Kakšni ste to starši brez empatije, da ne privoščite vsakemu otroku svoje sobe?
Danes kljub iskani panogi ne dobiš lih tako lahko službe. Stanovanja so v Lj in okolici (ne vem za ostala mesta) vedno dražja. Veliko ljudi ima kredite samo za tako majhno stanovanje. Anes je pač tako, če želiš najprej štalco potem pa kravco, potem boš imel pri 40ih otroka. To pa ginekologom ni všeč.
Uvodni sestavek je za moj okus sicer res nespoštljivo napisan, za moje pojme pa vseeno zelo dobro zajame bistvo – ena merila uporabljamo za otroke, druga pa za odrasle samo zato, ker se ne morejo braniti.
Vsi, ki se izgovarjate na drugačno situacijo, jaz ne vidim nič tako posebej drugače, pa če se še tako trudim, razen da si v starosti s tujci, otroci pa s sorojenci. Pa kaj? Če ne vidiš, da otrok potrebuje svojo zasebnost, je prav, da tudi drugi v tvoji starosti ne vidijo prav posebne potrebe po tem, da bi jo imel – saj je nujno res “ne potrebuješ”, pa še družba ti verjetno na starost “dobro dane”.
Lepo je govoriti v imenu drugih, kaj je za njih potrebno in dobro! Pa tudi kako uživajo in bla, bla, bla…
Seveda nimam v mislih staršev, ki so po otrokovem rojstvu doživeli kakršnokoli obliko tragedije, ampak tistih, ki dobro vedo, da nimajo, pa vseeno delajo dva ali celo več otrok.
Kaksni so te delodajalci, da placujejo magistrom minimalca in ti sprejmejo sluzbo, ker druge izbire ni oz. Ostane se zavod
Da je vec kot pol delavno aktivnih na minimalcu. In so potem strasi grdi, ker nimajo za vecje stanovanje.
Na drugi strani bajne place, 100m2 in več za par, ki si ne zeli uničiti lagodja zaradi otrok…
Do svojega dvajsetega leta sem sobo delila s sestro – nikoli nisem pomislila,da so starši škrti in ne vem kako grozni, da zakaj mi ne privoščijo svoje sobe takoj že. V mojem sorodstvu – bratranca sta imela skupaj sobo v enako velikem stanovanju kot mi, sestrični sta imeli skupaj sobo – celo v hiši nekaj časa, dokler niso prizidka naredili nad garažo, kamor se je potem starejša sestrična prestavila… nihče nikoli od nas ni očital staršem, da so zato grozni in škrti… trdim,da je to s svojimi sobami kot nujo postala kar neka razvajenost – če se omenja kot nujna zahteva. Ok, če si to lahko privoščijo družine, kot nujne zahteve pa jaz tega ne vidim.
[/quote]
Imeti sobo ni RAZVAJENOST ampak pravica.do zasebnosti.to da nekdo ne rabi svoje sobe je le izgovor.ne poznam nobenega sorodnika ki nebi imel svoje sobe pa je bilo tudi po 4 otrok.
Imeti sobo ni RAZVAJENOST ampak pravica.do zasebnosti.to da nekdo ne rabi svoje sobe je le izgovor.ne poznam nobenega sorodnika ki nebi imel svoje sobe pa je bilo tudi po 4 otrok.
[/quote]
Vidis, jaz pa poznam samo mojega moza, ki je imel svojo sobo, vsi ostali so si sobo delili z bratom ali sestro.
Poznam tudi take primere, da so starsi spali v spalnici, otroci pa v dnevni na kavcu.
Do svojega dvajsetega leta sem sobo delila s sestro – nikoli nisem pomislila,da so starši škrti in ne vem kako grozni, da zakaj mi ne privoščijo svoje sobe takoj že. V mojem sorodstvu – bratranca sta imela skupaj sobo v enako velikem stanovanju kot mi, sestrični sta imeli skupaj sobo – celo v hiši nekaj časa, dokler niso prizidka naredili nad garažo, kamor se je potem starejša sestrična prestavila… nihče nikoli od nas ni očital staršem, da so zato grozni in škrti… trdim,da je to s svojimi sobami kot nujo postala kar neka razvajenost – če se omenja kot nujna zahteva. Ok, če si to lahko privoščijo družine, kot nujne zahteve pa jaz tega ne vidim.
[/quote]
Super, da ste tako navajeni in trpežni. Take bomo na stara leta dali v dom v tri ali štiriposteljno sobo.
Uf, bla bla bla. Velikost stanovanja sploh nima nobene veze, razen, če si strašanski materialist. Odraščala sem v hiši, ki je imela 300 m2 v dveh nadstropjih, pa tu sploh ni všteta klet in še dodatek k hiši. In kaj se je zgodilo. Če si hotel nekoga videt, si potreboval vsaj 5 minut, da si vse prehodil. Stiki so zgubili svoj pomen. Zato živim danes v hiši, ki ima samo tri sobe, ravno iz razloga, da obdržim družino skupaj in da smo povezani. In kaj se je zgodilo? Hči se je odselila 70 km stran k ljubezni njenega življenja, sin je še doma in tudi on se lahko odloči nekega dne, da se odseli. In ostala bova midva in še maček. Absolutno preveč praznega in neuporabnega prostora bo ostalo. Vendar, veste kaj, z obema otrokoma imam pristen odnos in to je največ, kar šteje. Ne pa materialne stvari. Očitno bo potrebno miselno dozoreti, da boste tole sploh sposobni razumeti 🙄
ne ti rabiš razumeti da ni normalno da najstnik,20 letnik ali celo 25-30 nima svoje sobe,zasebnosti.
res groza če moraš par korakov po hiši narediti.
malo rekracije te pa res ne more škodovati.
[/quote]
Don’t worry baby. Točno vem in se zavedam, kaj je zasebnost in kako jo spoštovati ter tudi obdržati. Drugi pojav so pa odnosi. Rekreacija mi pa nikoli ni škodila, zato jo še vedno prakticiram. Pa ne po hiši, ampak po hribih in dolgih sprehodih… imam več od tega 💪
Verjamem, da svoje odnose z otrokoma dojemaš kot pristne in zate to tudi so, ker so največ, kar trenutno zmoreš, ampak po načinu tvojega pisanja (zame nespoštljiv) sklepam, da nisi zmožna iskrenega odnosa niti do sebe, kaj šele do koga drugega. Res te nočem soditi, ne želim, da me narobe razumšeč, ker si lahko naredila res največ, kar se je v tvojih okoliščinah dalo (ali pa ne, ne vem).
Verjamem, da svoje odnose z otrokoma dojemaš kot pristne in zate to tudi so, ker so največ, kar trenutno zmoreš, ampak po načinu tvojega pisanja (zame nespoštljiv) sklepam, da nisi zmožna iskrenega odnosa niti do sebe, kaj šele do koga drugega. Res te nočem soditi, ne želim, da me narobe razumšeč, ker si lahko naredila res največ, kar se je v tvojih okoliščinah dalo (ali pa ne, ne vem).
[/quote]
🤣🤣🤣🤣🤣🤣🤣🤣 hahahaha o moj bog. Prav nasmejat sem se morala. Ljudje sodimo druge po sebi. In ravno to se je zgodilo s tvojim odgovorom na moje pisanje. Nespoštljiva da sem??? V mojem pisanju ni ničesar nespoštljivega, razen za ljudi, ki to tako na podlagi svojih izkušenj to tudi dojemajo. In ravno po tem lahko vidimo, kako različni smo. Če pa ljudje iz mojega pisanja ne morejo razbrati celotne slike dejanske situacije, pa to ni več moj problem, kajne??? Ali sem spet nespoštljiva 😁
Odlično napisano. Ampak večina jih srečo povezuje z velikostjo hiše ali avta.
[/quote]
Ja, ampak sreča ni odvisna od velikosti hiše in avta višjega cenovnega razreda. Ker materialne stvari ustvarjajo odvisnost in lastnina povzroča obremenitev. Sreča je odvisna od večih dejavnikov in začne se z ljubeznijo do sebe in nadaljuje z ljubeznijo do družine in ostalih. To je bistveno. Vse lepo želim 🤗
Zato pa je prav, da so ljudje v domu skupaj v sobi. Če je bilo že tebi v mladih letih težko iti v drugo nadstropje stanovanjske hiše, kako je šele starčku težko iti s hojco po dolgem hodniku doma na obisk v drugo sobo. Si predstavljaš, kako je šele dom velika bajta? Koliko je to kvadratov? A ni potem bolje, da ima stalno družbo v sobi, da mu ni treba nikamor hodit.
🤣🤣🤣🤣🤣🤣🤣🤣 hahahaha o moj bog. Prav nasmejat sem se morala. Ljudje sodimo druge po sebi. In ravno to se je zgodilo s tvojim odgovorom na moje pisanje. Nespoštljiva da sem??? V mojem pisanju ni ničesar nespoštljivega, razen za ljudi, ki to tako na podlagi svojih izkušenj to tudi dojemajo. In ravno po tem lahko vidimo, kako različni smo. Če pa ljudje iz mojega pisanja ne morejo razbrati celotne slike dejanske situacije, pa to ni več moj problem, kajne??? Ali sem spet nespoštljiva 😁
[/quote]
Razumem, da ne moreš razumeti.
Za moje pojme si tudi v tem pisanju nespoštljiva – ko se ne strinjaš z mnenji drugih si po nepotrebnem pokroviteljska.
Zato pa je prav, da so ljudje v domu skupaj v sobi. Če je bilo že tebi v mladih letih težko iti v drugo nadstropje stanovanjske hiše, kako je šele starčku težko iti s hojco po dolgem hodniku doma na obisk v drugo sobo. Si predstavljaš, kako je šele dom velika bajta? Koliko je to kvadratov? A ni potem bolje, da ima stalno družbo v sobi, da mu ni treba nikamor hodit.
[/quote]
Hahaha sem vedela, da se jih bo veliko obregnilo v kvadraturo hiše. Bilo je napisano z določenim namenom, vendar je očitno namen izgubil svojo poanto. Pa saj je vseeno. Lahko še enkrat razložim, mogoče bom sedaj malo bolj jasna: namen mojih besed je bil v tem, da velikost ne vpliva na kakovost odnosov. In to je težko razumeti, če človek tega ni sam doživel ali izkusil. Vse lepo želim 🤗
Hahaha sem vedela, da se jih bo veliko obregnilo v kvadraturo hiše. Bilo je napisano z določenim namenom, vendar je očitno namen izgubil svojo poanto. Pa saj je vseeno. Lahko še enkrat razložim, mogoče bom sedaj malo bolj jasna: namen mojih besed je bil v tem, da velikost ne vpliva na kakovost odnosov. In to je težko razumeti, če človek tega ni sam doživel ali izkusil. Vse lepo želim 🤗
[/quote]
Ob kvadraturo se spotikamo zaradi foušije. Nič pa ne vemo o tem, koliko je dela s to kvadraturo. Dec pride iz šihta, se rukne na kavč in čaka na kosilo. Žena mu mora postreči, pa še vse te kvadrate vsak dan glancat. Ko je končno vse spolirano do visokega sijaja, je treba pa še njegove gate in štunfe oprat. Na koncu bi si pa spočiti gospod zaželeli še vroče ku… v postelji.
Razumem, da ne moreš razumeti.
Za moje pojme si tudi v tem pisanju nespoštljiva – ko se ne strinjaš z mnenji drugih si po nepotrebnem pokroviteljska.
[/quote]
🤣🤣🤣🤣🤣🤣 resnično? Pokroviteljska, ker se ne strinjam z drugimi ali s teboj in tvojo psihološko oceno podano na podlagi nekih mojih besed, ki so vzbudile določene občutke negodovanja, samo zato, ker je imela naša hiša 300 kvadratov. Kdaj sem pa to rekla? Kolikor vem nisem. Omenila sem samo mojo življenjsko izkušnjo, nič drugega. Na to, kdo se je pa ob njo spotaknil, pa nimam vpliva. Vpliv imam pa na to, da lahko rečem še tole: želim vse najlepše v življenju 🤗 čaw baw
Super, da ste tako navajeni in trpežni. Take bomo na stara leta dali v dom v tri ali štiriposteljno sobo.
[/quote]
No glej razdelajmo malo tole: nikjer ne oporekam pravice do zasebnosti nikogar…
ampak ne ti meni, da otrok do recimo nekje 9 leta potrebuje zasebnost… potreba po zasebnosti in intimi se razvije z odraščanjem…
ja potem nekje v puberteti je super če lahko ima vsak svojo sobo (super je če si to lahko družina privošči in sem prepričana, da vsaka, ki si lahko , to tudi stori – to sem tudi napisala zgoraj)- če pa ne pa zato niso grozni starši… in sama ne dojemam tega, da bi bila to nujna moja potreba – imeti svojo sobo…
namreč tudi v skupni sobi vsa imeli vsaka svoje stvari, vsaka svoj prostor, ki je bil samo najin in zaseben… in tako sva preživeli nekje do faksa…
kjer pa roko na srce – ni variante, da bi si starši lahko privoščili zasebni najem s samostojno sobo…čeprav tam pa je se mu nekako zdi potreba po zasebnosti in potem tudi z odraslotjo največja… ne je bilo treba biti socializiran, ker si ni bilo mogoče privoščiti študija z lastnim stanovanjem – lastno sobo…. študenta sem dobila na koncu študija (ko je oče zaradi stečaja firme izgubil službo) in tudi tam sem imela cimro v apartmaju…
In potem ti pridejo tudi nekako zelo prav socializacijske veščine iz otroštva, kako se prilagajati in sklepati kompromise še z nekom… največji problemi so s tistimi, ki skozi mislijo da so sami in glavni in so njihove pravice čez vse in ne upoštevajo nikogar drugega…
Še tako ti moji starši so gradili hišo poleg stanovanja v katerem smo živeli… lahko bi jo zgradili na hitro da bi kao imele svojo sobo že pred 20 letom in bi garbali vse za tisto bajto – pa niso so rekli imamo lepo lastno stanovanje, ne rabimo se ubijat za bajto, dejmo kljub temu živeti zraven in smo hodili vsako leto na dopust, tusi na kakšno potovanje – ti povem,da mi je bilo to več vredno, kot pa če bi na prioriteto postavili lastno sobo in zamujal8i življenje in raje garbali za tisto bajto, in bi samo tisto odrekanje ostal spomin na moje otroštvo. To bi mi bilo grozno… hvala jim za to,da smo kljub gradnji bajte živeli zraven in marsikaj lepega doživeli in ne ni mi bilo hudo zaradi skupne sobe… mi je potreba po teh doživetjih v otroštvu in mladosti bila več vredna od lastne sobe – v kateri sem tudi lahko našla zasebni kotiček in tudi zasebnost – se je dalo vse dogovoriti.
In prosim ne enači tega z odraslimi ljudmi v svoji odrasli dobi… če pa pridemo do starostnikov v domu upokojencev – pa takole ne blejaj o 4 posteljnih sobah, ker tudi tam so normativi in ne skupinska grupna ležišča… so pa dvoposteljne sobe… in naj ti povem imam sorodnika v domu – bil nekaj časa sam v sobi sedaj v sivi coni – sem ga klicala kako je – je rekel super, ampak meni je tako dolgčas… zdaj je v svoji sobi sam, čaka na enega cimra v dvoposteljni sobi, da ima kamerada za pogovarjat, ker če je sam mu je dolgčas pravi…
Tudi zasebnost teh ljudi se še vedno ohranja – imajo svoj zasebni prostor tudi v sobi, ki je samo njihov… ne zanemarjaj pa ti potrebe po druženju, družbi, v starosti to še posebej pride v ospredje spet… kot mali otroci jim lastna soba z vidika zasebnosti sploh nič ne pomeni, ker rabijo družbo.
Ob kvadraturo se spotikamo zaradi foušije. Nič pa ne vemo o tem, koliko je dela s to kvadraturo. Dec pride iz šihta, se rukne na kavč in čaka na kosilo. Žena mu mora postreči, pa še vse te kvadrate vsak dan glancat. Ko je končno vse spolirano do visokega sijaja, je treba pa še njegove gate in štunfe oprat. Na koncu bi si pa spočiti gospod zaželeli še vroče ku… v postelji.
[/quote]
Zavist zaradi kvadrature??? Ja, saj lahko razumem. Ampak ravno zaradi tega imam sedaj sama manjše, pa kljub temu, da sta otroka imela vsak svojo sobo, je sedaj, ko se je hči odselila, postalo preveliko. Dobili smo dodaten prostor, kamor se bo lahko nabirala navlaka uporabna še “za drugič” 🤣🤣🤣🤣. Ampak to je primerna tema za drugo poglavje. Kaj pa veš, mogoče ga bo pa nekdo odprl 🤣🤣🤣🤣🤣. Ni časa več. Vse lepo še naprej 🤗
Verjamem, da svoje odnose z otrokoma dojemaš kot pristne in zate to tudi so, ker so največ, kar trenutno zmoreš, ampak po načinu tvojega pisanja (zame nespoštljiv) sklepam, da nisi zmožna iskrenega odnosa niti do sebe, kaj šele do koga drugega. Res te nočem soditi, ne želim, da me narobe razumšeč, ker si lahko naredila res največ, kar se je v tvojih okoliščinah dalo (ali pa ne, ne vem).
[/quote]
In prav ima, da ne razumete! 😁
Verjamem, da je hudo, ce nimas in potem je jasno, da dejansko ne mores razumeti, ker je v tvoji glavi le tisto, cesar nimas in samo to obstaja, zato si nezmozen videti, kaj imas….
V zivljenju sva z mozem imela to sreco, da sva letela v nebesa in padla na dno in se pobrala in se prizemljila in dojela neke stvari v zivljenju.
Vrazicka ima prav, stejejo odnosi z ljudmi, ki so ti blizu, vse ostalo je potem prilagodljivo v vseh smeteh.
Lastna soba ne vpliva na sreco.
Glede domov za upokojence, zapeli ste se za tiste tri in stiri posteljne sobe!
Ja, me ne moti, ce so ostali trije v tej sobi moji najblizji!
Bemtis, kaj vi locite med neznanci in med bliznimi?!
Ali pa so vam tudi starsi, bratje in sestre popolni neznanci?!