Kakšen bo po vašem mnenju naš vsakdan "po pandemiji"?
Kakšen je vsakdan alkoholika, ki je bil na prisilnem zdravljenju (alko-ranteni) in je ravnokar prišel ven?
[/quote]
Ubil si mi vsako upanje, za kar bi te najraje utopil v zlici vode. Ampak… mislim pa, da si podal enega najboljsih moznih odgovorov. Kapo dol.
Ubil si mi vsako upanje, za kar bi te najraje utopil v zlici vode. Ampak… mislim pa, da si podal enega najboljsih moznih odgovorov. Kapo dol.
[/quote]
Odgovor je malo pretiran.
Nekateri sploh ne občutimo neke razlike.
Korona počitnice so super. Zunaj na cesti in v trgovinah je pa tako, kot bi bila vsak dan nedelja. 🙂
Rekel bi, da gre za različne motivatorje pri posameznikih. Aspekt „svete trojice“ je prisoten tudi v različnih ekonomskih načelih. Mati (kot stereotip) ne ravna razumno, ko deli dobrine „vsakomur po njegovih potrebah“. Tudi pokojnine niso predmet razuma, ko se delijo vsakomur po njegovih zaslugah. Cene neke slike ne določa neka pragmatična vrednost in lep, angelski glas neke pevke je ravno tako tezko pragmatično ovrednotiti. Polje razumskega be omejeno na tisto, kar je merljivo. Tezavo naše trenutne kulture pa vidim ravno v tem, da poskuša vse izmeriti, ostale vrednosti pa uvršča med „nizke“.
Ko igrava tenis z mojo najstarejšo hčerjo, včasih igrava za točke, včasih pa kar tako… z njenimi besedami: včasih je fokus ns zmagi, včasih pa na zabavi, ki jo ponuja igra. Kako bi mogli reči, da je tenis resna zadeva, če bi se pozabili igrati? Kako bi mogli reči, da je zivljenje resna zadeva, če bi pozabili trepetati, hrepeneti in se igrati?
Razum naj definitivno ostane. Polje merljivega omogoča predvidljivo udobje. A kakršnokoli favoriziranje, najdi bo današnje vsiljevanje merljivosti na vsa področja, ali favoriziranje surove moči, ali favoriziranje nas in stigmatiziranje njih, je kontraproduktivno.
Kot je rekel (menda) Sokrat: Dobro je takrat, ko je resnično, lepo in koristno. Vse ostalo je zgolj všečno, torej stvaritev boga po lastni podobi, je moj dodatek. Kajti vedno bodo tu okoliščine, ki se jim je potrebno prilagoditi, takšne, na katere je treba vplivati in take, ki jih je treba obrniti v svoj prid. Trenutns situacija je zgolj posledica favoriziranja aplikacije enega edinega obrazca na vse okoliščine. Ostala dva tabora, ki bi se s trenutnimi okoliščinami bolje znašla pa sta bila predolgo zatirana, da bi zdaj mogla adekvatnega odziva. Kakšna katastrofa.
Moje skromno mnenje.
[/quote]
Polje razumskega be omejeno na tisto, kar je merljivo.
Zate – ker je to pač odraz tvojega selektivnega razumevanja razuma: je zgolj kalkulator, očitno nikoli kreator. Poleg tega si pri tem razumevanju tudi zelo arbitraren – kar ti ni všeč, preprosto označiš za razum(ništvo), primer diktature razuma. Brez razuma sploh ne bi imel konceptov, s katerimi bi lahko presojal npr. o tem, kaj je razumna/smiselna delitev denarja (matere, države) ali kritiziral posamezno odločitev/rešitev. Z vsakim konceptom, ki ga razum kreira, se v miselnem polju generira tudi njegovo nasprotje: dobro/slabo, lepo/grdo, ne- smiselno… Debata torej vedno ostaja v polju razuma, čeprav lahko vsak ponudi drugačno (argumentirano) rešitev – ni da je ena rešitev razumna, druga pa – recimo – poštena, smiselna (ali-ali, črno-belo). Ravno tvoje omejevanje razuma na kalkuliranje, merjenje te dela bolj dovzetnega za to, da bi pevki seciral glasilske v upanju, da bi se morda dokopal do odgovora, kaj je v njih tako posebnega, da se te je njen glas dotaknil.
Tudi tvoj primer s tenisom, ki ga ti prikazuješ najprej kot „razumno“ igro (cilj je zmagati), nato pa kot „brez-razumno“ igro (cilj je zabava), je v resnici bolj razlika med kapitalistično ekonomijo in libidinalno ekonomijo. Obe kalkulirata in producirata nek presežek, dobiček: prva zmago (zaslužek), druga užitek. Ne gre za to, da mora razum biti vedno vklopljen, gre za to, da razum opravi svoje delo s tem, ko strukturira (pogoje za) užitek – naredi užitek mogoč. (Morda se te dotakne „spontana“ igra majhnih otrok, a pozabljaš, da njihovo igro, zabavo strukturira nekdo drugi – primarno starši – saj se od staršev in z njihovo pomočjo naučijo igrati, smejati, enako kot govoriti in hoditi (s posnemanjem). Poleg tega živijo v blaženi nevednosti glede pogojev svoje eksistence. Če nečesa ne veš, še ne pomeni, da te ne določa. Je pa res, da je veliko ljudi tudi ostalo – umsko – na tej razvojni stopnji in sanjajo o vrnitvi v Eden, ker pač življenje od njih vseeno terja, da vsaj nekoliko dozorijo.)
Med tema dvema ekonomijama obstaja seveda veliko trenje, saj človek uživa takrat,ko (in zato ker) mu ni treba. Takoj, ko užitek postaviš v funkcijo doseganja nekega drugega cilja (zaslužka), je z užitkom konec; pravi užitek vedno obstaja zgolj kot stranski produkt neke aktivnosti, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega nepomemben ali manj pomemben, „nizek“. V tej luči je tudi povsem razumljiva obsedenost z užitkom, osredotočenost na užitek (a hkrati so ljudje so čedalje bolj seksualno in drugače zafrustrirani), ki ga zaobjema tudi kapitalitična mantra, ideal, da naj vsak (za zaslužek) počne to, kar ga veseli, v čemer uživa. Ljudi mami z obljubo, da lahko svoj užitek pretvoriš v svoj profit, da imaš lahko oboje hkrati. In zanimivo, da so mnogi zafrustrirani, trpijo, ker zase tega ne morejo reči. To je način, kako te sistem – pa še kdo drug – lažje j3b3. Tvoj dobiček (užitek) si pač želi (kapitalist, delodajalec, naročnik) prilastiti za svoj dobiček – profit. Rezultat je večina ljudi, ki tako ali drugače – dela za „kvazi-užitek“ (ki se kaže kot dobrine, a v resnici gre za večni krog odplačevanja kreditov, posojil, dolgov). Od tu tudi odpor do dela, saj je tudi delo razumljeno zelo ozko – kot zgolj tisto, kar prinaša denar (torej služba), ostalo je njeno nasprotje (zabava, ugodje); užitka pa še kar ni…
Veliko bolje jo v življenju odnesejo tisti razumni ljudje, ki si znajo – tudi s pomočjo razuma – življenje strukturirati drugače. Ne z zanikanjem ali omalovaževanjem razuma, temveč z boljšo uporabo razuma. Tvoj pogled je tu antagonističen, moj bolj „holističen“.
Polje razumskega be omejeno na tisto, kar je merljivo.
Zate – ker je to pač odraz tvojega selektivnega razumevanja razuma: je zgolj kalkulator, očitno nikoli kreator. Poleg tega si pri tem razumevanju tudi zelo arbitraren – kar ti ni všeč, preprosto označiš za razum(ništvo), primer diktature razuma. Brez razuma sploh ne bi imel konceptov, s katerimi bi lahko presojal npr. o tem, kaj je razumna/smiselna delitev denarja (matere, države) ali kritiziral posamezno odločitev/rešitev. Z vsakim konceptom, ki ga razum kreira, se v miselnem polju generira tudi njegovo nasprotje: dobro/slabo, lepo/grdo, ne- smiselno… Debata torej vedno ostaja v polju razuma, čeprav lahko vsak ponudi drugačno (argumentirano) rešitev – ni da je ena rešitev razumna, druga pa – recimo – poštena, smiselna (ali-ali, črno-belo). Ravno tvoje omejevanje razuma na kalkuliranje, merjenje te dela bolj dovzetnega za to, da bi pevki seciral glasilske v upanju, da bi se morda dokopal do odgovora, kaj je v njih tako posebnega, da se te je njen glas dotaknil.
Tudi tvoj primer s tenisom, ki ga ti prikazuješ najprej kot „razumno“ igro (cilj je zmagati), nato pa kot „brez-razumno“ igro (cilj je zabava), je v resnici bolj razlika med kapitalistično ekonomijo in libidinalno ekonomijo. Obe kalkulirata in producirata nek presežek, dobiček: prva zmago (zaslužek), druga užitek. Ne gre za to, da mora razum biti vedno vklopljen, gre za to, da razum opravi svoje delo s tem, ko strukturira (pogoje za) užitek – naredi užitek mogoč. (Morda se te dotakne „spontana“ igra majhnih otrok, a pozabljaš, da njihovo igro, zabavo strukturira nekdo drugi – primarno starši – saj se od staršev in z njihovo pomočjo naučijo igrati, smejati, enako kot govoriti in hoditi (s posnemanjem). Poleg tega živijo v blaženi nevednosti glede pogojev svoje eksistence. Če nečesa ne veš, še ne pomeni, da te ne določa. Je pa res, da je veliko ljudi tudi ostalo – umsko – na tej razvojni stopnji in sanjajo o vrnitvi v Eden, ker pač življenje od njih vseeno terja, da vsaj nekoliko dozorijo.)
Med tema dvema ekonomijama obstaja seveda veliko trenje, saj človek uživa takrat,ko (in zato ker) mu ni treba. Takoj, ko užitek postaviš v funkcijo doseganja nekega drugega cilja (zaslužka), je z užitkom konec; pravi užitek vedno obstaja zgolj kot stranski produkt neke aktivnosti, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega nepomemben ali manj pomemben, „nizek“. V tej luči je tudi povsem razumljiva obsedenost z užitkom, osredotočenost na užitek (a hkrati so ljudje so čedalje bolj seksualno in drugače zafrustrirani), ki ga zaobjema tudi kapitalitična mantra, ideal, da naj vsak (za zaslužek) počne to, kar ga veseli, v čemer uživa. Ljudi mami z obljubo, da lahko svoj užitek pretvoriš v svoj profit, da imaš lahko oboje hkrati. In zanimivo, da so mnogi zafrustrirani, trpijo, ker zase tega ne morejo reči. To je način, kako te sistem – pa še kdo drug – lažje j3b3. Tvoj dobiček (užitek) si pač želi (kapitalist, delodajalec, naročnik) prilastiti za svoj dobiček – profit. Rezultat je večina ljudi, ki tako ali drugače – dela za „kvazi-užitek“ (ki se kaže kot dobrine, a v resnici gre za večni krog odplačevanja kreditov, posojil, dolgov). Od tu tudi odpor do dela, saj je tudi delo razumljeno zelo ozko – kot zgolj tisto, kar prinaša denar (torej služba), ostalo je njeno nasprotje (zabava, ugodje); užitka pa še kar ni…
Veliko bolje jo v življenju odnesejo tisti razumni ljudje, ki si znajo – tudi s pomočjo razuma – življenje strukturirati drugače. Ne z zanikanjem ali omalovaževanjem razuma, temveč z boljšo uporabo razuma. Tvoj pogled je tu antagonističen, moj bolj „holističen“.
[/quote]
Tole mi še zdaleč ne zveni prepričljivo. 🙂 Resda je naloga razuma strukturiranje (red), a tu se njegova funkcija neha. Ravno to je vir težav, ki smo jim priča. Nasprotno temu, kar praviš: midva lahko do nezavesti opisujeva bolečino, a dovolj je le en grob dotik, da se vse to besedičenje sesuje v prah ob doživetem občutku. Ali pa narediva doktorsko dizertacijo o okusu vanilijevega sladoleda. A bo en sam “liz” vse skupaj pojasnil brez ene same besede. Teza, da je strukturiranje predpogoj užitka je milo rečeno absurdna. Spolni odnosi se lep primer tega. Celo dojenček se rad čoha po splovilih, ker mu to prinaša ugodje. brez kakršnekoli potrebe po strukturiranju. Ali pes ob čohanju za ušesi.
Razum ima svojo funkcijo ravno z aspekta vnašanja reda. Ordo ab chao. Ni pa v ničemer superioren v primerjavi s čustvi (plazilskim delom možganov) ali surovo močjo. Kot sem zapisal: na nekatere okoliščine se je potrebno prilagoditi, druge je treba spremeniti in nekatere se da tudi pragmatično obrniti sebi v prid, ne da bi neposredno zavzel odnos do okoliščin samih. Sledje je funkcija razuma.
Zanimivo je, kako zaključiš besedilo. Da je potrebno “bolje uporabiti razum”. S čimer pristaneš ravno tam, kar kritiziraš. V izvirnem grehu. Slednji narekuje, da je potrebno postati le za odtenek boljši človek in življenje bo naenkrat lažje. Ker v osnovi človek naj ne bi bil dovolj dober. SARS-Cov-2 je dovolj dober. Češnja v sadovnjaku je dovolj dobra. Sibirski tiger je dovolj dober. Krava v hlevu je dovolj dobra. Le človek, da napaka narave se mora zgolj še malo izpopolniti v uporabi razuma, pa bo bolje živel. :-)))
Postati boljši človek imlicira nas in njih. Mi postavimo norme, kako je treba živeti in oni morajo tem normam slediti. Danes se temu reče širjenje demokracije. Včasih se je reklo križarske vojne, džihad, ipd. Ker oni morajo postati za odtenek boljši ljudje. In ker niso dovolj dobri, še niso ljudje, zat jih lahko, pred bogom čisti, tudi ugnobimo.
Ne, jaz ne govorim o omalovaževanju razuma, pač pa o ravnovesju med previdnostjo, predanostjo in preudarnostjo. O sveti trojici, ki se pojavlja na vseh ravneh. Izhajam iz tega, da človeku ni potrebno postati še malo bolj varen, še malo močnejši/hitrejši, še malo bolj pameten, da bi bil dober človek. Da bi bil človek. Izhajam iz tega, da je človek v srži dovolj dober, tak kot je. In da njegova naloga ni slediti normam, kako je treba živeti, vsake trenutne kulture, temveč je naša naloga sprejeti druge z njihovimi prednostmi in pomanjkljivostmi, ter sebe s svojimi, ter dati skupnosti na razpolago svoje sposobnosti na razpolago, da bi preživela.
Ali je moje delo skrbeti za varnost sebe in drugih, ali se podajati v nevarne izzive, ali pač načrtovati in manipulirati zunanje okoliščine, je bolj ali manj vseeno. Bistvo je, da svoje sposobnosti razvijam in z njimi služim skupnosti, da bi ta uspevala in mi recipročno omogočala rast, razvoj, stagnacijo, zapuščino in nenazadnje udobno smrt. Najsi bom inženir, godec, lovec, zidar ali zdravilec.
Tole mi še zdaleč ne zveni prepričljivo. 🙂 Resda je naloga razuma strukturiranje (red), a tu se njegova funkcija neha. Ravno to je vir težav, ki smo jim priča. Nasprotno temu, kar praviš: midva lahko do nezavesti opisujeva bolečino, a dovolj je le en grob dotik, da se vse to besedičenje sesuje v prah ob doživetem občutku. Ali pa narediva doktorsko dizertacijo o okusu vanilijevega sladoleda. A bo en sam “liz” vse skupaj pojasnil brez ene same besede. Teza, da je strukturiranje predpogoj užitka je milo rečeno absurdna. Spolni odnosi se lep primer tega. Celo dojenček se rad čoha po splovilih, ker mu to prinaša ugodje. brez kakršnekoli potrebe po strukturiranju. Ali pes ob čohanju za ušesi.
Razum ima svojo funkcijo ravno z aspekta vnašanja reda. Ordo ab chao. Ni pa v ničemer superioren v primerjavi s čustvi (plazilskim delom možganov) ali surovo močjo. Kot sem zapisal: na nekatere okoliščine se je potrebno prilagoditi, druge je treba spremeniti in nekatere se da tudi pragmatično obrniti sebi v prid, ne da bi neposredno zavzel odnos do okoliščin samih. Sledje je funkcija razuma.
Zanimivo je, kako zaključiš besedilo. Da je potrebno “bolje uporabiti razum”. S čimer pristaneš ravno tam, kar kritiziraš. V izvirnem grehu. Slednji narekuje, da je potrebno postati le za odtenek boljši človek in življenje bo naenkrat lažje. Ker v osnovi človek naj ne bi bil dovolj dober. SARS-Cov-2 je dovolj dober. Češnja v sadovnjaku je dovolj dobra. Sibirski tiger je dovolj dober. Krava v hlevu je dovolj dobra. Le človek, da napaka narave se mora zgolj še malo izpopolniti v uporabi razuma, pa bo bolje živel. :-)))
Postati boljši človek imlicira nas in njih. Mi postavimo norme, kako je treba živeti in oni morajo tem normam slediti. Danes se temu reče širjenje demokracije. Včasih se je reklo križarske vojne, džihad, ipd. Ker oni morajo postati za odtenek boljši ljudje. In ker niso dovolj dobri, še niso ljudje, zat jih lahko, pred bogom čisti, tudi ugnobimo.
Ne, jaz ne govorim o omalovaževanju razuma, pač pa o ravnovesju med previdnostjo, predanostjo in preudarnostjo. O sveti trojici, ki se pojavlja na vseh ravneh. Izhajam iz tega, da človeku ni potrebno postati še malo bolj varen, še malo močnejši/hitrejši, še malo bolj pameten, da bi bil dober človek. Da bi bil človek. Izhajam iz tega, da je človek v srži dovolj dober, tak kot je. In da njegova naloga ni slediti normam, kako je treba živeti, vsake trenutne kulture, temveč je naša naloga sprejeti druge z njihovimi prednostmi in pomanjkljivostmi, ter sebe s svojimi, ter dati skupnosti na razpolago svoje sposobnosti na razpolago, da bi preživela.
Ali je moje delo skrbeti za varnost sebe in drugih, ali se podajati v nevarne izzive, ali pač načrtovati in manipulirati zunanje okoliščine, je bolj ali manj vseeno. Bistvo je, da svoje sposobnosti razvijam in z njimi služim skupnosti, da bi ta uspevala in mi recipročno omogočala rast, razvoj, stagnacijo, zapuščino in nenazadnje udobno smrt. Najsi bom inženir, godec, lovec, zidar ali zdravilec.
[/quote]
Ni moja naloga, da te prepričam :), ponujam le drugačen (v)pogled. V končni fazi je vsak svoje sreče kovač 😉
Bolje uporabiti razum je mišljeno kot bolj kreativno uporabiti razum, ne govori o „kvaliteti“ (ali je dovolj dober ali ne) človeka. Edini stavek, s katerim se strinjam, ker to ves čas trdim tudi sama, je “In da njegova naloga ni slediti normam, kako je treba živeti, vsake trenutne kulture“, kar pa ne pomeni, da vsak ne živi po nekih (vsaj lastnih) pravilih, vzorcih. Koliko tega je tudi ozaveščenega, je drugo vprašanje.
Glede okusa – ta še zdaleč ni tako samoumeven, da ne bi bilo potrebnih nobenih besed. Dokazana je zgolj – pri bolj ali manj vseh živalih – afiniteta do sladkega. Kar pa ne pomeni, da bodo vsi dobili enak vtis, gušt pri lizanju vanilijevega sladoleda. Lahko ti je zelo všeč, tako tako ali pa sploh ne… Tudi ljudje, ki se silijo jesti kaviar, tega ne počnejo, ker bi jim bil vrhunski sam po sebi (lastnem okusu)…
Glede spolnih odnosov in čohanja: grmada psihologov, seksologov itd. na eni strani in (spolno) zafrustriranih, frigidnih in impotentnih ljudi (njihovih strank) lepo dokazuje, da spolnost očitno ni tako zelo preprosto samoumevna in tudi seksualna revolucija, liberalizacija spolnosti v 20. stol. ni prinesla „odrešitve“ (kriviti samo krščanstvo ali kakšno drugo (zlasti monoteistično) religijo, je zelo kratkovidno). Med čohanjem kot ugodjem (ker te nekaj srbi ali kar tako) in spolnim užitkom je tudi morje nians. Če ti ne razumeš razlike med enim in drugim, ni moj problem.
In vendar tudi ti nekoliko nenavadno (t.j. razumniško) – glede na tvojo siceršnjo kao uporniško „protirazumsko“ dikcijo in glede na višje zgoraj navedeni tvoj citat – zaključiš svoj post: “Bistvo je, da svoje sposobnosti razvijam in z njimi služim skupnosti, da bi ta uspevala in mi recipročno omogočala rast, razvoj, stagnacijo, zapuščino in nenazadnje udobno smrt.” – s podreditvijo svojega interesa interesu (zahtevam) skupnosti v zameno za ugodje… torej, z družbenim konformizmom. Če je tvoj (edini) interes udobje, potem razuma res niti ne potrebuješ – navodila, smernic, kaj in kako bodo dovolj. In je potem tudi jasno, zakaj razum (razumljen širše, ne zgolj kot “merilni inštrument”) zate predstavlja kamen spotike, oviro za tvoje ugodje.
Ni moja naloga, da te prepričam :), ponujam le drugačen (v)pogled. V končni fazi je vsak svoje sreče kovač 😉
Bolje uporabiti razum je mišljeno kot bolj kreativno uporabiti razum, ne govori o „kvaliteti“ (ali je dovolj dober ali ne) človeka. Edini stavek, s katerim se strinjam, ker to ves čas trdim tudi sama, je “In da njegova naloga ni slediti normam, kako je treba živeti, vsake trenutne kulture“, kar pa ne pomeni, da vsak ne živi po nekih (vsaj lastnih) pravilih, vzorcih. Koliko tega je tudi ozaveščenega, je drugo vprašanje.
Glede okusa – ta še zdaleč ni tako samoumeven, da ne bi bilo potrebnih nobenih besed. Dokazana je zgolj – pri bolj ali manj vseh živalih – afiniteta do sladkega. Kar pa ne pomeni, da bodo vsi dobili enak vtis, gušt pri lizanju vanilijevega sladoleda. Lahko ti je zelo všeč, tako tako ali pa sploh ne… Tudi ljudje, ki se silijo jesti kaviar, tega ne počnejo, ker bi jim bil vrhunski sam po sebi (lastnem okusu)…
Glede spolnih odnosov in čohanja: grmada psihologov, seksologov itd. na eni strani in (spolno) zafrustriranih, frigidnih in impotentnih ljudi (njihovih strank) lepo dokazuje, da spolnost očitno ni tako zelo preprosto samoumevna in tudi seksualna revolucija, liberalizacija spolnosti v 20. stol. ni prinesla „odrešitve“ (kriviti samo krščanstvo ali kakšno drugo (zlasti monoteistično) religijo, je zelo kratkovidno). Med čohanjem kot ugodjem (ker te nekaj srbi ali kar tako) in spolnim užitkom je tudi morje nians. Če ti ne razumeš razlike med enim in drugim, ni moj problem.
In vendar tudi ti nekoliko nenavadno (t.j. razumniško) – glede na tvojo siceršnjo kao uporniško „protirazumsko“ dikcijo in glede na višje zgoraj navedeni tvoj citat – zaključiš svoj post: “Bistvo je, da svoje sposobnosti razvijam in z njimi služim skupnosti, da bi ta uspevala in mi recipročno omogočala rast, razvoj, stagnacijo, zapuščino in nenazadnje udobno smrt.” – s podreditvijo svojega interesa interesu (zahtevam) skupnosti v zameno za ugodje… torej, z družbenim konformizmom. Če je tvoj (edini) interes udobje, potem razuma res niti ne potrebuješ – navodila, smernic, kaj in kako bodo dovolj. In je potem tudi jasno, zakaj razum (razumljen širše, ne zgolj kot “merilni inštrument”) zate predstavlja kamen spotike, oviro za tvoje ugodje.
[/quote]
Ze od prve replike izhajam iz predpostavke, da nisem proti kateremu koli izmed treh mozganskih centrov, ki krohijo našo percepcijo sveta. Nasprotno. Ves čas zgolj poudarjam potrebo po uravnotezenju.
Kdor ni z nami je proti nam?
😉
Ze od prve replike izhajam iz predpostavke, da nisem proti kateremu koli izmed treh mozganskih centrov, ki krohijo našo percepcijo sveta. Nasprotno. Ves čas zgolj poudarjam potrebo po uravnotezenju.
Kdor ni z nami je proti nam?
😉
[/quote]
“Mi vs. oni”, antagonizem je bolj tvoj modus operandi kot moj, ti ga tudi stalno vlečeš v ta pogovor. Zame je soobstoj različnih pogledov normalno stanje stvari – ni mi blizu religiozni tip mišljenja, ki priznava/dopušča samo eno in edino zveličavno resnico, pogled (zato svojega tudi nikomur ne vsiljujem, ga pa predstavim). In zame se zadeva tu – pri soočenju pogledov – tudi konča (ni moj cilj prepričati kogarkoli v karkoli). V svojih zapisih, ki odgovarjajo na tvoje poste, samo pojasnjujem zakaj gre (po mojem mnenju) za zelo omejeno razumevanje razuma, ki vodi prav v tisto normativnost, kateri sicer nasprotuješ. (In če nadaljujem – zakaj kot tak, tak pogled ne more resnično dopuščati drugega, drugačnega pogleda, temveč je lahko le izključujoč.)
Če sva se v tem pogovoru omejila na razum, iz tega (vsaj logično ne) ne izhaja, da so ostali vidiki – čutnost, čustva – zanemarjeni, zatirani ali da je njihov pomen zaradi tega kaj manjši. Da so na nek način medsebojno povezani, pa zagotovo drži. A ne pri vseh ljudeh enako.
Odgovor je malo pretiran.
Nekateri sploh ne občutimo neke razlike.
Korona počitnice so super. Zunaj na cesti in v trgovinah je pa tako, kot bi bila vsak dan nedelja. 🙂
[/quote]
Razlika… Hodim v službo, kot ponavadi, no ne čisto, zdaj smo v izmenah. V trgovinah je bolj prazno, ampak se vse bolj počasi odvija. Edino tisto prekleto špricanje ko prineseš robo domov… pa vrste pred lekarno, ali pošto…
pa kihnit ne upam. Rajši prdnem… in upam na najboljše.
“Mi vs. oni”, antagonizem je bolj tvoj modus operandi kot moj, ti ga tudi stalno vlečeš v ta pogovor. Zame je soobstoj različnih pogledov normalno stanje stvari – ni mi blizu religiozni tip mišljenja, ki priznava/dopušča samo eno in edino zveličavno resnico, pogled (zato svojega tudi nikomur ne vsiljujem, ga pa predstavim). In zame se zadeva tu – pri soočenju pogledov – tudi konča (ni moj cilj prepričati kogarkoli v karkoli). V svojih zapisih, ki odgovarjajo na tvoje poste, samo pojasnjujem zakaj gre (po mojem mnenju) za zelo omejeno razumevanje razuma, ki vodi prav v tisto normativnost, kateri sicer nasprotuješ. (In če nadaljujem – zakaj kot tak, tak pogled ne more resnično dopuščati drugega, drugačnega pogleda, temveč je lahko le izključujoč.)
Če sva se v tem pogovoru omejila na razum, iz tega (vsaj logično ne) ne izhaja, da so ostali vidiki – čutnost, čustva – zanemarjeni, zatirani ali da je njihov pomen zaradi tega kaj manjši. Da so na nek način medsebojno povezani, pa zagotovo drži. A ne pri vseh ljudeh enako.
[/quote]
In spet sva blizje. V bistvu tvoj uvod in zaključek dobro pojasnita eden drugega. V trenutku, ko pričnemo favorizirati eno, spravimo ca 2/3 ljudi v „neugoden polozaj“. In ravno tu je tudi past, na katero opozarjam. Reči, da bi človek „moral malo bolj trenirati razum“ v kontekstu „boljšega zivljenja“ pomeni vodo na mlin „diktaturi razuma“.
Vzemimo drug primer. Evolucija je naše sprednje okončine pripeljala na raven čudovitega dela telesa, ki omogoča uporabl orodja, metanje,… toda ali je ročna spretnost v primerjavi z nogami res „bolj napredna“? Ali pa je čudovita dopolnitev k nogam, ki lahko brcajo, tečejo, pokleknejo, počepnejo,…?
O diktaturi razuma pišem, ker smo čustva in uzitek kot kultura (civilizacija) na račun razumskosti stigmatizirali, ponizali. Ravno tale kriza kaze, kako zelo narobe. Z razumom bomo slej ko prej odkrili zdravilo/cepivo. A to zahteva svoj čas. Razumski pristop pa ni ustvarjalen. Je analitičen. Da bi zivi dočakali razumsko rešitev pa je treba ustvarjalnosti, kakor tudi sočutja.
Človek kot „vsak posameznik“ ne more postati malo bolj razumen. Kot ne more postati malo bolj ustvarjalen. Kot ne malo bolj zabaven, karizmatičen. Ravnotezje je mogoče zgolj v medosebnih odnosih, skozi zavezništva, partnerstva,… zato se „nasprotja privlačijo“. Ker le v skupini je mogoče doseči „popolnost“.
Favoriziranje razuma zgolj ustvarja strukture, v katerih tisti z bolj izrazenim (razvitim) čelnim reznjem lazje prosperirajo. A kako krhke so te strukture, pokaze nek virus, ki še zivljenje ne vemo, če je, kaj šele, da bi ravnal razumsko strukturirano. Preko čistega kaosa naključij popolnoma razorozi razum.
P.S.: spadam v skupino najredkejših. Tistih, katerih delovanje „svete trojice“ je precej enakomerno. Menda nas je nekako 3 promile. Nekaterim je to „wooow“. Ni. Je tudi svojevrstno prekletstvo.
Razlika… Hodim v službo, kot ponavadi, no ne čisto, zdaj smo v izmenah. V trgovinah je bolj prazno, ampak se vse bolj počasi odvija. Edino tisto prekleto špricanje ko prineseš robo domov… pa vrste pred lekarno, ali pošto…
pa kihnit ne upam. Rajši prdnem… in upam na najboljše.
[/quote]
Kakšno špricanje ?
A ni roba že dovolj pošpricana ? 🙂
Super! Lahko na vse skupaj tudi gledate pozitivno – manj denarja pomeni manj migrantov, manj nevladnih organizacij, ukinitev nepotrebnih raziskav, propad politicne korektnosti, in predvsem – folk bo zahteval bolj odlocne politike, da resijo krizo. Izziv bo reformacija EU, saj vecina populistov hoce samo svojo regijo vzdrzevat, kar pa ne more konkurirat na svetovni ravni.
V boju za svoj obstoj, in obstoj trenutnega politicnega sistema, bodo obstojeci politiki kmalu pozabili na koronavirus ukrepe in skusali zagnati gospodarstvo. Seveda je skoda ze narejena in se poglablja. Ekonomija je danes mednarodna, povezana z drugimi celinami, tako da se lahko vse skupaj zacne sesuvat, ne glede na lokalne in EU ukrepe.
Ni moja naloga, da te prepričam :), ponujam le drugačen (v)pogled. V končni fazi je vsak svoje sreče kovač 😉
Bolje uporabiti razum je mišljeno kot bolj kreativno uporabiti razum, ne govori o „kvaliteti“ (ali je dovolj dober ali ne) človeka. Edini stavek, s katerim se strinjam, ker to ves čas trdim tudi sama, je “In da njegova naloga ni slediti normam, kako je treba živeti, vsake trenutne kulture“, kar pa ne pomeni, da vsak ne živi po nekih (vsaj lastnih) pravilih, vzorcih. Koliko tega je tudi ozaveščenega, je drugo vprašanje.
Glede okusa – ta še zdaleč ni tako samoumeven, da ne bi bilo potrebnih nobenih besed. Dokazana je zgolj – pri bolj ali manj vseh živalih – afiniteta do sladkega. Kar pa ne pomeni, da bodo vsi dobili enak vtis, gušt pri lizanju vanilijevega sladoleda. Lahko ti je zelo všeč, tako tako ali pa sploh ne… Tudi ljudje, ki se silijo jesti kaviar, tega ne počnejo, ker bi jim bil vrhunski sam po sebi (lastnem okusu)…
Glede spolnih odnosov in čohanja: grmada psihologov, seksologov itd. na eni strani in (spolno) zafrustriranih, frigidnih in impotentnih ljudi (njihovih strank) lepo dokazuje, da spolnost očitno ni tako zelo preprosto samoumevna in tudi seksualna revolucija, liberalizacija spolnosti v 20. stol. ni prinesla „odrešitve“ (kriviti samo krščanstvo ali kakšno drugo (zlasti monoteistično) religijo, je zelo kratkovidno). Med čohanjem kot ugodjem (ker te nekaj srbi ali kar tako) in spolnim užitkom je tudi morje nians. Če ti ne razumeš razlike med enim in drugim, ni moj problem.
In vendar tudi ti nekoliko nenavadno (t.j. razumniško) – glede na tvojo siceršnjo kao uporniško „protirazumsko“ dikcijo in glede na višje zgoraj navedeni tvoj citat – zaključiš svoj post: “Bistvo je, da svoje sposobnosti razvijam in z njimi služim skupnosti, da bi ta uspevala in mi recipročno omogočala rast, razvoj, stagnacijo, zapuščino in nenazadnje udobno smrt.” – s podreditvijo svojega interesa interesu (zahtevam) skupnosti v zameno za ugodje… torej, z družbenim konformizmom. Če je tvoj (edini) interes udobje, potem razuma res niti ne potrebuješ – navodila, smernic, kaj in kako bodo dovolj. In je potem tudi jasno, zakaj razum (razumljen širše, ne zgolj kot “merilni inštrument”) zate predstavlja kamen spotike, oviro za tvoje ugodje.
[/quote]
Dober zapis, prizemljen.
Kakšen bo naš vsakdanjik po pandemiji.
Moj osebno nič drugačen.
Nekateri ukrepi bi lahko ostali, higiena in distanca na javnih mestih.
Nekatere je dobro počilo, kaj to je.
Šopingi bodo polni raje, ki ne zmore živet brez nove cunje in se kazat z novimi cunjami. Zato bo potrebno postopno odpiranje.
Izletniške točke bodo nabite.
Več bo čistoče v naravi, upam
Delodajalce je izučilo, da je dobro imeti na strani za hude čase, da ohranijo svojega otroka.
Tisti ki so vlekli slamnate firme in stečaje take bo izbrisalo iz obličja.
Skratka zemlja si celi rane.
Če se bodo spet odprle, smo si sami krivi.