Pozdravljene!

Sem v precej težkem obdobju. S partnerjem sva skupaj 1 leto in pol. Imava se zelo rada. Živiva: jaz v svojem majhnem stanovanju, on pa v svoji na četrt urejeni hiši. Oba sva stara čez 30. Sem veliko pri njemu, še vedno pa živiva vsak na svojem. On želi hišo popolnoma podreti in jo zgraditi znova. Čaka pa od občine še neke nujno potrebne papirje. Skratka…situacija je precej zoprna, kar pa vpliva tudi na naju, najino skupno prihodnost. Oba si želiva družine in otroka, jaz verjetno še veliko bolj. On pa zaradi tega želi s tem še počakati. Pravi, da nimava pravih pogojev. Jaz pa se sprašujem, ali imajo vsi, ki si ustvarjajo družino, tako prfektne in popolne pogoje. Vem, da ne. Zanima pa me, kako ste vi s partnerji načrtovali in preživljali vmesna obdobja.

Hvala vsem

Midva sva se skupaj preselila pred tremi leti in pol v mojo staro hiško. Zdaj imava enoletno hčerko, hišo pa bomo pomladi podrli in zgradili novo. Do takrat bomo pri mojih starših.

jaz sem bila S.p. živela pri starših v bloku stara 24 let imela avto/katrco in nič drugega.

on živel pri starših v hiši .. mel zase 2 štuka … ampak čist nič poštimano (sva potem ko sem prišla jaz sem vse na novo zrihtala) .. imel redno službo, avto .. pika.

prej sva veliko potovala in se videvala kadar nama je pasalo … velikokrat sem jaz ostala pri njem in šla od tu delat.

potem pa sva se čist na blef odločila za dojenčka … jaz 24 let on 27… ratalo je … jaz sem šla živet k njemu v petem mesecu nosečnosti … v času nosečnosti sva tudi poštimala en štuk za normalno življenje … bilo je vse spontano … nič nisva prej planirala računala in tko.

potem smo z malim skupaj uživali … še vedno potovali in se imeli lepo … po šestih letih imamo spet dojenčka … spet sva med nosečnostjo zrihtala še drug štuk in tako lepo počasi naprej 🙂

jaz nisem ena tistih ki mora imeti vse kot iz škatlice da lahko funkcionira in planira … življenje jemljem bol sproti … edino počitnice in dopuste planiramo :))) takšni smo … še dobro da nam iste stvari pomenijo veliko 🙂

B.

Moški imajo take izgovore; ni pogojev…bla, bla, bla…itd….ker si ne upajo povedat, da si družine še ne želijo! To je pač moje mnenje!

Če bi midva čakala na ugodne razmere, bi še sedaj samo čakala … :)))) Kako je bilo pri nas? Takrat sva komaj zaživela “skupaj” v hiši od moje babice, ki nam jo daje “na posodo”, ker ona pač živi drugje … pa še on je takrat živel pol pri meni pol pa doma pri starših. Ko sem zanosila se je pač dokončno preselil k meni in še sedaj sva tu … :))) Sedaj počasi načrtujeva, da se bova lotila z zidarijo prizidka pri njegovih starših … ampak sedaj smo šele pri: “Če bo denar se bova lotila drugo leto!” … tako da … :))) Kaj pa vem … jaz mislim, da čakanje v nedogled nima smisla. Najprej se čaka na službo, potem na stanovanje, potem je seveda treba stanovanje popolnoma opremiti in seveda ravno takrat se ponudi proližnost v službi za napredovanje in potem si mimogrede star 40 let in se trudiš zanositi in nikakor ne gre.

:))) No … sem mal zašla. :))) V glavnem … mi nismo imeli ” urejene” razmere. :)))

Midva nisva imela nič – razen drug drugega in veliko ljubezni. Dve pripravniški plači in enosobno stanovanje v najemu, za katerega je šla ena plača s stroški, z drugo pa sva prirejala večerje za prijatelje, saj sva končno imela skupen dom, kamor sva lahko koga povabila. Od pohištva sva imela posteljo, eno omaro ( mojo od doma) in mini TV , kuhinja je bila opremljena. Ampak je bilo super! In potem sem en mesec po poroki načrtovano zanosila, čeprav sva se v pogodbi o najemu stanovanja zavezala, da ne bova imela otrok. Sva se požvižgala na tisti sklep v pogodbi, čeprav sva se morala izseliti in si najti novo stanovanje.
A potem so se stvari urejale kar same od sebe – menjali smo nekaj stanovanj, nato smo si zgradili hišo, v kateri smo res srečni, in še vedno se imamo zelo radi.

Ko se je rodila prvorojenka, smo živeli pri moževih starših, kjer smo imeli samo zase le moževo sobico. Po 10-ih mesecih smo šli v najem enosobnega stanovanja, se po drugem otroku odločili za najem večjega stanovanja in smo po 11-ih letih s štirimi otroci še vedno najemniki.
Zatorej mislim, da lastno, pa čeprav majhno stanovanje, pomeni že kar veliko in zagotovo dovolj za začetek… da bi zaradi obnove hiše odlašala z družino v nedogled… ne vem, jaz ne bi…
Kakorkoli, odločitev bo vajina, naj bo čim lažja!

Vladka

oba sva bila zaposlena za nedoločen čas, živela sva v eni sobi v majhnem stanovanju skupaj z mojimi starši, hiša napol zgrajena. moji starši so sicer čist krasni, ampak biti na 50m2 z njima, možem in dojenčkom je bilo kar naporno;) ko je bil sin star 11m smo se preselili v lastno hišo, kjer smo sedaj eno leto. hiša ob selitvi ni bila popolnoma zgrajena – manjkala je (in še manjka) fasada, notri je bila zasilna kuhinja (nekaj skupaj zbitih polic, star šporhet), stara sedežna (ki sta jo moja starša dala ven in kupila novo), stara spalnica (moja mladinska!). edino kopalnica je bila opremljena tip top (pa parketi, jasno).

v enem letu smo naredili novo kuhinjo, montirali luči po hiši (bili precej časa ob žarnicah, visečih s stropa), uredili okolico. veliko še čaka na ureditev.

kar sem hotela povedati – če bi čakala na idealne pogoje, bi čakala pomoje še deset let, tu mač predolgo. res pa je, da otroka nisem hotela imeti, dokler nisem bila redno zaposlena. to mi je bila ene vrste garancija!

Tudi jaz sem med tistimi, ki pred odločitvijo za otroka niso imeli idealnih razmer, te še sedaj niso idealne in verjetno še dolgo ne bodo:), živimo trije v lastnem mini stanovanju na približno 40m2 in tuhtamo kako do večjega stanovanja, vse kviskote za kredite pa smo že pokurili. Mož ima solidne prejemke in zaposlitev za nedoločen čas, jaz pa sem bila zaposlena za določen čas, tudi sedaj grem v slabo plačano službo za določen čas. Tako, da po plačilu vseh položnic ostane bol malo. Imava en avto na leasing, vedno smo siti in oblečeni pa tudi na počitnice hodimo. Res pa je, da ne moreva skoraj nič prišparati. Kot vidiš imamo otroke tudi taki, ki nismo bogataši in nimamo v lasti vsaj ene hiše in …

Iz izkušnje:
ko pričakuješ dojenčka, se takoj pojavi “gnezditveni nagon”, kot pri ptičkih:-))
Stvari, za katere bi prej potreboval pet let, zrihtaš v pol leta (kolikor pač potrebuješ do poroda… Midva sva bila kar dolgo skupaj, živela načeloma vsak pri sebi, večkrat govorila, kako bi morala nekatere stvari predelati, dodelati, dograditi itd. Pa nič od tega, ker nama je bilo čisto fino tako, kot je bilo, in ni bilo nobene potrebe za kaj več. Ko pa sem zanosila, se je začelo: v trenutku smo zaprosili za papirje, delati pa začeli še preden smo jih dobili. Ko sem bila noseča, sem imela zares ful energije, pregovarjala sem se z delavci, dodatno delala, da sem zaslužila, zraven pa pestovala svojega malega v trebuščku. Pa tudi moj mož se je čisto spremenil, nenadoma mu ni bilo težko zjutraj vstajati in hoditi po vseh mogočih trgovinah in delati načrte in poizvedovati o tem in onem. Skratka, tudi pri njem so (šele takrat, in ne v predfazi!) zabrneli tisti zvončki ponosnega samčka, ki čaka naraščaj.

Tudi čas porodniške je še vedno zelo v redu za take reči, saj imaš več časa kot ga boš imel kdajkoli pozneje (pa čeprav se tega takrat še ne zavedaš…)

Tako da – najbolje bi bilo, da bi se – če seveda obstaja načelna zagretost – kar “zgodilo”. Kako boš poskrbela za to, pa seveda prepuščam tvoji domišljiji…

Jah, tako kot pravi Bugnavilea – če bi čakala na idealne razmere, bi verjetno čakala še do 40. leta. Ko sva se odločila za otroka, sem bila še pri starših in šele nekaj mesecev po rostvu sva se z malim preselila k atiju, čeprav smo bili seveda vsak dan skupaj, ker smo živeli zelo blizu. Delala sem preko štud. servisa, torej niti “ta prave” službe nisem imela.
Pa bi se danes še enkrat odločila enako, mi ni žal. Saj se vedno vse uredi tako, kot je najbolj prav. Tudi pri nas se je in tudi pri vama se bo.

Dve dobri službi, mož v kletni sobi, jaz v najemniškem stanovanju. Nato sva šla skupaj v najeto stanovanje. Ko je sine dopolnil eno leto, smo se preselili in kupili stanovanje. Idealno ni nikoli, je pa fino, če je vsaj kolikor toliko solidno (se pravi suho, toplo, zračno, svetlo).

Mi2 še danes nimava nič – o ja imava kar fajn najemnino in dva knedlčka. Bi takoj zamenjala s teboj, če imaš svoje stanovanje, pa čeprav je majhno. Razloge da je on proti bi iskala kje drugje, medtem ko ti nisi več prav mlada za prvega otroka. Razmisli, ker se čas prehitro izteče ali pa se vse ne poklapa. Poleg tega pa je otroke fajn imeti mlad, da jim po 50-tem lahko sploh še slediš (kolikor toliko).

Midva se poznava eno leto in štiri mesece in imava doma en mesec stare štručke.Jaz sem živela doma pri starših v hiši on doma pri starših v bloku.Otrok sicer nisva pričakovala toda ko sva izvedela da pikice prihajata sva začela štimat zgornji štuk pri meni in zdaj uživamo maksimalno.Naj še povem da ima on kar dobro plačo jaz pa minimalno porodniško ampak nam kar gre.
Če bi pa čakala na idealne razmere in idealni finančni položaj ne bi imela nikoli otrok ker nikoli ne bi bilo dovolj dobro.No to je pač moje mišljenje!

Mi smo začeli tako kot Vladka K. Potem smo šli v stanovanje v zgornji štuk k nam domov, kjer smo čakali ugodno priložnost za selitev. Smo mislili, da bo bolje, ko jaz končno končam fax. Pa je tudi bilo bolje. Nekaj časa. Zdaj pa… selitev? Joj, še sreča, da imamo kje stanovati!

… idealnih razmer ni, tudi če misliš, da jih imaš, se lahko v hipu razblinijo kot milni mehurček, jasno ti ni pa nič, kako in zakaj…

Midva sva bila skupaj že dolgo, od tega 2 leti koruznika v najetem enosobnem stanovanju, opremljenem za silo – bolj gnezdo kot stanovanje. Ampak dokler stanovanje ni tvoje, ga itak nimaš namena prav zelo urejati. Oba sva že diplomirala, oba redno zaposlena. Nekaj let sva že živela “uživaško”, prepotovala, kar so nama finance dopuščale (pa dopust, jasno), on je že dolgo (še na faksu) navijal, da bi otroke, jaz pa sem odlašala in odlašala. Potem pa sem nekega dne dojela, da mi v življenju nekaj manjka … Njega ni bilo treba prav nič prepričevati. Čez slabo leto sva prvič stisnila k sebi najino prvo štručko. Ta štručka je bila ravnokar stara 7 let. Resnično na svojem sva šele 2 leti, okrog mene pa trenutno lazi tretja “štručka”.

Ej, ura ti dela tik tak – presneto hitro. Ampak preden se odločiš, da je to to, bi ti predlagala, da nekaj časa živita skupaj. Sama še vedno mislim, da mora par najprej sam ugotoviti, če sta sploh sposobna živeti skupaj. Obstaja namreč cel kup povsem običajnih stvari, zaradi česar gre lahko zveza v maloro (še pred prihodom otrok). Midva sva se recimo na smrt kregala zaradi stiskanja zobne paste, pa bi se še vedno, če ne bi izumili plastičnih tub :))) Da o smrdljivih štumfih, pomivanju posode in podobnih “preizkušnjah” sploh ne govorim. Partnerja resnično spoznaš šele takrat, ko si z njim 24 ur dnevno, 7 dni na teden, teden za tednom, ko ob morebitnem crashu ne zapreš vrat in greš k sebi domov. Materialne dobrine so popolnoma brezpredmetne, če se ne ulovita v skupnem življenju.

LPM

Midva sva pa živela vsak pri svojih starših,miška je prišla nenačrtovano in tako sva s pomočjo staršev kupila stanovanje.Ni veliko a počasi bo že šlo.Razmišljava,da bi stanovanje zamenjali za večjega pa čeprav bomo do konca življenja v pufih…Kaj morem drugače ne gre,važno je da smo skupaj in se imamo fajn..

otroka sva načrtovala, blazno sva si ga želela

sva se poročila, jaz še študentka – 5 mesecev pred diplomo, imela eno plačo in eno štipendijo + pomoč mojih staršev
živela pri moji ljubi stari mami 3 leta
leto po poroki sva dobila sinčka (takrat sem že bila zaposlena)

nato sva kupila stanovanje, v njem pa dobila še našo pupiko

tako je to. Bolj ko razmišljaš kaj imaš in kaj nimaš, kasneje pridejo na vrsto otroci:-((

Srečno!

Oba še zmeraj študenta (moj se zaposli s prvim januarjem) imava 5 mesecev starega fantka. Stanovanje so nama posodili njegovi, vendar morava sama skrbeti zase in za najino družino…

Približno 60 strokošov/mes + 70 za hrano + bencin za avto + oblačila za najinega kljukca + kakšna igrača sem ter tja + kakšen priboljšek… Z dvema študentskima dohodkoma (ne gre nam slabo, vendar je nesiguren dohodek)…

NE, RAZMERE NE BODO NIKOLI POPOLNE, MI PA SMO ŽE DRUŽINICA… in nam je lepo…

Sloncek