Kako vam sedejo večni jamrači?
Jamranje je ena grda razvada in odvisnost. Zato je iz tega tako težko ven prit. Poskrbite, da ne bodo jamrali vsaj v vaši družbi. Vsakokrat ko začnejo jamrat, menjaš temo na nekaj lepega, tako da ne bo oseba niti opazila. Recimo, opazite rože na njenem vrtu in pohvalite. Vprašajte kaj delala, da ji je USPELO tako lepo vzgojit. Spet začne jamrat, se spomnite vmes enega dogodka, kjer ta oseba kaj dobrega naredila in SPOTENCIRAJTE. Jamra o denarju, povejte ji, da VERJAMETE vanjo, da bo našla najboljšo možno rešitev zase, saj se je vedno znašla in je bila vedno pametna. Če jamra, da jo noben ne mara, ji povejte, da vi nimate takega občutka, ker jo kar naprej nekaj hvalijo. Da dobro kuha..itd.
Tukaj ste lahko zelo kreativni, domiselni in igrivi. Začelo vas bo zabavat, testirali boste svoje komunikacijske veščine in nenadoma boste vi upravljali pogovor in energijo in ne sogovornik. Zadovoljni boste vi, sogovornika bo pa minilo druženje z vami.
Jaz ponavadi, ko se jamranje začne razvijati v nacionalni šport omizja, rečem: ej, ne bomo jamral, tega imamo vsi zadost že doma. Ponovim čez čas, če ne zaleže. Ker pa je enim jamranje največji užitek, začnem pa pametovati, kaj naj naredi. Ponavadi začnejo svetovati še drugi in potem s skupnimi močmi ugotovimo, da se je tema sama od sebe spremenila 🙂
Enako jaz. Ko pomagaš na vse načine, svetuješ, nudiš sočutje enih 30 let a tip še vedno jamra, je dost! Preslišim in se je nehalo. Nehvaležni za ves trud in čas itak. Škoda energije, če si ne pusti pomagat, NOČE sprememb, želi špilati žrtev. Sem povedala da špila žrtev da se smili sam sebi da je njegovo življenje NJEGOVA odgovornost, da lahko pomagam a spremeniti mora odnos SAM. Jamranje se je potem skoraj nehalo, sam naredi bolj malo, a meni ostaja veliko energije ki je bila vržena v jamo brez dna. Dojeti mora da mora nehati igrati žrtev in kaj narediti ali pa utihni ti in nehati zajedati energijo drugim. To lahko nežno poveš ostalo pa je NA NJEM. Malo te vest pogrize na začetku a to je tvoja lekcija: da moraš poskrbeti tudi zase. Da se moraš imeti toliko rad.
Desi, ta tvoj rodžak ve, da te drži za jajca, zna zabrenkati na prave strune da delaš kar on hoče.
Ti se bojiš zamerit zato mu ne postaviš mej. Ampak zakaj ne, česa te je strah? Zamere?
Vprašati se moraš ”kaj imam od tega, da prenašam tole?” Kajti, človek dela vedno to kar se mu izplača. Vedno. Naj je še tako čudno, nepojmljivo, vedno dela to kar se mu izplača. Zato furaš ta odnos tako kot ga, ker imaš od tega neke koristi. Kakšne, razišči sam.
Ko in če pa boš zmogel postaviti mejo, boš tudi odkril kdo ti tale rodžak sploh je.
Mnogi smo že postavljali meje in preživeli. 😉
Zakaj slabo vest? Si imel ti neposreden vliv na njegovo težko situacijo, v kateri se je znašel?
Kdo je nor, kdo ima prav… če te ne moti preveč, bi podelila s tabo svoje razmišljanje o tem. Lahko povsem napačno, se strinjam 😊 a menim, da »kdo ima prav«, se tiče točno tistega, čigar ta »prav« je. Ne verjamem v univerzalne vrednote in norme. Zame so univerzalne vrednote slepilo in hkrati nekaj, kar nam vzbuja dobre občutke. Na primer, če postavim ljubezen kot univerzalno vrednoto, jo zlahka sprejmem za svojo, ker se je v njenem siju tako lepo kopati 😊 v resnici pa, če jo pogledam od bliže in jo razčlenim, vsebuje toliko podtonov, tako dobrega kot slabega (na monu imate radi besedo »zlo«), da jo je izredno težko častiti in postavljati kot vrhovno in edino pravilno. Le obstaja, z vsemi svojimi odtenki.
Sama razmišljam tako: On ima »prav« zase v tem trenutku. V drugem trenutku, z učenjem skozi življenjski proces, lahko svoj trenutni »prav« še predrugači. Lahko pa ne. Vse nas oblikujejo izkušnje. Pri večini, ki odraščajo v podobnem okolju, so izkušnje že lahko podobne, a hkrati pri vsakemu tudi za odtenek drugačne in pri nekaterih zelo drugačne od naših lastnih. Nekatere življenje skuša bolj, druge manj, vsak se s preživetjem spopada na svoj način.
Tvoj »prav« ni nujno enak njegovemu »prav«, je povsem ok, če je drugačen. Ne vem od kod naša potreba po zlivanju. No, pravzaprav vem 😊 prijetna čustva in brizganje hormonov 😊 Z povezovanjem se v bistvu želimo zlivati in se istočasno ohranjati, se bojimo za svojo svobodo, samosvojost, kaj sam želim, ali se znotraj odnosov sploh lahko odločam sam. Dualnost, ne nujno en prav, ne nujno en odgovor, negotovost, neprijetni občutki, (blaga?) tesnobnost.
V odnosu, ki lahko potencialno rani, smo vedno na nek način zavestni (pozorni, v stresu), kar izjemno izčrpa. Določeno distanco lahko zavzamem v stilu: aha, zanimivo, tako razmišljaš ti. Jaz pa v zvezi s tem razmišljam tako/jaz pa vidim to tako, zanimivo, a ne, kako drugače. Ti bi to naredil tako, jaz bi pa to naredila tako, res hecno, a ne, res sva različna 😊 na nek način je zame to proces spoznavanja sogovornika. Njegovih misli, ki so jih oblikovale njegove izkušnje. Spoznavanje njegovega življenja. Zakaj bi moral biti identičen mojemu? Meni osebno je zelo zanimivo poslušati mnenja, ki so različna, marsikdaj se mi odpre uvid, ki mi še ni bil dosegljiv, marsikdaj zasejejo seme, o katerem začnem razmišljati šele čez nekaj tednov, mesecev, morda celo let 😊 marsikdaj pa mi predstavljajo zgolj odtenke človeštva, različne barve, različne svetove.
Edina etična norma, ki bi jo lahko postavila za univerzalno, je življenje, preživetje. Pa še ta zgolj zato, ker je nagon po preživetju v nas tako zelo močan. Vse ostale norme so zame družbeni konstrukt. Zato skupina tudi izloča nekoga, ki njihove norme krši, ki ne spoštuje vrednot drugega oziroma obče postavljeni (skonstruiranih) vrednot (da se lahko ohrani). Pa ne bi mogla reči, da so njihove norme optimalne ali prave. So pa njihove. Če želim ostati v tvoji skupnosti, jih zato sprejmem morda za svoje (ker se želim zliti?) morda pa uspem ne(pretirano)konfliktno sobivati ob njih. Najbrž čutiš, da ti njegov različen svet predstavlja dodaten stres s tem, ko se preko vajinega odnosa še dodatno preverjaš. Morda trenutno ne stojiš dovolj trdno na svojih nogah, da bi raziskovanje sebe jemal kot radovednost pač pa to terja od tebe še več moči, ki jo trenutno potrebuješ zase?
Jamraštvo je naporen način komunikacije, ker sogovorniku jemlje veliko časa, terja predolgo pozornost in viša stres, ko odnos ni enakovreden.
Če imaš občutek, da se ob njem ne moreš sprostiti, je to uničevalno na dolgi rok. Če imaš občutek, da te napada, ti ni potrebno biti njegova mentalna boksarka vreča. Svobodno udrihanje »tvojega« jamrača se neha tam, kjer se začne svoboda tvoje biti (podreditev zaradi družbene hierarhije, ki se v vajinem odnosu morda pojavi, pomeni, da nanjo pristajaš, čeprav mimozavedno, stres pa je realen). Vendar, če želimo drugemu v odnosu postaviti meje, moramo svoje najprej (s)poznati, nato pa jih dosledno zagovarjati (pri čemer je načinov, kako jih lahko zagovarjamo, spet malo morje, odvisno od naše ustvarjalnosti in resursov energije, ki nam je dostopna za trošenje). Meja je tudi: tega ne dovolim. Takšnega vedenja ne dovolim. Ne dovolim novih ran.
Ali se lahko odnos razvija naprej, kljub postavljanjem meja, iskanja ravnilolovke moči v odnosu ali pa da odnos vsaj obstane (velikokrat se mi zdi, da se mejo bojimo zagovarjati prav zato, ker se bojimo odnos izgubiti oziroma se bojimo prekinitve odnosa) pa ni več odvisno zgolj od tebe. Odvisno je od vaju obeh. Na drugo stran ne moreš vplivati do te mere, kot bi si želel sam. Ne moreš mu vsiliti pomoči in svojega prav. Lahko pade na plodna tla, če je čas zrel. Lahko pa ne.
Če mu že dajete denar, mu lahko na primer plačate psihoterapijo. Naj se še tam »puca«. Na ta način bo denar dejansko »zanj« in ne za otroke, kot očita, hkrati se mu bo tam odprl prostor kjer lahko govori, jamra… in ko se bo pri tebi spet dotaknil meje s spornimi temami (sem prav razumela, da se gre za to?), je lahko fajn preusmeritev: To je pa super tema za tvojo psihoterapevtko 😊 jo bosta vidva malo bolj podrobno raziskala, jaz zdaj ne morem.
V naši družbi gledamo na psihoterapijo kot nekakšen bavbav. Temu, česar ne poznamo, avtomatsko damo negativen predznak. Želja po samoohranitvi, strah pred neznanim, strah pred tem, da bi psihoterapija odprla nove priložnosti za to, da bi bili spet ranjeni (tveganje za nov odnos, ki terja napor).
V resnici pa se mi zdi, da ponuja prostor za pogovor, prostor za biti slišan, prostor za oporo, prostor za prost pretok misli, tudi prostor za širjenje posameznikove socialne mreže. Zgolj podelim razmišljanje. Se morda motim? Morda se.
S približevanjem, spoznavanjem, razumevanjem, strahovi običajno izzvenijo.
Sicer pa smo ljudje na splošno polni nekih strahov. Konec koncev se tudi z drugimi lahko pravzaprav povezujemo zaradi strahu pred izoliranostjo, osamljenostjo ali pa ker želimo začrtati meje neskončni svobodi. Bojimo se minljivosti. Bojimo se nebogljenosti, na nek način izročenosti. Bojimo se neskončne odgovornosti (tudi zase, do sebe), ki je s tem povezana. Življenje v odnosih ponuja neke meje teh neskončnosti, več dorečenosti. Dorečenost pa je načeloma vedno proces, v kolikor se odnosu nismo pripravljeni povsem podrediti (to pa je moj »prav«, pristajanje na proces, na komuniciranje, ne zdi se mi prav, da bi morali mi sami ali drugi zaradi vezi z nami izgubiti sebe).
S citiranim delom se težko strinjam. Že ko gre za bližnje sorodnike, ni v igri zgolj dam-daš odnos.
Pa veš, mi je kar ok, da ne gledam na svet iz “splača se” perspektive. 🙂 Upam, da z zorenjem vsaj ta del sebe še ohranim.
Sama imam takšne izkušnje, da sem se morala od nekaterih sorodnikov fizično odmakniti, da sem premislila in našla svoje meje. Tudi zato, da sem lahko na sorodnike pogledala z distanco, s svojimi zgodbami, ki so jih oblikovale, ki vplivajo na to, kakršni so danes. Njihova komunikacija je način, ki so se ga priučili in jim je v njej udobno. Morda tudi zato, ker ne znajo drugače. Sama zdaj stikov z njimi ne obnavljam, ker bi imela od tega kakršnokoli korist. Vračam se, ker si želim, da bi se razumeli, da bi stike ohranjali, ker jih imam rada. Čutim tudi, da zaradi krvnih vezi in skupne preteklosti nekako spadamo skupaj.
Se pa strinjam s postavljanjem meja. Najprej pri sebi, da jih zmorem prepoznati in braniti, zagovarjati, skomunicirati. Potem ni nevarnosti, da bi kdo pretirano posegal preko. Če sama vem, kdo sem, težko posežeš vame dlje, kot to dopuščam sama.
Pri večini odgovorov sem razbrala prav strah pred soočanjem svojih meja in zato željo po monopolu v odnosu. Nekako v stilu: »Naredi po moje (upoštevaj nasvet) ali pa nič.«
Mi je zanimiv tudi tukajšnji odnos do sočutja. Smiljenje, pomilovanje je zame svetlobna leta daleč od sočutja. Se sprašujem, od kod se je ukoreninil v nas. Vem sicer, da je trenutna družbena klima dobrodelno naravnana (kar spet postavlja nove pozicije moči in kvazi-populistične-teorije o tem, kdo je manj človek) in katoliška cerkev od nekdaj vzpodbuja bolj samaritanstvo kot sočloveštvo. Pa vendar, zanimivo. 😊 Zame osebno s »smiliš se mi« sogovornika spravljaš v podrejen položaj. Ker se mi smiliš, lahko stopim nate in poglej me, kako sem dober, plemenit, celo boljši od tebe, ki nekaj »rabiš« in se mi zato »smiliš« (ker ne rabiš istega kot rabim jaz in je moj »rabim« bolj pravilen, tvoj »rabim« pa potrebuje pomoč, izvoli denar – zdaj te bom kontroliral kako ta denar porabiš, moraš ga na moj »prav« način). Se mi zdi, da je v resnici »rabim« prisoten pri vseh (le pri vsakemu drug), družbena moč (ali pa osebna vrednotenja pri svobodnejših duhovih) nekako razporedi, rezporeja vrednotenje v zvezi s tem, kateri »rabim« so bolj legitimni od drugih.
Le podelim svoje razmišljanje, nočem tečnarit.
S citiranim delom se težko strinjam. Že ko gre za bližnje sorodnike, ni v igri zgolj dam-daš odnos.
Pa veš, mi je kar ok, da ne gledam na svet iz “splača se” perspektive. 🙂 Upam, da z zorenjem vsaj ta del sebe še ohranim.
Sama imam takšne izkušnje, da sem se morala od nekaterih sorodnikov fizično odmakniti, da sem premislila in našla svoje meje. Tudi zato, da sem lahko na sorodnike pogledala z distanco, s svojimi zgodbami, ki so jih oblikovale, ki vplivajo na to, kakršni so danes. Njihova komunikacija je način, ki so se ga priučili in jim je v njej udobno. Morda tudi zato, ker ne znajo drugače. Sama zdaj stikov z njimi ne obnavljam, ker bi imela od tega kakršnokoli korist. Vračam se, ker si želim, da bi se razumeli, da bi stike ohranjali, ker jih imam rada. Čutim tudi, da zaradi krvnih vezi in skupne preteklosti nekako spadamo skupaj.
Se pa strinjam s postavljanjem meja. Najprej pri sebi, da jih zmorem prepoznati in braniti, zagovarjati, skomunicirati. Potem ni nevarnosti, da bi kdo pretirano posegal preko. Če sama vem, kdo sem, težko posežeš vame dlje, kot to dopuščam sama.
Pri večini odgovorov sem razbrala prav strah pred soočanjem svojih meja in zato željo po monopolu v odnosu. Nekako v stilu: »Naredi po moje (upoštevaj nasvet) ali pa nič.«
Mi je zanimiv tudi tukajšnji odnos do sočutja. Smiljenje, pomilovanje je zame svetlobna leta daleč od sočutja. Se sprašujem, od kod se je ukoreninil v nas. Vem sicer, da je trenutna družbena klima dobrodelno naravnana (kar spet postavlja nove pozicije moči in kvazi-populistične-teorije o tem, kdo je manj človek) in katoliška cerkev od nekdaj vzpodbuja bolj samaritanstvo kot sočloveštvo. Pa vendar, zanimivo. 😊 Zame osebno s »smiliš se mi« sogovornika spravljaš v podrejen položaj. Ker se mi smiliš, lahko stopim nate in poglej me, kako sem dober, plemenit, celo boljši od tebe, ki nekaj »rabiš« in se mi zato »smiliš« (ker ne rabiš istega kot rabim jaz in je moj »rabim« bolj pravilen, tvoj »rabim« pa potrebuje pomoč, izvoli denar – zdaj te bom kontroliral kako ta denar porabiš, moraš ga na moj »prav« način). Se mi zdi, da je v resnici »rabim« prisoten pri vseh (le pri vsakemu drug), družbena moč (ali pa osebna vrednotenja pri svobodnejših duhovih) nekako razporedi, rezporeja vrednotenje v zvezi s tem, kateri »rabim« so bolj legitimni od drugih.
Le podelim svoje razmišljanje, nočem tečnarit.
[/quote]
Vsako razmišljanje je dobrodošlo. 🙂
Verjamem, da se težko strinjaš, da človek dela to kar se mu izplača, ker je priznati samemu sebi, da je res tako, tako zelo težko ali nepojmljivo, da lahko tudi zelo boli. Boli resnica. Večina ljudi nikoli samemu sebi ne nalije čistega vina.
Super ste. Res prima. Nisem pričakoval toliko tako zanimivih odgovorov. Trenutno sem v bolj ali manj popolni samoti na lupini v severnem morju, tako da ne spremljam čisto redno, ampak mi pa date vsak po svoje dovolj štrene za razmislek. Hvala!