kakšen je bil….
25 let star Renault 30 – svetlo modre barve / automatik
2 toni težka “krava”, izjemno udoben, vendar žeeeeejjeeeen. Pokuril je kar 16 litrov na 100 km.
Potem je šla vodna črpalka, bencinska črpalka, “ajnšpric” (smo ga vžigali tako, da je bil mož v avtu, jaz pa sem nalivala bencin direktno v mašino.
Ko sedaj pomislim, je bilo prav zabavno. :)))
Nataša
TRABANT!
In takrat sem bila kljub vsemu največja frajerka, he he. :)))
P.S.: Pa ni bil čisto moj. Bil je “priženjen”.
:)))
Prva je bila katra, pa je nisem marala, čeprav nekateri prisegajo nanje. Vrata so se ji zapirala kot kanta za smeti, ampak itak sva živela blizu mesta, da je niti nisem potrebovala. Potem sva kupila petko – no, ta je že bila malo bolj moja. Pa se je en pijanec zaletel vanjo (mož, ki je bil takrat še v.d. moža, jo je pa celo popoldne prej poliral) in naredil totalko (pa še petim drugim), in to dva dni prej, preden naj bi šla z avtom na potep po Franciji. In je Francija počakala na poročno potovanje z novim avtom, s hondo civic, ob kateri me še danes vrže nostlagija. Ker jo povezujem z najlepšim obdobjem: potovanja, poroka, prvi otroček … Še zdaj se mi kolca po njej, ampak za družinski avto je bila čisto preveč športna izvedba … Ampak nostalgija je huda reč in enkrat, ko “bom bla velika”, bo kakšna podobna zverinica čisto samo moja. Mogoče.