Pred leti so na nekem nemškem inštitutu delali zanimivo raziskavo.
“Merili” so nasilje in šteli “mrtvake”. Kaj to pomeni?
En teden so spremljali vse nemške TV programe, filme, oddaje, risanke itd., skratka vse tisto, kar “konzumirajo” gledalci, bodisi odrasli, bodisi otroci in rezultat? Grozljiv in vendar tako vsakdanji! Prednjači in izstopa predvsem nasilje! Pretepi, ropi, streljanja, umori, izkrivljena spolnost… Iznakažena trupla, stotine trupel; hektolitri krvi, eksplozije, požari,…
Veste kaj? Med filmi in TV dnevniki je čedalje več podobnosti. Kar me straši, je to, da smo se v večji ali manjši meri kar lepo navadili na to, kar dobimo servirano. Je pa res, to sem nekje slišal, da ima TV eno zares dobro lastnost – gumb za izključitev namreč.

Današnji filmi so odraz “povpraševanja” gledalcev. Cenene mehiške in njim podobne nadaljevanke, razni Big brotherji, pogovorne oddaje izpod kritike;
vse to je sodobni klic po PANEM ET CIRCUM (kruha in iger), cena za to pa je vse večja čustvena in miselna invalidnost.

Kaj vi menite?

TV moraš le plačevat, gledanje ni obvezno. Torej mirne vesti uporabiš tisti gumb in če te strašno moti vsebina, rešiš problem.
Sama gledam, kar meni paše gledat. In če nočem gledat nasilja, imam na razpolago 40 programov in komot sestavim povsem miroljubno kombinacijo. (npr. radovedni Taček – ali ustvarja miselne invalide?)
Po drugi strani je TV tudi vir informacij. Kot internet. Ne vidim posebne razlike… Pa mnogi (en post s sorodno temo) se ne bi odpovedali internetu niti v sanjah.
Kaj pa časopisi? OK, nimajo živih slik in ti ne povzročijo morda enakega nelagodja. Več ali manj imajo pa iste informacije.
SN, Lady, Nova alkajžeje… kaj bolje kot mehiške nadaljevanke? Koliko vas to bere? In ne, ne berem takih revij niti ne gledam takih nadaljevank. Berem ta forum (včasih tudi ne vem, zakaj) in opažam, da je večina z vsemi temi vsebinami seznanjena oz. jih redno spremlja…
Ni problem niti TV, niti internet, niti revije… vse je odvisno od uporabnika. Ker uporabniki imajo možnost izbire, kaj gledati, če sploh, ali pa kaj brati… in sami so krivi, če so zaradi tega kakršnikoli “invalidi”.

Pretiravanje in dramatiziranje ni potrebno. Med mnogimi programi kabelske mi največkrat uporabljamo Discovery Channel, nato National Geographic, nato Animal Planet, za tem pa šele (redkeje) kakšen program. Pozabljaš, da smo v današnji družbi starši večinoma obremenjeni in zelo zaposleni, zato nam zvečer pač ne “paše” še resna pogovorna oddaja o gospodarstvu (včasih že, ampak redko). Menim, da gre bolj za gledanje iz sprostitve. Kljub negativnemu vplivu televizije, ki ji ga pripisujemo, pa se mi zdi, da se družba vseeno nagiba k nenasilju (npr. še pred nekaj desetletji so BREZ televizije lahko močno našeškali vsakega otroka tudi s palico, kar je danes na srečo vedno bolj redko). Spomni se mogoče starega slovenskega filma Boj s požiralnikom, ko se nad tepežem otroka sploh ni nihče zgražal. Žal.

Midva sva zavestno ukinila TV, sploh vso nasilje sedaj, ko imava enoletnico. Če že, skupaj gledamo Animal Planet in poročila. Če ne zna TV prikazati tudi lepega, plemenitega, dobrema, pozitivnega, zabavnega in prevladuje samo nasilje, agresija, pobijanja itd., me to ne zanima, ker ne želim, da taki enostranski negativni prizori vplivajo na nas in najine otroke.

Znamo bit bolj papeški od papeža. Ni kaj.
Ko smo bili mi otroci, a nismo gledali TV? Ni bilo nič nasilja? A smo zrasli v nasilneže in miselne invalide?
Čisto mimogrede, tudi Animal Planet ni povsem nedolžen.. Levi, leopardi… nikoli ne napadejo lepih gazelic?

Ally sorry, nikoli nisem marala gledati nasilja, ker sem ga sama dosti doživela. Kot svetovalna delavka vem, kaj pomenijo taki zunanji vplivi (ne le TV, tudi najnovejše risanke itd.) na otrokovo obnašanje in vem, da se čut k tem, da se sam naučiš gledati samo, kar ti je v dobro, zabavno in znaš predelati nasilje (da ga ne kopiraš in postajaš še sam nasilen, kot si videl in kar kopijajo manjši otroci), traja kar nekaj časa. In ne vem, koliko staršev si vzame čas in skupaj z otroki načrtujejo, kaj bodo v enem tednu gledali in se po oddaji pogovori z otrokom, kako je kaj doživel, povedo, kar je res, realno in življenjsko itd. Sama sem na Animal planetu gledala (dokler seveda nisem bila v službi in dobila moje punčke) vse v zvezi s psi, pa Animal Doktor, reševanja živali itd., vsa, tudi živalska ubijanja mi niso hudo blizu, so pa bolj naravna, kot človeška agresija, to upam, da razumeš in ločiš.

Ne gre zame. Ali razume otrok? Zakaj lev lahko ubije gazelo, en X vojak pa ne sme npr. drugega vojaka? V glavnem, pretiravamo. Otrok ne moreš izolirati od nasilja samo tako, da ne sme gledati TVja. Ker so povsod izjeme, so morda tudi v šoli kakšni bolj nasilni otroci. Pa se bo spet srečal z nasiljem.
Se pa strinjam, enoleten otrok lahko preživi brez TV, slikanice ima čez glavo. Ko smo že pri tem: Kaj pa pravljice? A volk po novem ne sme več požreti Rdeče kapice? In lovec mu ne sme razparati trebuha itd.?

Če si sama imela preveč nasilja v življenju, razumem, da hočeš obvarovati svojega otroka. Nikoli nisem niti rekla, da zagovarjam kakršnokoli nasilje.
A TV ni edini grešni kozel.
Otroke moraš verjetno pripravit na življenje takšno kot je, ne pa neko namišljeno, idealno, ker takega ni.
Meni je še danes Tom&Jerry NAJ risanka vseh časov. In koliko nasilja je bilo v njej.. in kolikokrat sem jo gledala. A zaradi tega nisem bila niti kot otrok nasilna, nisem niti sedaj.
Moj otrok rad gleda Vlak Tomaž, Nodija, Mojstra Miha… nobenega nasilja. Nobenega pretepanja, nobene pištole… In kaj nam to pomaga, ko je v vrtcu nekaj takih, ki veselo brcajo in “grozijo”, da bodo druge kar ustrelili, saj imajo doma plastične pištolce???

Še en primer: En očka v našem vrtcu se je pohvalil, kako oni nimajo TVja doma. Imajo pa super hud računalnik in njihov otrok bi cele dneve igral igrice…

Ally, če dobro prebereš, kar sem napisala, bi videla, da govorim za vzgojo za medije, katerekoli, ne le TV, internet, DVD; CD, VHS, radio… Jasno, da vsi srečujemo nasilje, a gre za to, ali se z otroki o tem pogovorimo in sami vzgajamo za nenasilje. TUdi sama sem včeraj na sprehodu s hčerko videla skupino 4-9 letnih otrok s pištolami, pljubali so v zračnik od garaže in se pogovarjali, kako ga bodo raztrelili. Haloo! Pač mislijo, da tisti, ki druge premaga, ki ima oblast itd., je najboljši, brezskrben človek, v resnici pa gre za njihov strah, da ne bi bili napadeni, zato hočejo biti najmočnejši, imeti pri sebi orožje, se preko medihev in družbe učijo obvaldati ‘tehnike’ uspešnega boja itd. A kako boš otroka naučil, da nasilje ni pot? Midva za začetek ne bova nobenemu otroku kupila nobenega orožja in tudi, če ga bo kdaj od koga dobil, mu ga bo vrnil. Drugič, nasilnih oddaj, risank itd. ne bomo gledali. Tudi doma se ne bodo drli drug na drugega in nadvlade si ne bomo izkazovali z agresijo. Če bo njihov vrstnik bil agresiven, bomo otroke naučili, da se tisto igro ne bodo šli in da bodo vrstniku povedali, da njihovega načina ne odobravajo.
Pa ne bomo živeli v getu, tudi ne v utopiji. NAsilja je itak povsod dovolj, a ne želimo tudi mi biti njihov suženj. Na nasilje ne bom odgovarjala z nasiljem, s podpiranjem nasilja (kupovanje otroških orožij, gledanje nasilnih prozorov). Seveda se bodo slej ali prej z nasiljem srečali, a takrat se bomo z njimi pogovorili ali je prav, kaj je doživel človek, ki je bil žrtev nasilja, ali bi se dalo konflikt rešiti tudi drugače itd. TO je vzgoja!!! In o tem govorim. Ne prepusti se samo tistemu kar vidiš in veš, da je slabo, češ, da se ne da nič drugače živeti. Da se, samo dosti več truda je potrebnega za plavanje proti toku. A tako življenje je lepše, bolj polno in sproščeno. Se strinjaš?