorit o vseh svetovnih problemih: korona, tajfuni, vojska, lačni v Afriki, koruptivni politiki, migranti, vonj kadila, slaba kava, gužva na cesti in cena Bitcoina…ne pusti se motiti in samo sekaj in samo negativno o vseh stvareh. In če vmes odpre usta, da želi kaj povedat kar reci “čakaj da ti vse povem..” in nadaljuj na polno. Ko končaš, reci hvala ker te je poslušal in takoj pojdi:)
Boš imel čisti mir pred njim:) Določeni razumejo samo, ko jih z istimi vatli po buči treščiš.
Je pa tak način komunikacije zelo težak, če nisi tak človek. Boš psihično in fizično izčrpan, zato bo spanec nujen, še prej pa kak šport (squash) in domov spat;)
In “sprejmem ga takšnega kot je” ne pomeni, da lahko človek tolče po tebi kot se mu zljubi. Zakaj pa on tebe ne sprejme takega kot si? Zakaj greš ti dol na njegov nivo in ne on gor na tvojega? Ni fer, kajne? 😉
On se je odločil, da bo slab človek in ti mu pri tem pomagaš, ker vedno padeš na njegove fore. Reci mu odločen NE, DOVOLJ JE in ga odstrani iz svoje okolice.
Problem ni on. Problem sem jaz. In kaj če sem bolj nagnjen k pragmatizmu, kakor da bi znal biti opora, boksarska vreča, tolazotelj in razumevajoča duša? Kako naj jaz ohranim mirno kri?
[/quote]
Mirne krvi ne moreš ohraniti, ker te je strah in imaš pričakovanja. Pričakuješ, da bo mu tvoja pomoč pomagala, obenem pa te je strah njegovi odzivov in tega kaj mu smeš reči. Strah je posledica tega, ker ga nisi pripravljen odstavit iz svojega lajfa, zato igraš nekega copatarja, ki se boji posledic. Tako tudi iščeš rešitve v nekem fake odnosu, kjer boš nekaj glumil – le zato da si z njim v odnosu.
Mirne krvi ne moreš ohraniti, ker te je strah in imaš pričakovanja. Pričakuješ, da bo mu tvoja pomoč pomagala, obenem pa te je strah njegovi odzivov in tega kaj mu smeš reči. Strah je posledica tega, ker ga nisi pripravljen odstavit iz svojega lajfa, zato igraš nekega copatarja, ki se boji posledic. Tako tudi iščeš rešitve v nekem fake odnosu, kjer boš nekaj glumil – le zato da si z njim v odnosu.
[/quote]
Včasih imam občutek, da zahodnjaki zivimo v nekem milnem mehurčku. Predstavljaj si leto 97 v BiH. Na dvorišče ti prileti granata. Ostaneš brez matere, krave in noge, s šrapnelom v pljučih. Naenkrat se ti zivljenje postavi na glavo. Ziviš v drzavi, ki si tega imena ne zasluzi. Edino, kar ti ostane so sorodniki, soproga v rosnih dvajsetih… tako nekako, na grobo.
Seveda mi je vse skupaj pogosto odveč. Premorem pa toliko sočutja in človeškosti, da človeka ne zelim prepustiti nemilosti. Druzina (razširjena) je edina, ki mu lahko olajša to zivljenje, ki si ga ni sam izbral. Razumem, da je jezen na ves svet. Razočaran nad zivljenjem.
Ampak… kako to vkomponirati v naš milni mehurček udobja in stresa vsakdanjika na „zahodu“? Zivljenje ni preprosta računalniška igrica.
Ne prenašam jih, in z njimi na hitro opravim, ne glede na to, kdo je tak. Taki pijejo energijo, sami pa uživajo v vlogi žrtve.
Moj nasvet: povej mu / ji direktno v obraz: da imaš dovolj tega jamranja in samopomilovanja, da si naredil in predlagal že milijon reči za izboljšanje njegovega / njenega položaja, pa ni bilo nič v redu; da očitno rabi samo nekoga, da nanj položi svojo negativo, in da ti ne misliš več biti ta nesrečnež.
Naj se vzame v roke, posluša nasvete, naredi kaj za izboljšanje – ali pa naj ne hodi več k tebi jamrat.
Tako bi jaz naredila, ti pa po želji.
Ja, nekako tako sem tudi sam ze „ocenil“. Tole s ponavljanjem ne gre dolgo, ker se kmalu sprevrze v „Ja, sej to ti pravim!“, ali celo v direktno opazko, da ne rabim ponavljat, češ da nismo v vojski… itd.
Njega seveda ne bom ne spreminjal, ne spremenil. Tu si nekih utvar ne delam. Sem ze govoril malo z drugimi, češ, da meni tole ne gre od rok, ker sem sam „preobčuzljiv“, pa me potolazijo v smislu… saj je samo tu pa tam in da vem, da rabi našo pomoč. Kar je res.
Problem imam torej predvsem jaz, ki vsega skupaj ne znam hendlat, kot sem zapisal v uvodu. Zadeva ni od včeraj, tako da marsikaj sem tudi ze poskusil. Del problema je tudi ze naveličanost po vseh teh letih, saj jaz nekako ne znam več odmisliti vsega skupaj (razen s pavšalnim usmiljenjem).
Skratka… moreče mi je ze vse skupaj. 🙄
[/quote]
Hm..preblizu sta si..custveno..
Ti mislis, da rabi mnenje a on ne rabi nicesar od tebe…on rad zajebava in pije energijo..in tocno ve kaj rect, da te zmede…
Sploh, ko pises..da te izcrpa…pazi nase, to niso heci…ze ko vidis na tel,da klice,ce te ze takrat zvije..mislim, da bo cas povedat in ga postavit tja kamor sodi..
Ne skodi sebi, da pomagas njemu, ker mu ne pomagas…seb pa skodis…
Steraj ga ..to so ljudje z mom niansami…
Po opisu sodec, ta oseba kaze precej znakov mejne osebnostne motnje (MOM). Oni zal vidijo samo sebe. Natanko tako se obnasajo, kot ti opisujes za to osebo. Spremenili se v bistvu ne bodo nikoli. Lahko se edino v naprej pripravis, ko bos v kontaktu s to osebo. Ze v naprej se pripravis, da si ne bos dovolil, da te vrze iz tira. Te osebe so v bistvu bolne. V veliko pomoc ti je lahko knjiga Ne hodite po prstih. Govori o tem, kar ti opisujes kako se pocutis kadar s v stiku s tako osebo. Ti bo v pomoc.a
Včasih imam občutek, da zahodnjaki zivimo v nekem milnem mehurčku. Predstavljaj si leto 97 v BiH. Na dvorišče ti prileti granata. Ostaneš brez matere, krave in noge, s šrapnelom v pljučih. Naenkrat se ti zivljenje postavi na glavo. Ziviš v drzavi, ki si tega imena ne zasluzi. Edino, kar ti ostane so sorodniki, soproga v rosnih dvajsetih… tako nekako, na grobo.
Seveda mi je vse skupaj pogosto odveč. Premorem pa toliko sočutja in človeškosti, da človeka ne zelim prepustiti nemilosti. Druzina (razširjena) je edina, ki mu lahko olajša to zivljenje, ki si ga ni sam izbral. Razumem, da je jezen na ves svet. Razočaran nad zivljenjem.
Ampak… kako to vkomponirati v naš milni mehurček udobja in stresa vsakdanjika na „zahodu“? Zivljenje ni preprosta računalniška igrica.
[/quote]
Največji problem imaš, ker si sprogramiran, da moraš pomagati sorodnikom. Če bi tista granata priletela na sosednje dvorišče in bi bil njegov sosed takšen, teh problemov nebi imel – mogoče niti vedel ne bi, da se je to sploh zgodilo. In nemalo ljudi je invalidov, ki so tako ali drugače prepuščeni nemilosti in do njih nimaš takšnega sočutja in človečnosti. S svojim znanjem, denarjem in izkušnjami bi lahko bil na primer mentor parim mladim ljudem, ki imajo takšne in drugačne probleme in bi bili s tem zelo zadovoljni. S tem ko bi naredil nekaj dobrega in ko bi videl njihovo intelektualno in osebno rast bi bil vesel in zadovoljen.
Tako, da glej bolj globalno. S tem ko oživljaš mrtvega sorodnika, ti nedaleč stran umirajo drugi ljudje.
Tole je pa tako žalostno, da se mi je računalnik reštartal, ko sem začel brat. Ne vem če se da kaj naredit. Profi jamrnk ni srečen, če ni nesrečen. Lahko je karakter tak, lahko je depresivc po poklicu, lahko rabi pozornost, lahko ima pa dejansko razlog za jamrat. Lahko samo izbiraš med svojim in njegovim zdravjem in se umakneš.
Jamračev v zasebnem lajfu nimam, ker mi pač niso kompatibilni, pa tudi nimam namena biti koš za odpadke nekomu, ki želi le svoj jamr nekam spustit, ker jamrači se namreč s tem hranijo in ne iščejo rešitev svoje situacije. Se da takoj ločit jamrača od nekoga, ki zgolj pove kakšna je situacija in rabi/želi pogovor v iskanju rešitev.
Če pa v drugih nezasebnih stikih naletim na jamrača, si pa naredim nekakšno zaščito in mi njihov jamr ne vzame energije. Sicer sem energičen človek, verjetno tudi zato, ker v sebi nosim neškodoželjne misli in posledično tako tudi delujem in na račun tega ne izgubljam energije… jamrači pa rabijo tujo energijo da se energetsko nahranijo in nimajo namena postati nejamrači.
Sem se prav nasmejal, ko sem bral. In ja… počasi prihajam v fazo „Ajm tu ould for dis šit!“. 😊
[/quote]
Ne, da si “tu ould four thiz šit”; problem je, da si ravno prav in točno v teh letih, ko ta “šit” družinski, rodbinski, partnerski, etc. pride, napade, vztraja…. Srednja leta, ko si ravno dovolj in že preveč let kot odrasla samostojna oseba v nekih družinskih, rodbinski, partnerskih navezah. IN to duši, obremenjuje, nekdo se preveč opira, oslanja, izkorišča, računa nate, da pa ja boš, da komu pa drugemu, če njemu ne……
