Kako vemo, da nas moški resnično ljubi?
Si pač primer ženske s katero ni možna razumna debata.
Zato, ker imaš vedno prav. 🙂
Ko ženska reagira čustveno, ni možno z njo debatirati. Ob čustvenem izpadu je moški deležen očitkov zaradi besed katerih sploh ni izrekel.
Enostavno samo strmiš in ostaneš brez besed. Saj ne razumeš kaj ženska sploh blebeta.
Ob takšni ženski moškemu drugega ne preostane kot da pobegne ali pa svoje življenje posveti njej in njeni sreči.
[/quote]
Ja, želijo si starševsko ljubezen, ki pa ni enaka partnerski, gre za infantilno obliko. Odnos, ki temelji na relaciji starš – otrok, se ne more odnesti, ker partner nikoli ne more izpolniti recimo pričakovanih deficitarnih čustev matere/očeta, ki ga sedaj odrasla oseba ni bila deležna kot otrok, jih pa pričakuje od partnerja.
To se pokaže, ko si v težki situaciji, pa ti vedno stoji ob strani in te spodbuja. Po domače ne samo v dobrem.
Pa vsak dan stisk, objem, ljubeč pogled…
[/quote]
Podpis!
Imam moža, ki mi rad govori kako zelo me ima rad in kaj bi vse zame naredil.
Ko sem bila v hudi stski, mi ni pomagal. Mogoče ni znal, ne vem?
Takrat se je v meni nekaj prelomilo … ni več to to.
Resnično ljubi…. ko se za to odloči vsak dan sproti. Da to lahko naredi, mora imeti razjasnjeno, kaj je njegova odgovornost za lastno srečo in kaj moja. Vse kar od partnerja pričakujem je, da upošteva moje meje, mi prinese kozarec vode, ko ga natoči sebi. Me povpraša, kako je bilo v službi, me pokliče iz trgovine, da je šel nabavit malico za službo in če vem na pamet, če kaj manjka, da sproti nabavi. In da sam skrbi za svojo motivacijo. Tudi tako,da se nauči artikuľirat svoja čustva. In še mnogo stvari… da tudi skrbi za to,da mimje všeč in pri tem ne izgubi lastne individualnosti. Da razume, kaj lahko spusti in ga ne bo opeharilo in katere stvari res ne bo zamenjal. In da se zaveda, da so konflikti neizogibna stvar vsakega dobrega odnosa. Da je le nefer deal in zmerjanje off the table…
Tvoj način razmišljanja je tudi moški, pragmatično-racionalen. :)))
Glede ljubezni. Če čutiš, potem ne rabiš spraševati.
Medtem če imaš filmske prestave o ljubezni, potem boš vedno negotov(a) in rabiš nenehne potrditve. Ampak besede so lahko samo besede, in z obešanji na besede podlegajo ravno takšne nesigurne ženske, ki rabijo besede, ker potem jim moški lahko naflanca točno tisto, kar želijo slišati … Se ve, da ženske zapeljujejo z videzom, moški pa z besedami, a ne? :))
[/quote]
Res je. Filozofirajo o partnerski ljubezni, čeprav dejansko potrebujejo le sladke besede s katerimi poskušajo zapolniti nezaceljeno rano .
Ja, želijo si starševsko ljubezen, ki pa ni enaka partnerski, gre za infantilno obliko. Odnos, ki temelji na relaciji starš – otrok, se ne more odnesti, ker partner nikoli ne more izpolniti recimo pričakovanih deficitarnih čustev matere/očeta, ki ga sedaj odrasla oseba ni bila deležna kot otrok, jih pa pričakuje od partnerja.
[/quote]
Se strinjam.
Problem je, da je takšna infantilna oblika postala sprejemljiva s strani širše družbe.
Nikogar, pomeni nikogar.
Pri otrocih bi morali le iti v večje ekstreme, kjer bi se končala moja ljubezen.
[/quote]
Torej svoje otroke ljubiš pogojno? Če so pridni, če uresničujejo tvoje cilje, če so narejeni skladno s tvojimi pričakovanji….potem jih ljubiš, pogojno. Niso vredni tvoje brezpogojne ljubezni? Torej jih boš nekoč zavrnil ali si jih že?
Saj sem ti odgovoril.
Moji otroci pa so normalni in ne ekstremisti.
Za tebe pa ne vem kam bi te dal. 🙂
[/quote]
Ja, si odgovoril. Svoje najdražje otroke ljubiš pogojno. Postavljaš pogoje, pod katerimi jih imaš rad. Ko tega ne bodo izpolnjevali/uresničevali, jih boš zavrgel. Ne trudi se zdaj olepševati nekaj, kar ne more biti lepo.