Kakšni ste to starši brez empatije, da ne privoščite vsakemu otroku svoje sobe?
In prav ima, da ne razumete! 😁
Verjamem, da je hudo, ce nimas in potem je jasno, da dejansko ne mores razumeti, ker je v tvoji glavi le tisto, cesar nimas in samo to obstaja, zato si nezmozen videti, kaj imas….
V zivljenju sva z mozem imela to sreco, da sva letela v nebesa in padla na dno in se pobrala in se prizemljila in dojela neke stvari v zivljenju.
Vrazicka ima prav, stejejo odnosi z ljudmi, ki so ti blizu, vse ostalo je potem prilagodljivo v vseh smeteh.
Lastna soba ne vpliva na sreco.
Glede domov za upokojence, zapeli ste se za tiste tri in stiri posteljne sobe!
Ja, me ne moti, ce so ostali trije v tej sobi moji najblizji!
Bemtis, kaj vi locite med neznanci in med bliznimi?!
Ali pa so vam tudi starsi, bratje in sestre popolni neznanci?!
[/quote]
Neznanci smo, dokler se ne spoznamo. Tvoja starša sta bila neznanca, dokler se nista odkrila in spoznala. In kdo pravi, da se neznanci na stara leta v domu, v sobi, ne morejo zbližat? Ni treba neke sociapatske teorije tukaj prodajat.
In prav ima, da ne razumete! 😁
Verjamem, da je hudo, ce nimas in potem je jasno, da dejansko ne mores razumeti, ker je v tvoji glavi le tisto, cesar nimas in samo to obstaja, zato si nezmozen videti, kaj imas….
V zivljenju sva z mozem imela to sreco, da sva letela v nebesa in padla na dno in se pobrala in se prizemljila in dojela neke stvari v zivljenju.
Vrazicka ima prav, stejejo odnosi z ljudmi, ki so ti blizu, vse ostalo je potem prilagodljivo v vseh smeteh.
Lastna soba ne vpliva na sreco.
Glede domov za upokojence, zapeli ste se za tiste tri in stiri posteljne sobe!
Ja, me ne moti, ce so ostali trije v tej sobi moji najblizji!
Bemtis, kaj vi locite med neznanci in med bliznimi?!
Ali pa so vam tudi starsi, bratje in sestre popolni neznanci?!
[/quote]
tudi tole je dobra poanta ja, ki je jaz nisem izpostavila…odlično, da si jo.
Neznanci smo, dokler se ne spoznamo. Tvoja starša sta bila neznanca, dokler se nista odkrila in spoznala. In kdo pravi, da se neznanci na stara leta v domu, v sobi, ne morejo zbližat? Ni treba neke sociapatske teorije tukaj prodajat.
[/quote]
Partnerja neznanca najprej spoznas, potem gres z njim zivet.
V domu gre pa za vselitev k nekomu, ki mu niti imena ne ves.
Je mal razlika.
Drugace pa, ja, lahko tudi v domu razvijes prijateljstva in odnose, a nekdo, ki so mu njegovi najblizji odvec, tezko da je tega zmozen, saj vidis, da se jim zdi triposteljna soba v doma groznja.
No glej razdelajmo malo tole: nikjer ne oporekam pravice do zasebnosti nikogar…
ampak ne ti meni, da otrok do recimo nekje 9 leta potrebuje zasebnost… potreba po zasebnosti in intimi se razvije z odraščanjem…
ja potem nekje v puberteti je super če lahko ima vsak svojo sobo (super je če si to lahko družina privošči in sem prepričana, da vsaka, ki si lahko , to tudi stori – to sem tudi napisala zgoraj)- če pa ne pa zato niso grozni starši… in sama ne dojemam tega, da bi bila to nujna moja potreba – imeti svojo sobo…
namreč tudi v skupni sobi vsa imeli vsaka svoje stvari, vsaka svoj prostor, ki je bil samo najin in zaseben… in tako sva preživeli nekje do faksa…
kjer pa roko na srce – ni variante, da bi si starši lahko privoščili zasebni najem s samostojno sobo…čeprav tam pa je se mu nekako zdi potreba po zasebnosti in potem tudi z odraslotjo največja… ne je bilo treba biti socializiran, ker si ni bilo mogoče privoščiti študija z lastnim stanovanjem – lastno sobo…. študenta sem dobila na koncu študija (ko je oče zaradi stečaja firme izgubil službo) in tudi tam sem imela cimro v apartmaju…
In potem ti pridejo tudi nekako zelo prav socializacijske veščine iz otroštva, kako se prilagajati in sklepati kompromise še z nekom… največji problemi so s tistimi, ki skozi mislijo da so sami in glavni in so njihove pravice čez vse in ne upoštevajo nikogar drugega…
Še tako ti moji starši so gradili hišo poleg stanovanja v katerem smo živeli… lahko bi jo zgradili na hitro da bi kao imele svojo sobo že pred 20 letom in bi garbali vse za tisto bajto – pa niso so rekli imamo lepo lastno stanovanje, ne rabimo se ubijat za bajto, dejmo kljub temu živeti zraven in smo hodili vsako leto na dopust, tusi na kakšno potovanje – ti povem,da mi je bilo to več vredno, kot pa če bi na prioriteto postavili lastno sobo in zamujal8i življenje in raje garbali za tisto bajto, in bi samo tisto odrekanje ostal spomin na moje otroštvo. To bi mi bilo grozno… hvala jim za to,da smo kljub gradnji bajte živeli zraven in marsikaj lepega doživeli in ne ni mi bilo hudo zaradi skupne sobe… mi je potreba po teh doživetjih v otroštvu in mladosti bila več vredna od lastne sobe – v kateri sem tudi lahko našla zasebni kotiček in tudi zasebnost – se je dalo vse dogovoriti.
In prosim ne enači tega z odraslimi ljudmi v svoji odrasli dobi… če pa pridemo do starostnikov v domu upokojencev – pa takole ne blejaj o 4 posteljnih sobah, ker tudi tam so normativi in ne skupinska grupna ležišča… so pa dvoposteljne sobe… in naj ti povem imam sorodnika v domu – bil nekaj časa sam v sobi sedaj v sivi coni – sem ga klicala kako je – je rekel super, ampak meni je tako dolgčas… zdaj je v svoji sobi sam, čaka na enega cimra v dvoposteljni sobi, da ima kamerada za pogovarjat, ker če je sam mu je dolgčas pravi…
Tudi zasebnost teh ljudi se še vedno ohranja – imajo svoj zasebni prostor tudi v sobi, ki je samo njihov… ne zanemarjaj pa ti potrebe po druženju, družbi, v starosti to še posebej pride v ospredje spet… kot mali otroci jim lastna soba z vidika zasebnosti sploh nič ne pomeni, ker rabijo družbo.
[/quote]
Štekam. Otroci ne rabijo ničesar, odrasli rabimo vse in vedno več, ampak na stara leta nam gre pa vedno bolj na otročje. Sploh demenca te vrne nazaj na stopnjo otroka. Na stopnji otroka pa spet ne rabiš več svoje sobe …
Partnerja neznanca najprej spoznas, potem gres z njim zivet.
V domu gre pa za vselitev k nekomu, ki mu niti imena ne ves.
Je mal razlika.
Drugace pa, ja, lahko tudi v domu razvijes prijateljstva in odnose, a nekdo, ki so mu njegovi najblizji odvec, tezko da je tega zmozen, saj vidis, da se jim zdi triposteljna soba v doma groznja.
[/quote]
Marsikaj ti lahko predstavlja grožnjo, dokler ne probaš in strahovi izginejo. Ljudje smo prilagodljiva bitja. Recimo v vojni, ki je pa resnična grožnja, se med tujci – soborci lahko spletejo prijateljstva, ki so močnejša od družinskih vezi. Muke, kri, znoj in solze so lahko močni vezivni elementi medsebojnih odnosov. Mogoče zdaj malo pretiravam, ampak marsikdo bi si želel, da bi njegova težko pokretna babica imela ob sebi osebo, ki bi ji lahko kadarkoli pomagala. Recimo njena sostanovalka v sobi, ki je še malo bolj pri močeh. Zdaj svojci te bi rekli, da je njihova samo izkoriščana s strani slabo pokretne. Ampak tudi njihova je lahko hitro na istem. Z obiski svojcev enkrat na teden ali na mesec si ne bo mogla dosti pomagat sama v svoji sobi.
Štekam. Otroci ne rabijo ničesar, odrasli rabimo vse in vedno več, ampak na stara leta nam gre pa vedno bolj na otročje. Sploh demenca te vrne nazaj na stopnjo otroka. Na stopnji otroka pa spet ne rabiš več svoje sobe …
[/quote]
S tem zapisom kažeš samo svoj omejeni um in da dejansko nič ne štekaš, da udariš v neke ektremizme…
povej kje sem jaz napisala,da otroci ne rabijo NIČ… nikjer – obratno napisala sem,da rabi vsak svoje stvari, rabi tudi študij…. samo poveličevati svojo sobo kot nujno potrebo je pač res neumno…
mnogo sem rabila v otroštvu in so mi starši to tudi dali – veliko od tega je bilo žal povezano tudi z denarjem – ala tudi potovalne izkušnje in dogodivščine so povezane z denarjem – če želi družina potovati… in so krepko več vredne kot neke stene… v katere se lahko sama zaprem
spoštovanje intime in zasebnosti se začne v odnosih in ta se da potem doseči v normalnih okvirih potreb tudi, če se soba deli – ampak osnova tega je v odnosih – medsebojni spoštljivosti…
te tebi manjka tudi po zapisu sodeč, ker drugače na moj korekten argumentiran zapis ne bi odreagiral s cinizmom in aroganco in žaljivostjo…
in nehaj s to demenco, demenca ni sinonim starosti. če boš to dojel boš lahko veliko prej odgovorno kaj naredil, da krepko zmanjšaš tveganje. In ni se treba prav nič norčevati iz starostnikov.
🤣🤣🤣🤣🤣🤣 resnično? Pokroviteljska, ker se ne strinjam z drugimi ali s teboj in tvojo psihološko oceno podano na podlagi nekih mojih besed, ki so vzbudile določene občutke negodovanja, samo zato, ker je imela naša hiša 300 kvadratov. Kdaj sem pa to rekla? Kolikor vem nisem. Omenila sem samo mojo življenjsko izkušnjo, nič drugega. Na to, kdo se je pa ob njo spotaknil, pa nimam vpliva. Vpliv imam pa na to, da lahko rečem še tole: želim vse najlepše v življenju 🤗 čaw baw
[/quote]
Žal, ampak mislim, da nisi razumela, kaj sem hotela povedati.
Marsikaj ti lahko predstavlja grožnjo, dokler ne probaš in strahovi izginejo. Ljudje smo prilagodljiva bitja. Recimo v vojni, ki je pa resnična grožnja, se med tujci – soborci lahko spletejo prijateljstva, ki so močnejša od družinskih vezi. Muke, kri, znoj in solze so lahko močni vezivni elementi medsebojnih odnosov. Mogoče zdaj malo pretiravam, ampak marsikdo bi si želel, da bi njegova težko pokretna babica imela ob sebi osebo, ki bi ji lahko kadarkoli pomagala. Recimo njena sostanovalka v sobi, ki je še malo bolj pri močeh. Zdaj svojci te bi rekli, da je njihova samo izkoriščana s strani slabo pokretne. Ampak tudi njihova je lahko hitro na istem. Z obiski svojcev enkrat na teden ali na mesec si ne bo mogla dosti pomagat sama v svoji sobi.
[/quote]
Mene osebno bi v vecposteljni sobi v domu bolj motilo kako smrcanje, stokanje, javkanje, kasljanje,…,kar je stalnica v domovih.
En tih neznani cimer me ne bi motil.
Je pa itak tako, da si moja generacija doma ne bo mogla privoscit, tako da bomo vsi doma, dokler bomo zmozni sami kaj mignit, na koncu pa, ko migat ne bomo mogli vec, bomo pa itak vsi stokali in javkali v domu, tako da ne bo nobene razlike, edino od srece bo odvisno, koliko casa bomo umirali.
Razumem, da bo to za marsikoga velik sok, ampak otroci biolosko gledano veliko bolj kot udobje in zasebnost lastne sobe potrebujejo blizino in podporo svojih starsev in druzine na splosno. Kaj to pomeni v prakticnem smislu? Preko narave se ne gre, otrok, reven ali bogat v prvih letih svojega zivljenja potrebuje veliko vec fizicne blizine, kot mu jo je zahodna kultura pripravljena dati. Fizicni stik (koza na kozo), blagodejno vpliva na otrokov psiholoski in fizioloski razvoj, tudi kognitivni. Tako pac je. Z vidika evolucije so lastne sobe le prdec v morju – modna muha, ki otroke dela anksiozne in zapuscene, ter jim onnemogoca obcutek varnosti, ki ga nujno, nujno pitrebujejo za normalen razvoj. Tako bom rekla, prva stiri leta otrokovega zivljenja so kljucna. Ampak na nobeni tocki materialne dobrine ne morejo nadomestiti potrebe po pristni ljubezni. Revscina je nedvomno lahko vir stresa in tudi to ni prav, ampak jaz bi v sto procentih raje izbrala prenatrpano garsonjero, kjer si je druzina blizu, kot pa lastno sobo in samoto, zato ker starsa trdo delata da odplacata kredit za vecje stanovanje.
Ajde ne je**…kako so pa ucasih prezivel in bli normalni naše babice in dedki???? Marsikej hujsga so dal čez kukr pa to, da jih je mogl bit po 500 na 20 kvadratih.
Skos je treba neki zarad otrok jamrat pa da morajo nosit masko in se držat nekih praviiil in ne vem česa. Jaaa hvaaala k***u, se bojo vsaj naucil nekega reda, ker taki bumbarji k tezijo, da njihovi zlati in ne vem kakšni sončki trpiiijo zarad covid razmer, otrok itak ne znajo naučit ničesar. Razen kaksme so njihove pravice. Srečo mamo, da nam nad glavo ne letijo bombe, rakete…letala…da se po cesti ne vozjo tanki in da se ne tresemo pred tem, če bomo preživel do večera. Srečo mamo, da moramo pač samo upoštevat ukrepe in nosit to faking masko. In nesrečo mamo, da je velik folka zarad tega propadlo, ampak tko je.
Si ne predstavljam da bi zivel do faksaa kot eni pisete v isti sobi s sorojenci, komur je to normalno je ocitno tudi da pred 30im letom ne seksate ali pa se niti ne samozadovoljujete… Logicno da se vzigajo vsi tisti ki so hiteli delat otroke brez financne podlage, mojadva sta bila ista in lahko recem da je bil eden izmed lepsih dni ko smo s sorojenci dobili vsak svojo sobo pri 13ih letih (za moje pojme mnogo pozno). Verjamem da eni pac nimajo, ni problem v tem sploh, problem je v vasem stevilu otrok v tem primeru? Zakaj ce ne gre????
Samo nakladanje, kako otroci ne potrebujejo ničesar, sami izgovori, da bi sebi vse v rit porinili, lastne potomce pa prikrajšali. Pa toliko blebetanja o varnosti, potem si pa kupujete makine za 40 000 evrov (na račun otroške sobe), za mulca je pa razmajana kišta za 500 evrov dovolj dobra. Važno je, da se vaša maziljena rit prevaža v varnem vozilu.
JA TAKIH K POLNOLETNI BIVAJO Z SOREJENCI NI MALO.sploh pa v teh časih.(ko dobijo neprofitno stanovanje)
in potem se tuki starši izgovarjajo da so otroci radi skupaj.ja pa ja…pa kaj še.
kateri najstnik si pa še rad deli sobo????hoče mir.vsak.
samo izgovarjajo se….vsak normalen ima rad mir določen čas.
in tri,4leta razlike med otroci je veliko in nimajo kaj skupaj bivati če je taka razlika že od samega začetka.
že od vsega začetka ne.drugače pa okoli 10 leta max 13 bi mogel imeti vsak svojo sobo…
30 let?
Kdaj se pa po tvoje osamosvojis?
Pri 50ih?
😂😂😂😂
Btw, v studentskem domu si pa lahko sobo delis z neznancem? Doma z bratom si je pa ne mores?
[/quote]
Ja, potem hočejo pa še svoje stanovanje ali kar svojo hišo. Sorojenci bi lahko s familijami komot živeli skupaj v eni bajti. Kako bi bile njihove družine povezane: otroci bi se družili s sestričnami in bratranci, ženske bi si razdelile gospodinjska opravila, moški pa skupaj gledali tekme in navijali … Idila!
Wtf??? Resno? Če si brata delita sobo, potem nisem vredna svojih otrok? Saj ne misliš resno, ne? Jaz sem odraščala z starši in dvema sestrama v enosobnem stanovanju in mi nič ni manjkalo!
To so zdaj novodobne fore “bogatunov”, ki mu je bilo vse servirano na pladju, sami pa niste kaj veliko naredili za va finančni položaj?
Zgleda, da ti manjka starševske ljubezni!
Bože baci ciglo in budi precizan!
Kje pa piše da mora met vsak svojo sobo? Jaz je nisem imela, pa je z mano vse ok. Daj ne bluzi, samo zato ker imaš svojo rit prepolno.
Ne moremo se vsi izobraževat za prave panoge, prave službe. Kdo ti bo pa smeti odpeljal? Dostavil hrano? Prišel počistit stanovanje? Spraznil kanalizacijo? Popravil cesto? Ti že ne. Bi ti pa privoščila da nimaš ničesar od tega in se sam znajdeš. Budalo.
V oddaji Delovna akcija so otroke vprašali kaj si najbolj želijo in vsi so izrazili željo po svoji sobi. Vem, da je oddaja zrežirana, ampak ti otroci so se na koncu te svoje sobice tako iskreno razveselili, da sem večkrat jokala zraven. In ti otroci so se pred tem verjetno ves čas pretvarjali, da jim bivanje v enem prostoru ustreza in da si svoje sobe ne želijo, ker so srečni in jim ljubezen staršev in sorojencev zadostuje. V resnici pa so trpeli.
Menim, da mora imeti vsak otrok možnost, da se umakne v svoj zasebni prostor, kjer ga nihče ne gleda in ne moti. Tudi če so potem otroci večinoma skupaj v enem prostoru, je razlika med tem ali imajo vseeno vsak svoj prostor ali pa so prisiljeni biti skupaj, ker druge možnosti ni. Starši, ki se zavedajo, da otroku nikoli ne bodo zagotovili osnovne potrebe po zasebnosti, si otroka ne zaslužijo. Vseeno jim je ali si bo otrok želel svojo sobo, pomembno jim je samo da potešijo svoj nagon po razmnoževanju.
Zavedati se moramo, da so si otroci med seboj različni. Introvertiranega otroka siliti v to, da je nenehno v družbi sorojenca in da nikoli nima miru je zame psihično nasilje. Takšen otrok ne more biti srečen, pa ga lahko zasipamo z ljubeznijo, ker nima izpolnjene osnovne potrebe po miru.
Potreba po svoji sobi in miru pa je prišla do izraza med karanteno in šolanju na daljavo. Ne znam si predstavljati, da se trije otroci šolajo preko zooma v eni sobi. Ali pa v kuhinji, kjer ves čas nekdo odi mimo.