Ne dobijo, pa lažejo, ker nima noben jajc, da bi jasno povedali, da ne dobijo ali pa bi ti povedali, da je njihovo spolno življenje njihova skrb.
Saj tudi tisti, ki dobijo se s tem ne hvalijo. Sam sem mnenja, da je z ženskami tako kot pri denarju, vsak, ki je izven gaussa o tem ne govori. Bivši kolega se z ženskami nikoli ni hvalil, pa si ga vsakič videl z drugo – pa smo vsi vedeli kakšen status ima. Pa poslovni partner se tudi ni hvalil z denarjem, pripeljal se je s Ferrarijem oblečen v Armanija – pa smo tudi vsi vedeli kakšen je njegov status.[/quote]
Eni se vedno dalec prevec verjamete v statusne simbole! In po njih dalec prevec ocenjujete cloveka. 😉

Prides v boljso trgovino in ze te trgovka premeri, ce se ji je s tabo vredno ukvarjati. Ze v trgovini z oblacili kaj sele pri kupovanju avtomobila. Stanje se pocasi izboljsuje. Ampak razlika med Slovenijo in recimo Nemcijo ali ZDA je se vedno ogromna. Ravno zaradi tega je v Sloveniji se vedno tako pomembno, da se meces ven s tem kar imas, da si urejen v draga oblacila, avto kot statusni simbol, itd. Temu bi se lahko reklo tudi del kulture, obnasanja, naroda. Slednje, potreba po “postavljanju”, da si delezen spostovanja, je se toliko bolj izrazita v revnem svetu. In okoljih, ki so na hitro obogatela, vendar se miselnost se ni spremenila. Npr. Kitajska.
Za razliko od tega se lahko v ZDA naslikate pri Maserati-ju v kratki majici in japonkah pa vas bodo tako resno vzeli kot neznanca, ki bo prisel v dragi obleki. Se na testno voznjo vas utegnejo povabiti, ce se boste znali kolikor toliko normalno obnasati. Namrec, vedo, da obleka se NE naredi cloveka. Zato tudi, ce se ne veste, Americani dajo precej manj na znamke oblacil. Ni nacionalne obsesije z nosenjem te ali one znamke. Pustimo izjeme.

Kar vam hocem povedati je naslednje: Samo zato ker nekaj vidite, se ne pomeni, da je vse tako kot vam zgleda. Super upedinana zenskica je lahko sirotinja, ki je sla za novo kiklo v minus na TR. Tako kot je lahko neznanec s povprecnim avtom milijonar. Tisti s Ferarijem pa v osebnem bankrotu. Samo vecina Slovencev tega se ni dojela. Podobno velja tudi kar se tice zensk. “Slovesu”, ki se nekaterih drzi, tako zvestega druzinskega oceta ali kurbirja, ni vedno za zaupati. Res pa, da je v Slovenski majhnosti, slovesu bolj za verjeti kot v vecjih, bolj anonimnih, okoljih.

Podobno velja za “status” glede zensk.

Imam dva samska soseda, s katerima kdaj kakšno rečem. Eden je sredi tridesetih, zaposlen, živi sam v stanovanju pokojne babice, katerega lastnica je mati, ki mu ga je dala v uporabo. Drugi jih ima petdeset ali kako leto čez, živi z materjo v dvosobnem stanovanju in je brezposeln. Kakšne družbe nimata; mlajši gre v službo, popoldan domov in razen v trgovino v glavnem nikamor več, starejši pa večkrat dnevno hodi s psom na sprehod, verjetno zaradi tega, ker ne more stare kar naprej gledat. Nekoč sem vrgel debato, enkrat z enim, drugič z drugim, okoli žensk. Oba sta podobnega nazora, da za življenje v dvoje nista, čeprav ga stari fura že celo življenje s svojo mat. Ampak eden in drugi zatrjujeta, da za seks se pa vseeno najde, da na suhem pa nista. Potem začnem vrtat:
“Kaj hodiš h kakšni na ribanje? kaj stalnega?”
“Ma, ne … Sem pa tja se kaj najde …”
“Kje jih pa to najdeš?”
“Pa se dobi sem in tja …”
“Kako, a hodiš na kurbe?”
“Ma, kaki. jaz še nikol nisem plaču.”
“Kam pa potem hodiš?”
“Mah, nima veze …”

Potem pa trdovraten molk. Ko sem še hodil v službo, je bilo podobno s samskimi sodelavci. Nobeden kakor iz principa ni imel stalne ženske, za kavsat se jim je pa zmeraj kaj našlo. Tudi tistim, ki jim je na čelu pisalo, da so devičniki. Nikoli pa nikogar od njih nisem videl v prostem času z žensko, tako kot tudi moja dva soseda ne. Tudi tukaj na monu sem opazil nekaj takih solistov, ki pravijo, da za sproti ni problem najti kakšno za na ror. Ko kakšen mulo tukaj sprašuje, kje spoznati kako punco, so ponavadi tiho, namesto da bi pomagali z nasveti. Zakaj je to taka skrivnost?